..so hitro tekli. Ritem, ki si je podoben iz dneva v dan je nadvse prijeten in človek pozabi na vsakdanje življenje v "resničnem svetu, baterije se polnijo.
Bil sem še posebej vesel, da sva imela zelo malo obiskov. Sej ne, da jih ne bi marala, vendar ti vsak tuj človek v tvojem malem kraljetvu poruši vsakodnevni ritem: zaradi gostoljubnosti se mu moraš prilagajati, spet nehote gledaš na uro, potrebno jih je streči, no, to je sicer še najmanj saj rad kuham, pa tudi izbira prvovrstne hrane je tukaj v izobilju. Pa vendarle. za nekaj ur ali kak dan ne moreš delati kar se ti zljubi in ob tem se zavedaš, da dopust beži in vsak zgubljen dan je pač zgubljen. Sicer naju je obkksal ženin brat s partnerko, ostala sta dva dni, pa je bilo kar naporno. Na Lastovo sta prišla brez avta, sta ga pustila v Splitu. A ni hudič ravno tisti dan v Splitu padala toča, bojda je bilo nekaj tako velike kot teniške žogice. Povedali so mi, da toče tam sploh nikoli ni in sos e vsi čudili nad tem fenomenom. No in jasno, takoj ko sem na njusu videl to novico se je začela panika. Kaj če nama je razbilo avto, šipe , sta hotela kar takoj nazaj. Je pa problem, da se popoldan in zvečer ne da iz otoka, ni trajekta niti kakega drugega plovila. Šel sem torej v akcijo iskat informacijo, kaj se je dejansko dogajalo s to točo. Po kakih dveh urah smo izvedeli, da je njun avto nekoliko poškodovan nekaj jamic da je na njem, sicer pa nič hujšega. Ampak dan je šel k vragu. Živčnost se je čutila v zraku in adijo sproščeno vzdušje. Tako je to. In potem se človek vpraša, ali mu je treba tega.
Med bolj nenavadnimi ribami , so mi letos moji ribiči uturili morksega psa, ene pet kil je imel. Vse lepo in prav, zanj sem jim dal bagatelo, ene 20 HKN za celega. Se je pa pojavil problem- psa je potrebno odreti, saj ima povsem neužino kožo, trdo in bolj hrapavo kot vsak smirkov papir. Nekoč sem že videl kako se tej reči streže vendar nisem imel nobenioh izkušenj s tem. Vedel sem le, da je za odiranje potrebno imeti klešče in nadvse oster noč. Zato sem še takoj, ko sem ga privlekel domov k Vedranu, bratu od gazdarice, ki živi v enem prizidku ob njeni hiši/naši hiši, če ima klešče. Seveda jih je imel, še več, ponudil mi je še skalpel (OLFA nož) in me vprašal, če bom sam odiral. Ja, sem rekel, ,kaj pa čem. No, je odvrnil, ti bom pomagal če češ, čeporv ga tudi sam še nisem odiral.
Šla sva k vodi in začelo se je. Zadeva je bila na trenutke komična, na trenutke žalostna. Neverjetno,kako je to težak posel. Koža se noče in noče ločiti od mesa, za nameček te vseskozi napadajo ose, si v nenehni nevarnosti da se porežeš z skalpelom, ne daj bože da po njem kaj preveč šariš z rokami, to odrgne kožo do kosti. Okoli naju se je nabiralo čedalje več firbcev in vprašanja so kar deževala: ja kje ste ga pa dobili, a je nevaren, kaj boste z njim, ipd. Na trenutke sem že mislil, da ga ne bova odrla in bi najraje vrgel v morje, klinc pa taka delikatesa, ki ti da toliko truda.
ODIRANJE SE JE ZAČELO
BREZ KLEŠČ NIKAKOR NE GRE
Vse skupaj je trajalo ene dve uri inob tem sem spoznal, da je morksega psa lažje uloviti kot pa odreti. Vendrana so ob delu užgale dve osi, mene ena sama, enkrat si je skoraj odrezal prst, jaz pa sem njegov skalpel skrhal u nulo, sploh ni več rezal kot bi moral. Ampak sva ga slekla in si po tem mukotrpnem delu, privoščila eno bevando, tako, podaljšano. Naročil mi je še, da ga moram preden ga bom kuhal ali pekel obvezno namočiti za ene 24 ur v mleko kajti, "to ti je divljač i mora da mleko povuče onaj neprijatan okus iz njega". No prvič sem slišal da je potrebno to narediti ampak sem ga ubogal, seveda pa sem tudi njemu dal nekja zajetnih fet te mrcine, se je namatral .
PSINA JE OČIŠČENA IN PRIPRAVLJENA ZA KUHO
No, naredil sem, kot mi je svetoval Vedran in psa mariniral v mleku cel dan. Potem sem ga ocvrl po dunajsko in lahko rečem, da je bil božanski. Sem se pa zaklel, da ga ne grem več odirati, je prenaporno.
