Vaše stanovanje/hiša

16. jun 2006 9:17

Od kar pomnim živim v blokih ali stolpnicah. Zdaj že 21 let v zame najlepšem koncu Ljubljane. Imamo 4 sobno stanovnje v 11. nadstropju. Z okna dnevne sobe in kuhinje gledam v hrib in sem takorekoč sredi narave. Tudi hrupa ni pretiranega, čeravno v bližini poteka zelo prometna cesta. Kadar me prime, grem v gozd in tam uživam. Še najraje zjutraj, ko se narava šele prebuja. Ja, imamo seveda dvigalo, ki pa je kar nekajkrat v mesecu stoječe, tako da je za rekreacijo dobro poskrbljeno. ) Sem si pa vedno želela, da bi imela nekaj res svojega izven mesta. Letos se mi je želja izpolnila, saj sva kupila manjšo parcelo v Beli Krajini sredi neokrnjene narave. Tam si dam duška in tudi kavico lahko spijem zunaj.) Pravzaprav z možem, tremi otroci in mačkonom prav uživamo. Lani smo tudi adaptirali stanovanje, saj je staro 40 let in zdaj je res tako "ko Bog zapoveda". Skratka, sem zadovoljen mestni "otrok". Čez komot ga ni. ) Julija Sporočilo je spremenil(a) Julya dne 16. jun 2006 09:27:54

16. jun 2006 10:04

V hiši živimo pod eno streho tri družine - moja, pa tast in tašča, torej moževi starši, in moževa sestra z družino, skupaj deset ljudi. Živimo v ločenih stanovanjih, z zvoncem pred vrati vsakega stanovanja. Od začetka skupnega življenja (midva sva se najprej poročila) imamo ločene števce za elektriko in telefone, pa za kabelsko tv, imamo pa skupno vodo in kurjavo, stroške si razdelimo po dogovorjenem ključu, enako odvoz smeti. Dogovorimo se tudi o "skupnih vlaganjih" - streha, urejanje okolice, ograja, menjava talkovcev, kar je pač treba okoli hiše. No, k hiši sodi tudi pes - naš bullmastiff ima šest let in pol in je torej že malce umirjen stareši gospod, tu je še rdeče trigrasti maček (12 jih šteje), ki je bolj hud od psa in je večja verjetnost, da koga ugrizne on kot pa pes pa dva kanarčka. Okolje je idealno, pod Pohorjem, naša ulica je odmaknjena od vrveža, a dovolj blizu vsega, kar potrebujemo. Mamamia mamamia

16. jun 2006 10:38

S fantom živiva v zgornjem nadstropju hiše, spodaj sta moja starša. Lastna hiša je zaenkrat še želja, ki upam, da se bo uresničila v roku 10ih let. V blok ne bi šla nikoli, ker pač nisem oseba za to, prav tako ne bi bila v Ljubljani. Saj vem, da sem malce tečna, ampak ker sem odrasla tako rekoč na vasi, mi velika mesta in stolpnice v njih prav nič ne dišijo Lp, polona

16. jun 2006 11:12

Doma sem živela v veliki hiši sredi vasi zraven trgovine in cerkve. Mnogokrat me je motil hrup motorjev in cirkulark, zlasti v času izpitov, ko sem se že zbudila utrujena. Potem sem se preselila v čudovito moderno stanovanje ob Ljubljanici. Do službe 7 minut peš ob Ljubljanici. V centru mesta, pa vendarle umaknjeno. Čudovita reč. Do prvega vročega poletja in takrat sem ugotovila bistveno razliko. Doma (na Gorenjskem, na vznožju hribov) ni bilo nikoli vroče. Čez dan je toplo, vroče, ampak zvečer na našem dvorišču vedno piha vetrič (gornik). Ponoči mi ni bilo nikoli vroče. In potem Ljubljana. Blok obdan z drevjem, pa reka zraven. Kljub temu je bilo zvečer in ponoči neznosno. Meni ni problem biti podnevi na soncu pri 35 stopinjah. Ponoči imam pa rada svež zrak. Večeri so bili zame neznosni. Sedaj sem spet v hiši (od dragega, vendar je v njej še njegova mama, pa na vrhu brat z družino), vendar začasno. Konec prihodnjega pa v najini skupni. Ni sicer pod hribi, vendar upam, da zvečer zapiha svež zrak. Je v manjšem naselju, parcela velika. Ja še dosti bo treba delat in šparat... mimika

16. jun 2006 12:31

Upam, da ne zamerite, ker sem postavila to vprašanje. Zgleda, da sem nehote povzročila pravo paranojo. Ne bom vas prišla ropat, niti ne delam statistike. Moj je včeraj pomislil, da bi bilo fino v hiši, zjutraj pa sem kot ponavadi pila kavico ob KulSlo in sem si mislila, da je pa meni prav fino tako, kot je. Potem pa to tudi napisala- nisem hotela kukati v vaše domove, bognedaj!! Je preveč lep dan, da bi si ga kvarili z malenkostmi. Imejte se lepo-v bloku ali hiši, še najbolje pa nekje v senci! monro

16. jun 2006 13:09

Otroštvo preživela v hiši, kasneje smo se preselili v stanovanje v prestolnici. Resda je kar nekaj prednosti hiše (sama bi izpostavila predvsem več zelenih površin okoli hiše), vendar pa se v stanovanju počutim super. Obvezen je, seveda, balkon (na katerem se v toplih poletnih večerih počutim (skoraj) kot v kempu), optimalna kvadratura, ugodna lokacija in urejena okolica. Zaenkrat še nisem na svojem, si pa v kratkem želim tudi to... Moje sanje so mansardno stanovanje kje bolj v centru in pa vikend na Primorskem. Enkrat... Sem skromna, kaj? Pozdravček Živa

16. jun 2006 14:06

Juhuhu. Mi pa smo končno našli parcelo, na kateri bom zgradili novo hišo. Pa smo skoraj že obupali. Pri nama je pač tako, da se morava zaljubiti v kraj, kjer bova živela. Povem vam, to je bila ljubezen na prvi pogled. Sicer imamo hišo, ki pa je prevelika in predaleč od najine službe. Jo pa bomo prodali, če ima kdo lušte iti na kmete. Sicer sem živela že tudi v bloku in sem tudi sedaj ko smo trije, razmišljala, da bi kupili večje stanovanje na obrobju mesta, potem pa se spomniš, da tam nisi sam, da so sosedje na drugi strani stene. Pomisliš, kako je fino, da imaš do centra mesta par minut, ali pa s kolesom, potem pa se spomniš, da je tri km od tebe nova avtocesta, vsi večji centri pa imajo velika parkirišča. PUNCE.NI GOVORA. NE MENJAM VASI ZA MESTO. Pa pa. jass

16. jun 2006 15:19

Strinjam se, da je čez hiško z vrtom ni. Je pa tudi zelo pomembno, da kjerkoli si, živiš v miru in se nihče ne meša v tvoj način življenja (mislim odnos "staro-mlado")... Tako da, kljub temu da imam super bodočo taščo s katero se enkratno razumeva, si naju ne predstavljam pod isto streho. Zrasla sem namreč v taki razporeditvi kot jo je opisala Mamamia in je bilo vedno veliko konfliktov prav zaradi drugačnosti staro-mlado, zaradi vtikanja babice v življenje mojih staršev in na splošno zato ker smo si ljudje različni. Zato bi bilo po eni strani bolje, če bi imeli stanovanje v bloku, bi bili vsaj "sami", pa tudi s finančne plati gledano, saj bi ga bilo kasneje veliko laže prodat kot etažo stanovanjske hiše. Predstavljajte si samo zmešnjavo pri dedovanju bodočih generacij, ki bodo bratranci v 3., 4. in 25. kolenu... Se opravičujem, ker sem malo zašla ...No, v bodoče si želim ali svoje stanovanje ali pa hiško, samo da bom na svojem, tako na papirju (lastnik) kot na "varnostni razdalji" od sorodnikov. Lp, teya84

16. jun 2006 18:11

teya84, jaz sem res imela srečo z moževimi starši, tast in tašča se nikdar nista vtikala v naše zadeve, če pa je mamo kdaj zaneslo, sem to sprejela tako, da nama pač hoče dobro. In sem ji to tudi odkrito rekla in ni bilo nikdar nobene zamere. In sploh nama ne bi bilo treba živeti z njimi. Imela sva na izbiro - ali nama kupijo stanovanje v vrednosti dela hiše in to potem odštejejo od dediščine, pa greva proč, ali pa si del hiše preurediva, kot želiva. Tako smo tudi storili, enako svakinja. Tudi v vzgojo otrok se nista nikoli mešala, rekla bi, da sta imela celo strožja pravila, ko sta bila sama z njimi, nikdar nista naredila ničesar v nasprotju s tistim, kar smo se dogovorili (da bi otrokom dovoljevala, česar mi kot starši nismo, jim dajala potuho ali kaj podobnega). Tudi z denarjem jih nista razvajala, na pravšnji način sta vse štiri vnuke učila ravnanja z njim, varčevanja in tudi tega, kako ga zaslužiti. No, zdaj pa je mene malo zaneslo. Hotela sem reči le, da niso vse tašče zmaji in da lahko mlada in stara generacija, če vsi spoštujejo dogovorjena pravla igre, tudi živijo pod eno streho. Ne bi pa tega nikdar storila, če bi morala biti v isti kuhinji, v isti kopalnici in z istimi števci kot tašča ali svakinja, kaj šele, če ne bi imela povsem ločenega stanovanja. Mamamia mamamia

16. jun 2006 21:15

Smo v hiši skoraj sredi Ljubljane. Vse okoli nas je kot v čebelnjaku. Trenutno kupujeva hišo precej blizu Ljubljane a dovolj daleleč, da nas bodo zjutraj zbujali ptički in ne hrup s ceste. Na blok pa mislim da bi se zelo težko navadila. No, bi pa se, če bi se morala. lp Vesna