Čuvaji v Triglavskem narodnem parku zasačijo moškega, ki obira na raženj nataknjenega, lepo hrustljavo pečenega planinskega orla. Takoj ga zgrabijo in predajo policiji. Čez nekaj ur ga spravijo pred sodnika, ki ga ogorčeno nadira.
"Ali veste, da ste storili hud prekršek, zločin proti naravi in ogrozili obstoj te ptice, ki ji grozi popolno izumrtje?"
"Vem, gospod sodnik, toda dovolite mi, da vam pojasnim okoliščine, ki so me pripeljale do tega zavrženega dejanja. Šel sem na Triglav, pa sem nekje zašel in se izgubil. Dva tedna sem taval po neobljudenem skalovju in divjih gozdovih, že prvi dan mi je zmanjkalo hrane, zato sem bil strahotno lačen. Ves prestradan sem zagledal zajca, ki se je pasel v travi, pobral sem kamen in ga zalučal vanj, a ravno v tem trenutku se je nadenj spustil planinski orel. Zajec je ušel, orel je mrtev obležal, ker ga je kamen zadel ravno v glavo, mene je še vedno pestila neznosna lakota in tako se nisem mogel upreti skušnjavi - poleg tega je bila ptica na mojo največjo žalost tako ali tako že mrtva..."
Sodnik si ne more kaj in z usmiljenjem gleda še vedno upadlega in neobritega moškega. Nazadnje izjavi: "Glede na to, da ste se znašli v posebnih okoliščinah in da planinskega orla niste ubili namerno, sodišče umika postopek."
Moškemu se razjasni obraz, zahvali se za izrek oprostilne sodbe in hoče oditi. Vendar sodniku radovednost ne da miru in gre za njim v preddverje sodnega prostora.
"Dovolite mi, da vas nekaj vprašam, pa upam, da mi ne boste zamerili: kakšnega okusa pa je planinski orel?"
Moški se zamisli in odgovori:
"Gospod sodnik, zelo težko je razložiti, se najlaže bi ga opisal, če bi rekel, da je nekje med okusom ruševca in velike uharice."
