Kulinarika.net - blog: Soseda Albina, kokoške in cekar

Soseda Albina, kokoške in cekar

blog: razmišljanja / ostalo, avtor: lucka52 

O prijateljstvu in o navidezno nepomembnih stvareh. Navidezno.

Malo je tistih, ki se lahko pohvalijo, da imajo sosede za prijatelje. Več je tistih, ki pravijo, da je treba biti s sosedi v dobrih odnosih, ker pač nikoli ne veš, kdaj jih boš potreboval.  Zelo malo pa je tistih, ki najdejo v sosedih prave  prijatelje. Tiste res  prave, redke in dragocene, take z veliko začetnico.

 

Albina jih je imela nekaj čez osemdeset, ko sem jo spoznala. Predstavila se mi  je dobesedno takole:

"Albina sem, tvoja soseda. Čisto pošteno bom povedala, da sem postala radovedna, kakšna da si.

Ženske so te kritično ogledovale v nedeljo, ko so te videle pri maši. Baje si bila zelo lepo oblečena in tudi zato sta te takoj  opazili oni dve dežurni opravljivki, Messaggero in Gazzettino ( ime sta dobili po dnevnem časopisju, seveda zaradi kronike in novic,  sem zvedela kasneje).

Saj res, a sploh razumeš naš jezik?  Pa res hodiš tudi k maši? Mislila sem, da ste tam čez, v Jugoslaviji, čisto vsi komunisti..."

 

Smeh, veliko smeha in močan stisk roke." M.  mi je ime..."

 

Tako se je začelo najino prijateljstvo, prvo in nemara edino pravo prijateljstvo, odkar sem se preselila sem. 

Na obisk je prihajala vsaj dvakrat na teden, popoldne in nikoli brez "dela".

V cekarju iz koruznega ličja je  imela  pletenje. Ob čaju ali kavi sva se pogovarjali in vsakič je spletla nekaj kvadratkov iz katerih so kasneje nastajala pregrinjala. Za otroke, vnuke in pravnuke, sorodnike. Tudi meni je hotela splesti eno, ampak... ko je iskrenost le prevladala, sem nekako izdavila da...da mi taka pisana pregrinjala niso nič kaj všeč.

" Preveč barv na kupu", sem se nerodno opravičevala.

"Meni so pa močne  barve strašno  všeč, pa zlato imam rada; nemara sem  malo "ciganske sorte", se je smejala. "Moja stara mama je bila Črnogorka in kdo ve, če nisem tega načina oblačenja podedovala po njej."

Vedno je bila namreč oblečena v živahne, pisane barve, z debelo zlato verižico okrog vratu. Ob nedeljah si je nadela še ene par zapestnic. Sicer pa urejena do potankosti in le zgarane roke so jo izdajale da ni "gospa", da ji življenje ni prizanašalo. 

 

"Cekar mi je pa všeč, tega  bi pa res rada znala splesti",  sem dodala." Me boš naučila? "

 

"Cekar? Čisto zares?  In kje naj dobim model zanj, pa ličje?  Koruzo dandanes  pobirajo strojno in vse uničijo, cekarjev pa najmanj petdeset let ne plete nihče več;  "stampe"(modele) smo vrgli proč.  Že dolgo so iz mode, danes je moderno  le to, kar ima ime in podpis,  pa plastično mora biti! Čisto vse je plastično, tudi nasmeh in ljudje. Ti se pa rada smeješ, od srca, zato si mi všeč. Pa iskrena si,"  je bila zadovoljna.

 

"Veš, ko smo pletli cekarje, je bilo  hudo, miseria nera, revščina... preživeli smo s tem, pletli smo jih zvečer, utrujeni od celodnevnega garanja. Tudi otroci so pletli. Krvave žulje so imeli na prstkih, veš."

Ob tem se je spomnila hčerke, ki se je utopila v potoku tik za našo hišo. Dve leti je imela, ko se je zgodilo. Več kot šestdeset let je minilo od takrat, ampak bolečina je še zmeraj živa...

 

"Ja zakaj pa nimaš kokoši," je nekoč vprašala." Tako rada kuhaš in pečeš,  jajca pa kupuješ,  to je vendar greh! Pa toliko zemlje imaš okoli hiše! Preveč grmovja in rož, preveč! Tudi za kurnik imaš prostor, pa za koruzo tudi!"

 

Se ve, da sva šli kupit kokoši !

Naučila me je vsega kar je bilo treba vedeti o njih. Doslej jih nisem imela in malo strah me je bilo novih živalic, o katerih sem vedela bolj malo. Za dober začetek so kokoške dobile imena in Albina je nejeverno zmajevala z glavo.

"Pa prav Lidija si ji morala dati ime, tisti rdečkasti.Tako je bilo ime moji botri, še dobro da je pokojna..."

Narobe svet, da imajo kokoši imena!

 

 

Bil je božični večer, ko je je pozvonila.  V rokah  je imela velik zelen paket, ovit v rdečo pentljo in majhne, utrujene oči  me gledale še bolj prijazno kot ponavadi.

"Miren, srečen Božič ti voščim pa ...tole sem naredila zate!" Objela me je in mi dala zavoj.

V njem je bil cekar, ravno tak, kot je uganila, da mi bo všeč, v toplih  odtenkih rjave barve.

Sama ga je spletla, skoraj devetdesetletna.

Samo zame! Ni mi povedala, kako dolgo je iskala lesen model in koruzno ličje, ki ga je  potrpežljivo pobarvala v mojo najljubšo  barvo.

 

 

Albine ni več,  pred sedmimi leti se je poslovila.

Kadarkoli grem na pokopališče se ustavim pri njej in ji v mislih pripovedujem,  da imam še vedno kokoške, pa ne le to, tudi koruzo sem posadila in na tečaj sem se vpisala.

Da bom sama znala splesti cekar in to iz mojega, domačega  koruznega ličja. Za zdaj sem se naučila in naredila le košarice, za kruh ali grisine bodo.

  

Ampak naslednje leto bom spletla tudi cekar, zagotovo.

 

In morda ga bom tudi jaz lahko podarila komu, ki ( še ) ceni majhne, navidez nepomembne stvari.

 

 

Še eno sliko moram objaviti...po zaslugi Albine sem danes nesla v mlin domače  koruzno zrnje in po strašno dogem času bom ponovno jedla polento, čisto mojo, brez kemije. Vse naravno, vsaj kolikor je v teh" strupenih" časih  sploh možno.

Eno zelo staro sorto zrnja sem dobila od prijaznih punc iz prekmurskega Pomelaja, vse naprej pa je ročno, sajenje, pletje, zalivanje, ličkanje.

Tudi  polenta iz te moke bo nekaj posebnega,  tako kot je posebno vse, kar me veže na Albino.

 

 

 

Mandi Albine, dulà che tu sês...

 

Blogi istega avtorja

Mnenja o blogu

Ognjič  

kuha že od: 18.1.2006

Št. objav: 4590

Objavljeno 3.1.2013 ob 10:01

Joj, kako lep cekar in cekarček!

Blog je pa tako slikovito in srčno napisan, da sem si prav predstavljala tole tvojo Albino

rimljanka  

kuha že od: 14.2.2005

Št. objav: 17500

Objavljeno 3.1.2013 ob 10:37

Vesel

Kdaj boš pa tečaj priredila, Lučka? Se kar prijavljam nanj. Pa Ognjič, bi rekla, bo tudi med prijavljenimi.

mišzmoke  

kuha že od: 28.8.2010

Št. objav: 4310

Objavljeno 3.1.2013 ob 10:40

Lučka , hvala za pet minut topline!

Pa sporoči, kdaj bo tečaj, pridem magari s

lp

anja  

kuha že od: 2.9.2001

Št. objav: 1431

Objavljeno 3.1.2013 ob 10:43

Zelo vesel

Čudovito napisano. Tudi jaz imam krasne sosede, ki so pravzaprav prijatelji in mislim da je naša mala vasica nekaj prav posebnega v tem izprijenem človeškem svetu, polnem prevar, zlobe, hudobije,....

Pa čestitke za pogum....vse od nabave kokoši naprej :)

zeta  

kuha že od: 21.5.2009

Št. objav: 1353

Objavljeno 3.1.2013 ob 11:03

Lepo je bilo tole prebrati, Lučka.

Dragička  

kuha že od: 9.12.2003

Št. objav: 7160

Objavljeno 3.1.2013 ob 12:49

Zelo vesel

Kako lepo napisano, bravo. Tudi jaz se lahko pohvalim, da mi je soseda postala najboljša prijateljica.

Pozdravček!

elaphus  

kuha že od: 27.9.2002

Št. objav: 6935

Objavljeno 3.1.2013 ob 16:24

Lep, mil zapis! Se pridružujem bodočim učenkam pletenja cekarčkov. Kje bomo dobile modele? In prinesem hlebec ali dva iz krušne peči, za k Vrtejbenkinemu šalamu.

Vendelina jr.  

kuha že od: 17.5.2006

Št. objav: 9217

Objavljeno 3.1.2013 ob 18:02

Take zgodbe kažejo, kako so male stvari najbolj pomembne. Sem se razjokala, totalno paše.

Lučka, omisli si kaj kaj koralno rdečega v kombinacij z rumeno in zlato - ker morda v nekem transcendenčnem metafizičnem svetu to sedaj nosti tudi gospa Albina. (ki bi ji bile verjetno barve prihajajoče sezone zelo všeč

kleo  

kuha že od: 21.10.2008

Št. objav: 397

Objavljeno 3.1.2013 ob 18:43

Lučka, to je pa tako lepa zgodba, da kar verjet ne morem. Toliko pozitivne energije, prijaznosti, prijateljstva,...

Vanja_v_ZDA  

kuha že od: 14.11.2008

Št. objav: 6069

Objavljeno 3.1.2013 ob 19:05

Hvala za tole, Lučka.

katti  

kuha že od: 4.11.2005

Št. objav: 2109

Objavljeno 3.1.2013 ob 19:27

Res lepa zgodba, krasen cekar tvoje Albine, košarice, kokoške in petelin ter koruza.

mamamia  

kuha že od: 9.11.2004

Št. objav: 15490

Objavljeno 3.1.2013 ob 20:03

"In morda ga bom tudi jaz lahko podarila komu, ki ( še ) ceni majhne, navidez nepomembne stvari." - Stavek, ki pove vse.Kako nam nekdo vsadi vrednote.

Ganljivo. In vsi, ki imamo takole sosedo Albino, smo lahko veseli in ponosni.

mamaF  

kuha že od: 21.1.2008

Št. objav: 3340

Objavljeno 4.1.2013 ob 0:28

Lučka, to pa je najlepši blog na tem portalu. Kako tankočutno si opisala vajino prijateljstvo! Hvala ti za ta zapis, zelo zelo mi je polepšal dan.

Cila  

kuha že od: 5.10.2006

Št. objav: 3585

Objavljeno 4.1.2013 ob 6:13

Enkratno branje ob vstopu v novo leto. Razveselilo in ganilo me je, ker tudi meni take male pozornosti, ki pridejo od srca, veliko pomenijo.

Vsako pisanje je nekakšna osebna izkaznica avtorja in če gospa Albina v tebi ne bi našla sorodne duše, bi vsa njena prijaznost padla v praznino. K sreči imam tudi sama zelo podobno sosedo, pravzaprav sem imela dve, a se je ena žal odselila.

minutka  

kuha že od: 15.5.2008

Št. objav: 128

Objavljeno 4.1.2013 ob 9:20

Lučka, nekaj najlepšega, kar sem kdaj prebrala na Kulinariki, je tale tvoja zgodba. Ganila me je do solz, morda tudi zato, ker sama nimam nobene Albine, le sosede, ki jim gredo v nos preveč cvetoča korita na balkonih, nov (rabljen) avto na dvorišču, nadpovprečno uspešni otroci...

Hvala ti, da si delila z nami...

beatrice  

kuha že od: 18.11.2009

Št. objav: 137

Objavljeno 4.1.2013 ob 14:45

Lučka,

tvoja zgodba je tako lepa in srčna, da sem si predstavljala vse v živo. Med branjem pa z očkami mežikala, da sem zadržala solzice.

Še kaj nam napiši, daj.

Srečno!

Beatrice

Kotarca  

kuha že od: 13.6.2010

Št. objav: 614

Objavljeno 4.1.2013 ob 18:31

Mene je pa kar zmrazilo o prebiranju stavka, kako so otroci dobrih 50 let nazaj pomagali staršem, da so preživeli sebe in njih. Zveni kot znanstvena fatastika.

Toliko vsega smo imeli in imamo, da nam na kraj pameti ne pride več, da je in še obstaja drugačno, trdo življenje.

Ljudi, ki so preživeli na tak način bi morali spoštovati že zato, ker so preživeli z DELOM!

Hvala lucka za tole, dober uvod v leto ki prihaja.

adalbert  

kuha že od: 2.2.2008

Št. objav: 285

Objavljeno 4.1.2013 ob 21:55

Tudi mene je zgodba prevzela,zelo lepo,slikovito napisana.Prava mana, za naše lačne duše Prijateljstvo,prijaznost,nesebična pomoč ,druženje,tako je bilo nekoč na vasi.Danes hitimo drug mimo drugega,bežen pogled ,hiter pozdrav,ni časa za pogovor ni časa za pomoč...

No tu in tam se pojavi le še drobna lučka upanja, da svet le ni tako temačen kako se zdi.

lucka52  

kuha že od: 13.7.2007

Št. objav: 1938

Objavljeno 4.1.2013 ob 23:04

Hvala za prijazne komentarje

Glede "tečaja" se pa seveda lahko zmenimo. Če ste le zadovoljne z učiteljevanjem po tistem slavnem Butalskem principu: če sam ne znam, bom pa druge učil....

tedyka  

kuha že od: 23.4.2009

Št. objav: 1942

Objavljeno 5.1.2013 ob 4:57

S cmokom v grlu pišem to - res lep zapis in še veliko veliko dragocenejše je to vajino prijateljstvo. Ob teh zadnjih praznikih sem prišla do spoznanja, da tudi če je manj teh okrasnih luči, manj ognjemetov in vsega tega lažnega blišča je lahko zelo lepo. In prav taki preprosi ljudje kot je bila tvoja Albina lahko svetu v svoji nepomembnosti, nepoznanosti dajo največ - povrnejo stare vrednote in pokažejo, da je sreča v majhnih vsakdanjih stvareh edina prava. Sreča v presežkih pride in zbledi, sreča v majhnih stvareh pa ostaja in tiho žari med ljudmi.

Tudi jaz imam podobne spomine na eno staro ženico, že zdavnaj pokojno, kako smo otroci radi hodili k njej - tudi njej je bilo ime Albina.

Lučka hvala, ker si te čudovite spomine delila z nami - še enkrat hvala.

Za pošiljanje mnenj je potreben vpis ali prijava!

Število ogledov strani: 23556

Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?Dragička
MOJ vrtSUZANAZ
malo za hecVrana
Kaj danes za zajtrkŠpelais
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti