Lisička pekmeza iz trgovine ne poznam, niti ga še nikoli nisem kje drugje jedla, tako da ne vem. Pri naših na Primorskem se je vrednost pekmeza vedno merila po tem, koliko je bilo v njem ohranjenih delcev lupine, tako da te tudi nikoli niso smele preveč razpadati in se pri predolgem kuhanju in tlačenju trgati.
Drugo pa je neke vrste sladko, kjer se lahko sestavine melje in tudi dodaja več sladkorja, največkrat tudi citronska kislina zaradi popolnoma drugega načina nadaljne uporabe. Slivov pekmez pravzaprav lahko pripravimo tudi brez dodajanja sladkorja in nam kot tak vzdrži tam nekje okoli tri mesece, na hladnem in v temnem prostoru.
Pekmez se je pri nas velikokrat uporabljal za polnjenje cmokov pozimi, ko ni bilo na voljo svežega sadja. Tisti brez dodanega sladkorja pa kot dodatek k mesnemu pečenju.
Ko se je pred več leti vse skupaj že "bolj moderniziralo" se je pri pripravi včasih dodajal tudi želirni sladkor. Predvsem zaradi tega, da se je pospešil čas, ko smo ga lahko začeli uživati, uporabljati. Pekmez brez tega dodajanja mora nekaj časa ležati, da se razvije, dozori - seveda za poln okus, lahko pa ga jemo tudi takoj.
Lahko se motim, a tako je bilo pač pri nas s "pekmezom".
Pozdravček Marika