Čiščenje plastičnih pripomočkov

Ne bo držalo. Uporabljam (razen za mešanje marmelad) izključno lesene kuhalnice, pa tudi deske. Te občasno zribam s kisom.

Meni se nič, naj je plastično, kovinsko, leseno ali stekleno, ne navzame vonja. Lahko pa, da imam potempljan nos (ampak dvomim) .

lp

Štumfika, meni se to ne dogaja. Res pa plastično ali leseno desko takoj po uporabi zdrgnem z detergentom, občasno tudi jaz uporabim kis. Pa ne zaradi vonja, bolj kot razkužilo. Kuhalnice moram rečt, tudi nimajo vonja, kako pa lahko ostane vonj na ponvi pa še manj razumem.

Uporabljam izkljčno lesene kuhalnice in tudi rezalno desko imam leseno. Sproti umijem pod vročo vod in se deska ne navzame vonja, vsake toliko jo pa umijem v pomivalnem stroju. Kuhle itak vedno perem v stroju, med tednom, ko perem večinoma na roke, pa jih umijem pod vročo tekočo vodo in so vedno brez vonja.

plastične stvari uporabljam čimmanj. rada imam lesene kuhalnice, pri tem ločim čebulne in sladke. V pomivalca lesenih stvari ne dajem, ker se napijejo detergentov, kar mi nekako ni všeč. tudi desko imaš lahko posebej za čebulo, ampak če potem delaš zelenvjavno rižoto nič ne moti če na tem zrežeš vse. ko pa delaš sadno solato,  je bolje uporabiti drugo desko. Sem že večkrat naletela na čebulno sadje :S

Jaz imam nekaj silikonskih pripomočkov, vendar sem nad nekaterimi zelo razočarana, ker se tako navzamejo vonja. Npr po omaki za zrezke ipd... ali pa če s silikonsko pokrovko pokrijem narezano čebulo. ni šans da to ven spraviš drugače kot z namakanjem v sodi bikarboni. Tako gre ven vse. Seveda pa žal spet moram ločit čebulne od tistih za kuhanje pudinga. Sem prav jezna, ker sem kupila ne preveč poceni kaiserjeve rdeče silikonske pripomočke, vendar so me zelo razočarali (vključno z metlico za stepanje, ki se je ogulila do žice, tako da ni več za teflon). 

Tako da se vračam k lesu. Ampak tanke lopatke npr za palačinke ali polpetke obračat pa še nisem videla lesene. najtanjša ne obrne fajn, moraš kar ornk "zabutat" pod polpet ali jajce, kar si pa ne želim. 

če ti ponev še vedno smrdi bi jaz rekla da raje ne kuhaj na njej, ker more biti neka slaba. Emajl in drugi kvalitetni premazi se med kuhanjem ne smejo spremeniti, če ne so slabi. Ravno tako plastični pripomočki. Me je kar streslo, ko se mi je enkrat plastična lopatka na koncu scedila. Blazno slabo.

Mogoče je hec tudi v tem, da ne pomijem čisto takoj, ampak po kosilu. In morda v nekem eko detergentu. Moram kupit lesene reči.

Bannanna, ja, tako kot si opisala, bom zdaj poskusila s sodo, potem pa po nakupih.

Enako pri meni.

Edina moja posoda, ki se naleze vonja je litoželezna. Včasih ima piščanec rahel priokus ribe. Ali pa fižol po ribi itd.  Vonj po močni hrani lahko ostane tudi na teflonski posodi. Drugače nimam težav s plastiko, je pa res, da kupim enkrat dobro in mi ostane...ajaj, desetletja. Dobesedno.

Kot pravi Rimljanka, uporabljam izključno lesene kuhovnice in lesene deske, ki jih vsakih toliko časa operem s kisom. Les nikoli ne perem v pomivalnem stroju. Plastična lopatka je edino za palačinke in za mešanje v voku.

Pozdravček!

bannanna,

jaz palačinke obračam z lesenim (oštirskim) nožem... 

V agustovski reviji Skupaj za zdravje človeka in narave je članek o antimikrobnih in antioksidativnih lastnostih lesa.  Zaradi teh lastnosti naj kuhalnice in lesene deske ne bi bile tako gojišče mikroorganizmov.

Jaz za rezanje mesa in rib uporabljam lesene deske, ki jih nato z detergentom in vročo vodo ročno na hitro operem in dam sušiti. Parkrat na leto pa jih zdrgnem z morsko soljo in vodo. Ostalo hrano režem na plastičnih deskah.