Prispevek k gospodinjstvu

Mene pa zanima, koliko vaši otroci prispevajo k gospodinjstvu, seveda tisti ki so že zaposleni in živijo še vedno doma.

Ta pogovor o prispevku je bil tema včerajšnega dne pri nas doma. Pa me prav zanima koliko prispevajo drugot. Ko sem omenila, da bo treba prispevat 20.000 sit, je bilo vse narobe.

Pa vas vprašam :Ali je to preveč?

miia

19. apr 2006 12:55

Ker sem v takem položaju kot vaši otroci, bom povedala svoje mnenje. Jaz sem prispevala v gospodinjstvo 25.000,00 SIT, s tem da sta mi starša plačevala mobitel, ki pa nikoli ni presagal zneska 5000,00 SIT. Sedaj, ko sva pa s fantom začela zidati hišo, so mi ta znesek ukinili. :). Imam dobre starše. Čeprav se mi zdi, da je še 25.000 SIt premalo za gospodinjski proračun. Odvisno od potreb vsakega gospodinjstva. Pri nas doma večina zelenjave pridelamo doma in jo uporabljamo čez celo zimo- zamrznjeno seveda. Meso kupujemo pri kmetu. Tako, da se že na ta način veliko prihrani. Maja

19. apr 2006 12:57

Naj en mesec poskusijo preživeti z 20 000 sit za vse to, kar dobijo doma. Pa najbrž ne bodo všteli elektrike, vode, ostalih tovrstnih režijskih stroškov. Najbrž bi zadoščalo, da bi samo hrano in, recimo, pranje in likanje računali. Najbrž bodo potem dali brez problema. Bi pa morda veljalo razmisliti še o tem, kolikšen je njihov dohodek, pa za kaj denar porabijo. Zelo tehtno se mi zdi razmišljanje Maje Z. rimljanka Sporočilo je spremenil(a) rimljanka dne 19. apr 2006 12:59:22

19. apr 2006 12:59

Pri nas še noben od dveh odraslih otrok ni zaposlen. Po mojem mnenju pa prispevek 20.000 SIT nikakor ni preveč za popolno oskrbo, ki so jo deležni ti scrkljanci, ki "visijo" doma tja do tridesetega in čez. Midva z možem sva bila , kasneje tudi z družino, doma pri tašči (v lastnem gospodinjstvu) dvajset let in sva tudi kot študenta plačevala pol obratovalnih stroškov (elektrike, vode, telefona). Najemnine nama niso zaračunali. Danes pa mladina kar misli, da bo šlo vse skozi zgolj na ramenih staršev, ki naj bi po novem delali kar tja do groba. Lp Dolores

19. apr 2006 13:22

Miia, mislim, da je zelo važno kakšne odnose imaste med seboj v družini, kako si delo delite. Seveda je potrebno otrokom pomagati, vendar ima vse to svojo mejo. Če so otorci že v službi in živijo še doma, teh 20.000 sit ni preveč. Vsaj je ta znesek majhen prispevek za vsakomesečne fiksne stroške. Upam, da si ta predlog uskladila s svojim možem predno si ga predlagala svojim otrokom. Upam tudi, da si jim tudi opisala zakaj je potrebno prispevati?. Lepa beseda lepo mesto najde, pravi pregovor! Pri meni ne bi bilo teh težav, saj vem, da bi mi otroka sama od sebe prispevala in pomagala, če bi živela doma. Živita v drugem kraju. V moji odsotnosti (živim v tujini), pa skrbita za skupni dom, redno kosita travo okoli hiše. Torej se strinjam s tabo glede prispevka. Migla

19. apr 2006 13:22

Ko sem še živela doma, sem plačevala polovični znesek vseh položnic, kar vsebuje tudi mercator piko. Ne znam pa povedat koliko je to znašalo, se mi zdi iz glave od 20.000 do 40.000 mesečno. Za to sem se sama odločila, je pa k temu tudi botrovalo to, da sta oba starša invalidsko upokojena, imam pa še mlajšega brata in sestro, ki sta takrat še hodila v srednjo šolo, sedaj pa na faks. Se mi zdi taka "ureditev" pravična... Pri fantu pa je bilo popolnoma obratno, on nikoli ni nič prispeval, ker so po njihovem starši tisti, ki se "morajo" žrtvovati za otroke vse življenje. Sedaj ko sem pri njemu oziroma njih, pa midva plačujeva vse stroške, predvsem zato, ker njegovi starši ne morejo in zato, ker se meni to zdi prav. Pa tudi zato, da imam čisto vest in da mi ne bo kdaj kdo "naprej metal". lp, Marija

19. apr 2006 13:23

ko sem se zaposlila (pred dolgimi leti) jaz, smo doma začeli voditi gospodinjsko knjigovodstvo in si konec meseca razdelili stroške na enake dele. Verjemite, da v večji družini to še vedno pomeni relativno malo. Ko sem začela z investicijami.....ipd, so mi pa starši zelo veliko pomagali. Vendar so mi dali denar, a konec meseca sem stroške še vedno normalno plačala. Mislim, da je to zelo zdrav odnos, bila sem hvaležna za vse, obenem pa se nisem počutila kot zajedalec (starši pa se tudi niso počutili izkoriščane). Lisa

19. apr 2006 13:43

Ko sem se zaposlila, sem staršem prispevala približno šestino plače, doma sem tudi vedno precej delala in pomagala, tudi kupila sem kar precej stvari. Kasneje mi je mama povedala, da je ta denar dajala na stran in mi je potem, ko sem se poročila, kupila štedilnik, pralni stroj in prispevala del za kuhinjo. Enak delež so ob poroki potem prispevali moževi starši. Se mi zdi kar prav, da otroci, ki so že zaposleni, nekaj prispevajo v družinski proračun. Ko sva se poročila, je mož še študiral. Živela sva pri njegovih starših, a v lastnem gospdinjstvu, in plačevala polovico vseh položnic, dokler si nismo uredili lastnih števcev. To je trajalo samo nekaj mesecev, tako da sva hitro plačevala polno ceno vseh stroškov. Smo se pa z življenjem v lastni kuhinji in z lastno kopalnico ter ločenimi števci že v začetku izognili marsikateremu sporu, v stilu "Kdo pa je ta mesec toliko telefoniral, jaz že ne...". Mogoče je denarni prispevek lahko odvisen tudi od siceršnje pomoči doma. Več je te sicer (štihanje vrta, košenje trave, urejanje okolice, pomoč v gospodinjstvu...), manjši je mroda lahko prispevek. V vsakem primeru pa se mi zdi prav, da zaposleni otroci odštejejo nekaj denarja za družinski proračun.Če nič drugega, na lastni koži skusijo, kaj koliko stane in da ni nič zastonj. Končala bi podobno kot Lisa, saj je bilo pri nas podobno. Če je "zaštekalo", so posodili in prispevali, a smo tudi vrnili. Nihče se ni počutil izkoriščanega in nihče kot zajedalec. Zato smo tudi danes radi za skupno mizo. Mamamia mamamia

19. apr 2006 13:55

Galyka, tvoja pripomba o žrtvovanju je zelo umestna. Menim, da takšno početje "tja v tri dni", povzroči veliko škode pri otrocih. Se pa sama verjetno nagibam v to smer... Pred lansko selitvijo sem varčevala za sinov študij (zdaj je srednješolec), ker se mi zdi, da je študentu težje, če mora skrbeti še za denar. No, prihranke sem, žal, porabila za prenovo stanovanja... Je bilo zares nujno, čeprav imam še vedno slabo vest... Tudi mislim, da kar veliko otrok prispeva za gospodinjstvo. Pri nas je tako, da vsega plačamo polovico, čeprav matematično nebi bilo potrebno toliko. Ljubi mir. Seveda govorim o skupnih položnicah, hvalabogu imamo ločeni gospodinjstvi - tako lahko kuham po mili volji... Še en primer: moj sin je pri garderobi pozoren na znamke - v teh letih je. Ko si kupi kaj novega, mi ne dovoli plačati celotnega zneska, temveč le toliko, kolikor bi ta stvar stala "brez znamke" . Pravi, da ko bom v službi, bo svojo štipendijo pač "zafural s frendi". O žepnini niti slišati noče... Miia, ne obremenjuj se z občutki krivde! Če nima(jo) kakšnih posebnih ambicij, bo(do) od plače pa ja dali kakšen tolar... Pa še kakšen objem in rožico za mamo, ki vse opere, zlika, skuha.... Vrana

19. apr 2006 13:58

Že od malega učim moja dva paglavca, da denar ne pade iz neba. Otrok ne razvajam preveč saj sem mnenja, da bodo dosti bolj cenili denar če ga sami varčujejo in si potem kupijo stvari. Ko bosta sama služila denar bosta prispevala v družinski proračun. Zaenkrat se je taka vzgoja obnesla in ne pretiravata v svojih željah. LP. AK

19. apr 2006 14:30

Pri meni je zgodbica drugačna... Nikoli nisem prispevala v družinski proračun. Nihče tega ni zahteval, po drugi strani pa sem delala in varčevala denar. Starša sta to vedela, materialno smo bili dobro preskrbljeni, zato sta me pustila pri miru. Res sem se kmalu odselila od doma, pri kakih dvajsetih. Kupila sta mi stanovanje, za kar sem jima globoko hvaležna. In od takrat si plačujem svoje stroške, hrano in vse ostalo. S prihranjenim denarjem sem si ga opremila. Tudi onadva sta mi pomagala. Oče je rekel, da mi bo pomagal do štartne osnove, da imam kje biti. Sedaj imam svojo družino, trije smo, vsi v tem istem stanovanju. Tik pred vrati je gradnja hiše in denar od stanovanja bom porabila za to. Moj oče je ves ponosen, ker bom njegov delež denarja dobro oplemenitila... Seveda bo tudi mož prispeval polovico denarja za hišo, ker je toliko privarčeval tokom let. Tudi njegova starša govorita, da nama bosta pomagala, sicer to ne jemljem zelo resno. Sicer pa imava denarja dovolj... Ne vem, ali se strinjate s tem, ampak meni so moji starši pomagali, nisem zapravljala denarja in na ta račun bom prilezla do svoje hiše. Drugače pa to ne bi bilo možno... Torej se le ne izjalovimo vsi, ki nam ni bilo treba plačevati stroškov...