Ničkolikokrat sem bil z družino na dopustu na hrvaški obali in otokih. Krasno morje, naužil sem se čistega sonca in prešrenosti odprtega duha.
Kaj pa hrana? Ali ste si privoščili tipične dalmatinske hrane in njihovega vina? Povejte prosim kakšno izkušnjo imate s tem?
No, sam sem poskusil marsikaj, pa tudi tipična dalmatinska hrana z vrhano porcijo rib je bila hvale vredna. Zmotilo me je le to, da so me Hrvatje, ko smo bili še v Jugi vedno ogovarjali po nemško, ker niso vedeli, da se v družinskem krogu pogovarjamo po Slovensko. To sem jim kar zemeril. No pa tudi marke so jim bolj dišale kot pa dinarji.
Seveda po osamosvojitvi sem začel pri njih puščati kune in tolarje. Hrana in morje sta še vedno enaka, večina gostinskega osebja pa tudi. Malo bolje je pri zasebnikih. Slovenci Hrvatov nismo pustili na cedilu niti med njihovo vojno, največ dobička imajo pa še vedno od nas potratnih Slovencev. Čehi prinesejo vse s sabo, pustijo pa jim gore smeti in nobenega dobička. Nemci so enaki kot so bili. Ves večer celo omizje pije eno steklenico radenske, med tem ko bi enako število Slovencev istočasno pospravilo nekaj litrov vina in celo kašeto rib, kelnerju pa bi pustili še napitnino.
Vse to mi je kristalno jasno, najmanj pa mi je jasna sedanja aroganca, saj ste slišali, da Hrvatje ne marajo Slovencev, pa ne samo to, raje imajo celo svoje smrtne sovražnike Srbe. Povem vam, da po vsem tem in stvareh, ki jih Hrvatje vzganjajo zadnje čase, ne mislim več obiskati hrvaškega morja. Ne mislim več iskati bednih, otroških, za lase privlečenih razlogov za odhod na hrvaško obalo, kot je recimo, da je naše morje majhno in umazano. Grem pa na kmečki turizem, tja kjer še nisem bil. V Belo krajino, kjer si bom ogledal izvir Krupe, se kopal v Kolpi, se navžil lepot Krajinskega parka Lahinja, na Koroškem bom šel v znani Šentanel, na Peco in v rudnik svinca pod Peco, ogledal si bom izjemno lepo visokogorsko dolino Toplo in njene etnološke posebnosti, šel bom v Prekmurje h Prekmurki na bograč v Filovce po keramiko, v Bogojino v Plečnikovo cerkev, v Selo k romanski rotundi...
Živela Slovenija, nikoli do konca spoznana. Ob vsem tem pa se bom naužil pestrih Slovenskih kulinaričnih posebnosti in ne bo mi treba jesti le žgancev, pečenke, prekmurske gibanice in krvavic. Pri tem mi bo v pomoč Kulinarična Slovenija.
Veselim se neznanega domačega okusa. Obrnil se bom k svojim ljudem in pomagal Sloveniji.
Slovenci smo se z vso svojo dediščino bogastva našega duha dvignili kot ptič feniks iz pepela suženjstva, zdaj se moramo še vsi skupaj z narodnim ponosom dvigniti pod nebo k ostalim zemljanom.
marjan zajc