Čvarki oz. čvarci

Jaz sem pa že tudi naredila sama ocvirke in to zelo dobre. Meni je pomembno, da niso  narezani kakor padejo izpod noža, ampak lepo na drobno.Po samo nekaj kg špeha so me potem še nekaj dni bolele roke, a izdelek je bil po mojem okusu. Obožujem še tople ocvirke na kosu svežega, črnega kruha. Pa na kuhani repi, ajdovih žgancih. Če dobim kos lepega špeha, jih bom scvrla še te dni.

Jaz sem jedel, ćvarce v Srbiji, so bilikar veliki: 1,5-2,5 centimetrska zapečena kocka, ko si jih ugriznil si čutil slanino in meso. Nekaj podobnega sem jedel tudi v okolici Brežic.V Mercatorju pa sem kupil delikatesne ocvirke, ki jih izdeluje Kodila, vendar niso podobni ćvarcem. Najbrž pa ćvarce delajo v vsaki pokrajini drugače.

Lp Tone

Iz Vinkovec...o ja...

Drugače pa si jaz za v  kino kupujem svinjsko kožico pečeno v masti; 

Ja, tonsk, kolikor sem hodila po hrvaških koncih in poskušala čvarkov, so bili tako različni kot naši ocvirki. Načeloma se cvre slanina narezana na majhne kockice, pri čemer si "majhne" vsak predstavlja malo drugače, pa skrivnostne dodatke ima tudi vsaka hiša svoje.

Še to bi dodala, ocvirki, ki jih kupiš suhe so samo nek približek domačemu izdelku. Jaz jih raje ne jem. Mož mi je prinesel od mesarja dvajset dek suhih ocvirkov kar v pvc vrečki. No, to zame ni nič, žal. Imam svojo predstavo o tem, kakšen mora biti dober ocvirk. in kot pravi Sonja, vsaka hiša ima svoje dodatke.

Na  kozjanskem, kjer sem odraščala, Pa slanini kože niso odstranili temveč so skupaj z kožo narezali na kocke in so nato prišli taki hrustljavi. Super so bili na žgancih. Zelo priljubljeni so bili tudi samo iz kože. Moja mama in oma sta kožo popekli v krušni peči. Take ocvirke-smokije kot jih je ena poimenivala, čeprav to vsekakor niso se že zemraj dakupit na celjski tržnici od kmetic. 

Posodi za shranjevanje ocvirkov so tudi pri nas rekli kibla.

tonsk, čvarak, ne ćvarak ...

Saj, mogoče sem malenkostna, ampak s prijaznim opozorilom lahko napakice odpravimo?

Pri nas smo se s kolinami ubadali cca deset dni nazaj in letošnji ocvirki so fantastični.

Nekaj slanine zmeljemo in potem tiste ocvirke oz. ocvirkovo mast uporabljamo za pražen krompir, pa krompir v zevnici, pa joto, mož ima rad jajca, ocrvrta na tej masti in še kaj bi se našlo.

Nekaj slanine pa zrežemo na kocke cca 2x2x2 (ne, tega ne počnemo z metrom v rokah), v posodo na dno nalijemo malenkost vode, na to damo narezano slanino, posolimo in dodamo na četrtine zrezano čebulo. Potem se to cmari celo večnost, dokler ne izpari vsa voda. Ko začnejo ocvirki dobivati lepo, zlato barvo, nastopi čas za pobiranje čebule iz masti (večina se je itak stopi). Ne vem sicer, zakaj je to potrebno, ker mene tista čebula čisto nič ne moti, ampak tako so delali od nekdaj baje.

Ko so ocvirki dokončno scvrti, vse skupaj precedimo in ocvirke dobro otisnemo. Naslednji dan smo jih še enkrat segreli, da se je izločila mast, ki je nismo uspel v prvo iztisniti in še enkrat pretlačili.

Dobro ohlajene ocvirke pospravimo v plastične posode ali steklene kozarce in potem vse skupaj roma v zamrzovalnik. O tem, koliko smo jih pred tem mimogrede pojedli, pa ne bi.

Kot otrok sem imela rada kožo, ki jo je teta odrezala s slanine, pečeno kar na žerjavici. Tako lepo je zacvrčalo, koža se je v nekaj sekundah zvila in lepo zapekla ... tisti občutek, ko sem odprla peč in dala kožo na žerjavico v peči na drva, to je en tak čudovit spomin na otroštvo.

Ocvirki so lahko tudi donosen posel...http://www.siol.net/trendi/kulinarika/novice/2015