Divji luk

V divjini raste veliko vrst divjih česnov, čebul in drobnjakov, ki so tukaj prikazani kot divji luk, npr. čemaž ali čemaža, vanež, oblasti luk, dišeči luk, planinski drobnjak, gorski luk, robati luk, vinograjski luk, gredljati luk, divji luk, okrogli luk. Vsi ti luki so užitni ter nadomeščajo česen in čebulo. Uporabimo jih kot dodatek solatam, zelenjavnim omakam in prikuham, manj dišeče vrste tudi kot samostojno zelenjavo. Večinoma imajo votla stebla in podzemno čebulico. Rastejo v gozdovih, na travnikih, pašnikih, obronkih poti in gozdov, ob potokih. Nekdaj so jih ljudje veliko nabirali, kasneje pa sta jih izpodrinila česen in čebula. Najbolj znan je čemaž, do 25 cm visoka zel, ki ima dva prizemna lista in belo čebulico in bogato cveteče kobulice. Zaradi močnega česnovega vonja ga zavohamo, preden ga zagledamo. Okus je podoben česnovemu, vendar ostrejši. Nekateri ljudje ga ne marajo. Čemaž raste v senčnatih, listnatih gozdovih. Ne smemo ga zamenjati s podobno strupeno šmarnico, ki ne diši po česnu. Čemaž uporabljamo namesto česna. Uporabljamo liste in čebulice, ki vsebujejo veliko vitamina C. Stari Rimljani naj bi ga cenili celo bolj kot pravi česen. Nekoč so ga nabirali tudi pri nas in ime Čemažar je nabrž pomenilo nabiralca in prodajalca divjega česna. V gozdovih okoli Zalega loga, kjer živi veliko Čemažarjev, še vedno najdemo veliko čemaža.