Ne moreš zjutraj zaspat kar tako, naor, oziroma ne morejo vsi. Jaz sem si življenje na "nočno smeno" na silo prestavila zaradi srednješolskih prerisanih celih noči (valjda, čez dan je bilo lepše na sončku sedet ob Ljubljanici pa po galerijah hodit). Pa že prej sem bila bolj "na večer" narejena. Od kave sem presedlala na čaj, ker mi je bolj prijalo za želodec, pa še roke se niso tresle ob treh zjutraj, ko je bilo treba risat kaj preciznega.
In tako pač tečejo leta in zdaj spet, kadar intenzivno nekaj delam, delam najpogosteje "nočne". Na srečo zjutraj hitro zaspim in lahko prespim celo dopoldne, tudi 6 ali 8 ur, to si lahko privoščim, ker nimam več majhnih otrok, ki bi jih bilo treba zjutraj v vrtec/šolo spravljat in podobno. Ampak jaz delam doma in grem spat samo par metrov proč v drugo sobo. In lahko,ko sem utrujena, grem res takoj spat, brez nekih "motenj",kot je recimo odhod iz službe na avtobus ali peš ali vožnja z avtom - kar te spet "zbrihta". Če sem slučajno še precej budna, pa vzamem kako knjigo (proxima - Arkadij Renko je zakon, dobro, da si me spet spomnila nanj) in me hitro uspava.
Moja soseda pa je medicinska sestra in včasih dela tudi po dve nočni na teden, včasih celo tri.In pove enako kot chappy, pride kriza okoli druge,tretje ure,potem nekako "pride k sebi", ko pa se zjutraj odpelje domov, je spet budna "kot kukavca" in polurna vožnja jo totalno zbistri. In potem doma nima smisla, da bi sploh legla, ker spati me nore, kljub roletam in miru v hiši. Pravi, da jo spanec prime šele okoli druge ure popoldan za kako urico ali dve, več ji ne rata ... In je utrujena, seveda.
Zvečer si sestre skuhajo kavo, pa pravi da več kot skodelico sploh ne rabi za čez noč, ker je že tako "naštelana", da zdrži nočno bedenje. Huje je res to, ker zjutraj ne najde nečesa, kar bi jo pomirilo zadosti, da bi lahko trdno zaspala in se naspala.

Mojca