Depresija

Zdravniška komijsija pri zavarovalnici NI DOLŽNA spoštovati predlogov specilalista in v tem primeru psihiart in se je o tem problemu že precej pisalo. Zdravniki so ljudje, ki na sklep o bolniški ( običajno ) napišejo za človeka, ki se zdravi zaradi depresije ali socialne fobije, da sme zapustiti stanovanje samo v primeru, da gre k zdravniku. To pomeni nobenih sprehodov, nobenih socialnih stikov. Najbrž jim potem res ostane dovolj časa, da delajo na sebi !!!!! frina

Mimogrede, danes je v reviji Ona odličen intervju s psihiatrom dr. Andrejem Marušičem, kjer veliko govori tudi o depresiji. Sam pravi, da bi depresija prav lahko doletela tudi njega. Pa je zelo dejaven človek. Pravi tudi, da bi se zdravil tudi z elektrošoki, če bi bilo potrebno (pravi, da je to zelo učinkovita terapija, ki pa je v Sloveniji ne izvajajo). No, vsekakor prispevek vreden branja. Scorpy

frina prav imaš Izraz kozletina je res žaljiv. "oseba s pomanjkanjem emotivne intelgience in nizkimi empatičnimi sposobnostmi" je mnogo boljši. Vendelina jr.

Ko berem tele komentarje, dobim občutek, da se premalo govori o depresiji. Prva stvar je, da se meša slabo voljo in depresijo, druga stvar pa, da okolica gleda na takega človeka - kot na "čudaka". Oboje je po mojem rezultat premajhne informiranosti, o tem se premalo piše. Za navaden kašelj so revije polne nasvetov, starih in novih receptov, reklam za zdravila po tv, ob besedi depresija ti bojo pa v takoimenovanih ženskih revijah svetovali: vleži se v banjo in si prižgi svečke in glasbo... Živimo v letu 2007 in se je komaj začelo govoriti o poporodni depresiji (na sociani dobiš po novem zloženko o tej bolezni), ki menda prizadene v blažji ali hujši obliki skoraj vsako nosečnico. In ravno zaradi tega bo marsikatera rekla, da sploh ni imela poporodne depresije (vsaj blage), ker se to še vedno povezuje z nečim slabim, mogoče celo z sovraštvom do otroka. In ponavadi je še tako, da se s pomočjo ukvarjajo prostovoljna društva, pogosto ljudje, ki so to dali skozi in jim ni vseeno. Pri zdravnikih itak slišiš samo - to je normalno, ste utrujeni, bo že bolje. matilda

Jaz sem zaradi depresije dobila status invalida in ko sem bila v službi, sem se s sodelavkami pogovarjala o moji bolezni, ni me bilo sram priznati, da sem se zdravila v psihiatrični bolnici. Marsikaj so me spraševale, jaz pa sem jim odkrito odgovorila na vsako vprašanje. Seveda , sem se o tem lahko pogovarjala, ko je šla vsa stvar na bolje, ker na začetku, pa sem bila raje sama, nisem prenesla nikogar v bližini. Vem, da one sedaj drugače gledajo na to bolezen. V veliko "pomoč" pa mi je bil domači pes, ki mi je velikokrat polizal solze, se stisnil k meni, kasneje pa me je velikokrat prisilil, da sem šla z njim na sprehod. marja

Na srečo nimam izkušenj, ne lastnih ne iz ožje ali širše družine. Se mi je pa lani pozno spomladi zgodilo nekaj, kar je bilo blizu tega. Verjetno je šlo za depresivnost (tukaj sem prebrala, da obstaja razlika med depresijo in depresivnostjo). Takrat sem se resnično zamislila. Prej sem bila prepričana, da se meni to ne more zgoditi. Da je moje življenje tako polno, zadovoljujoče, da sem obkrožena z ljubečimi ljudmi itd. No zgodilo se je. Na srečo v zelo mili obliki, trajalo pa je več kot dva meseca. Bila sem popolnoma drug človek in tega sem se zavedala (in drugi so mi povedali), vendar se nisem znala izkopati. Negativne misli so mi (pre)obremenjevale možgane. Potem sem šla na tečaj avtogenega treninga in začela "delati na sebi". Na srečo je minilo in na srečo ni bilo hudo. Uspela sem se izviti. Bila pa je to dobra šola. Tudi meni se to lahko zgodi, čeprav sem bila do takrat prepričana, tako kot je napisala (mislim, da je bila Jasna), da si depresije ne morem privoščit. Vsem skupaj želim čim več svetlih, toplih in lepih misli. Sporočilo je spremenil(a) mimika dne 23. jan 2007 21:56:36

Ne bom hvalila, ne bom grajala, nobenega ne bom imenovala, ali je lepo napisal ali ne, tudi pametovala ne bom, le določenih stvari se bom dotaknila, katere so mi dale misliti. Zakaj je treba najti vzrok depresije? Ali je vzrok znan? Če je vzrok znan, se ga da preprečiti? Usmiljenje? Kaj se hecamo!? Človek, ki pade v depresijo potrebuje vse prej kot usmiljenje, ali ne? Tak človek potrebuje, človeka, da mu stoji ob strani, da ga razume, da ga posluša, da dobi ponovno samozavest in navsezadnje smisel do življenja. Nikoli ne veš kaj te doleti v življenju, Ali morda veš? "Meni pa se to ne more pripetiti" Kaj res? Ena naša draga članica je na nekem forumu tole zapisala: Za rečenega kruha se največ poje. Bodimo raje tiho, ne govorimo kar tako in upajmo, da nas depresija nikoli ne doleti. Anamarija

Dr. Andrej Marušič je v današnjem članku v reviji Ona lepo povedal, da depresija lahko doleti vsakega izmed nas. Zato se mi zdi malo neumno rečt, da nekdo reče da si depresije ne more privoščit. Ker nihče, ki trpi za depresijo, ni v depresiji po svoji volji ali zato ker bi tako sam želel. Pravtako ne drži da za depresijo obolevajo samo "šibki" ljudje. Depresija je bolezen kot katerakoli druga bolezen. baby girl Sporočilo je spremenil(a) baby girl dne 23. jan 2007 20:38:20

moja mama je vedno rekla " stari ljudje so molili za zdravo pamet " s tem hočem reči, da nihče izmed nas ne ve kaj ga bo doletelo - turi Andrej Karoli, je mislil, da se mu to ne more zgoditi. pozdrav pat pat

vseeno se ni treba zdaj vsakemu obešat na te besede - "ne morem si privoščiti", saj je čisto jasno, da je Jasna1 s tem mislila samopomilovanje in prepuščanje slabi volji, ne pa na bolezen. Pač je tako, da dokler nas ne doleti ne vemo kako je - nekatere depreseija, nekatere pa kaj drugega. matilda