Ločevalna dieta

Bilo je lansko leto na pomlad, slabi dve leti po porodu, ko sem si rekla: »punca, zdaj je pa tega dovolj! Vzemi se že enkrat v roke in začni manj jest, pa shujšaj že enkrat, da ti bodo poletna oblačila spet prav! Preveč ješ!« In kar je bilo res – krilo z metuljčki, meni najljubše, sem lahko samo še gledala. Imela sem polno omaro cunj, ki so mi bile premajhne.

Naj najprej definiram kaj mi je pomenilo takrat »preveč ješ« - čeprav se meni ni zdelo. Zjutraj sem pojedla za zajtrk – kosmiče (bolj so bili čokoladni, boljši so bili), za malico jogurt. Vmes v službi pa je vedno kdo prinesel kakšno čokolado, domače piškote, pecivo. Ko sem prišla domov, sem pojedla malo čokolade (pa saj ne moreš dnevnih novic kar tako prebrati – življenje je pač grenko). Potem je sledilo kuhanje kosila, malo preizkušanja kosila in kosilo, po kosilu pa vedno prija malo sladkega (ni važno kaj – še boljše je, če je čokoladno). Popoldan sem pojedla malo pudinga, banane, skute, peciva ali jogurta oz. karkoli otrok ni pojedel za malico, vmes pa kakšen piškot ali malo čokolade. In zvečer ne moreš gledati dobrega filma brez malo čipsa (še boljše so bobi palčke in sir) ali pa malo salame in sira. Če bi že takrat pometala ven tisto »malo« in ga nadomestila z nič, bi najbrž že lansko poletje lahko skaklja okoli v krilcu z metuljčki, za katero sem na dan razprodaje stala pred trgovino in čakala, da jo odprejo.

In je padla odločitev: »dietirala« bom! (Definicija gl. »dietirati - ko mi nekdo reče: »sem na dieti« ali »imam dieto« - najprej pomislim: ubogi revež, pa ne da si bolan. Kot drugo pa se mi to »imam dieto« sliši kot huda kazen (imam »hausarest«), zato jaz dietiram). V hiši pa takoj panika: pa ne bomo sedaj samo korenje in solato jedli, saj nismo zajci. In sem šla prebirat forume, članke, na temo hujšanja, brala kvazi strokovnjake, nobena dieta mi ni odgovarjala. Res pa je, da ko pride do diete, nisem discipliniran človek – tu bi še vojska obupala! Prebirala sem razne diete – pri eni ne smeš jesti jabolk, pri drugi ne smeš jesti riža, pri tretji pa, bognedaj, da samo pomisliš na jogurt.

Pa sem se spomnila, da je sodelavka enkrat govorila o eni dieti, ko ima en dan škrobni, dan, en dan lahko je tortico, en dan beljakovine…Pa mi je kapnilo, da sem enkrat tudi tule, na Kulinariki videla in brala forum, dolg »ko jara kača« o nekakšni dieti, kjer lahko ješ čokolado. O, punca, tole ti je pa pisano na kožo! Prebrala sem forum in bila navdušena, izposodila sem si knjižico in sem že komaj čakala da pričnem. Mislila sem si: če punce zdržijo in se držijo teh pravil, ni vrag da ne bi tudi meni uspelo.

In sem začela: zjutraj sem se stehtala in si obljubila, da sem bom tehtala 1x na teden. 1. dan – dietiram – uuuu, kako je fino, pa krilce mi bo letos prav. 2. dan – ja, super je. 3. dan. – ja ok sem, pa nehaj že težit'! 4. dan – uuuuuuu, kriza, Nobelovo nagrado dam tistemu, ki mi prinese mrvico čokolade. 5. dan – dobro no, saj nekako gre, saj bo. 6. dan – pa kdo bo spet jabolka jedel za zajtrk, saj nisem zajec… In sedmi dan stopim na tehtnico…oho, tole gre pa hitro dol, pa še hlače mi v rit malo visijo…no, če bo šlo tako, se pa lahko kdaj čisto mičkeno pregrešim, ampak res mičkeno…in tako se dnevi tekli z rahlimi vzponi in padci…in seveda ni hujšanja brez skušnjave. In prišel je hudičev advokat v podobi sodelavke, ki je praznovala roj. dan in je prinesla tortice iz meni najljubše slaščičarne. O, jebelacesta, kaj pa sedaj?! Hudiček na moji levi rami je kar cvilil od navdušenja, medtem ko je angel na desni rami milo jokal in prosil, naj prej vsaj premislim! Pa ne morem reči, da sem na dieti, me bodo vsi pomilovalno gledali, pa tudi sodelavke ne morem užaliti in zavrniti tortice. In tako sem s stisnjenimi zobmi pojedla tortico – seveda sem zraven »zelo trpela«. Naslednji dan sem takoj stopila na tehtnico – opa, nič se ne pozna, še celo manj kaže, torej se lahko še kdaj malce pregrešim. Dnevi so tako tekli z večjimi in manjšimi pregrehami.

Pa sva se s prijateljico dogovorili, da greva v šoping. In še sreča, da je bila ona tudi ravni na tej dieti in sva sklenili, da tisti dan pijeva samo vodo. Aha, itak. Kriza je nastopila v času kosila, obe lačni, nisva hoteli druga drugi priznati. Pa je tako lepo dišalo, in tako lepo je izgledalo. »Ti a greva samo poskusit, jaz imam danes itak solatni dan!« Pa sva šli. Ko sva prišli ven, obe zadovoljni sami s seboj, sva se tolažili, da sva tako ali tako jedli samo solato (kaj vse je bilo v tisti solati, pa ni treba vedeti). Po kosilu bi pa nekaj sladkega, pa saj celi dan hodiva in migava, saj se ne bo poznalo. Uhhh, kako je bila dobra tista torta. Pa je spet prišel dan za tehtanje. Ni pokazalo ne več ne manj kot prejšnji teden. Ja, seveda, to bo zaradi tiste torte, pa malo se je ustavilo sedaj. Hlače pa v rit niso več tako štrlele. Tako se je nadaljevalo… Tehtnici pa sem samo še pokazala jezik kadar sem jo videla.

Poletje je minilo, tehtnico imam za nabiranje prahu, omaro z metuljčkastim krilom pa sem zaprla. Že pred leti sem pričela od spomladi do pozne jeseni vsak drugi dan teči. Letos si nisem ničesar obljubljala, pač pa se trudim, da grem vsaj 3x tedensko teči. Zjutraj za zajtrk jem kosmiče, ki sem si jih sama namešala in v njih ni čokolade. Za malico še vedno jem jogurt. Za kosilo pa zase napravim solato iz čičerike, zelene solate, s tuno, s piščancem, redkvico, koruzo…..Popoldan ne pojem več otroških ostankov, ker je otrok sedaj že eno leto starejši in že vse sam poje. Raje pojem kakšno jabolko ali pomarančo. Za večerjo, pri dobrem filmu pa…..nič. Ne »dietiram« več, pač pa sem pred čokolado postavila posodico s suhimi figami (brez sladkorja), polnozrnate piškoti in koruzni »stiropor«. Sem se pa morala najprej odvaditi čokolade. In to je res kruta zadeva. Tisti, ki čokolado obožujejo, vedo o čem govorim. Ampak kot pravijo, »vse je v glavi« (kot še marsikaj drugega). Ko imajo sodelavci rojstni in prinesejo tortice, jo z veseljem pojem.

Kmalu bo poletje… in veste kaj….čisto malo še, pa mi bo krilo z metuljčki kot ulito.

P.s. Še dandanes pa občudujem punce, ki imajo železno voljo, da vztrajajo pri ločevanju živil. Roko na srce, za to pa resnično nimam potrebne discipline!