Tale članek je bil objavljen na nekem drugem forumu, ker pa je problematika letos zelo aktualna, se mi ga je zdelo pametno prilepiti še sem, pa četudi bo z upoštevanjem preventive preprečeno eno samo obolenje.
Mišja mrzlica
V Medicinski virologiji, knjigi, ki je prvenstveno namenjena študentom medicine in je izšla z letnico 2011, beremo: "Prvi primer HMRS v Sloveniji so zabeležili že leta 1954. Do danes je prijavljenih več kot 300 primerov, ki se pojavljajo sporadično in v manjših epidemijah." HMRS je okrajšava za hemoragično mrzlico z renalnim sindromom, v poljudnem jeziku jo imenujemo mišja mrzlica. Torej približno 300 prijavljenih primerov v skoraj šestih desetletjih in v samo petih mesecih letos kar 54 primerov bolezni. Glavna "sezona" okužb pa šele prihaja s poletnimi in jesenskimi meseci. Panika je odveč, ker ta ni nikoli dobra svetovalka, previdnost pa je potrebna, saj obolenje nikakor ni nedolžno; v primeru nezdravljenja je smrtnost celo 5- do 10-odstotna. Mišjo mrzlico povzročajo hantavirusi, ki se v naravi ohranjajo v malih sesalcih, predvsem poljskih in gozdnih miših in voluharicah, pri katerih pa ne povzročajo bolezni. Navsezadnje: tudi virusi se borijo za preživetje in pogin živali bi pomenil konec tudi zanje, ljudje smo le njihov naključni gostitelj in slepa ulica. Izjemno "mišje leto" Zakaj je letos toliko obolelih? O tem smo se pogovarjali s svetovno znano in priznano strokovnjakinjo za virologijo prof. dr. Tatjano Avšič-Županc z Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo, znanstvenico in predavateljico, članico SAZU in obenem "specialistko" za hantaviruse. Še več, naša sogovornica je skupaj s sodelavci leta 1988 odkrila virus, ki je trenutno najpomembnejši povzročitelj mišje mrzlice v Evropi, in dokazala, da gre za nov virus, ki ni samo slovenski. Poimenovan je Dobrava, po vasi, kjer so ujeli okuženo miš. Dobrava povzroča bistveno hujšo bolezen in 10-odstotno smrtnost. Je edini virus, ki ima slovensko ime. "Letos je tako imenovano mišje leto, kakršno se pojavlja na 3 do 5 let," pravi. "Toda letos je izjemno povečana populacija malih sesalcev, večinoma glodalcev, in pojavili so se zelo zgodaj. Temu sta botrovali mila zima z malo snega in preobilje hrane, predvsem žira in želoda. Veliko sem v naravi, pa toliko teh živali še nobeno leto nisem videla. Mali sesalci so naravni rezervoar hantavirusov, kolikor več jih je, večja je možnost, da se bodo medsebojno okužili, in več kot je okuženih živalskih osebkov, več je njihovih izločkov - urina, iztrebkov, sline - , s katerimi ljudje pridemo v stik in se okužimo, čeprav se obnašamo enako kot, denimo, pred tridesetimi leti." Z marsikaterega konca Slovenije prihajajo vesti, da miši in voluharic kar mrgoli. Tatjana Avšič-Županc: "Že 27 let delam na terenu, kot biologinja sem seveda veliko v naravi; lansko poletje je bilo v naravi toliko žira in želoda, da si je to skoraj nemogoče zamisliti in že leto prej je bilo s tovrstno hrano za glodalce zelo bogato. V laboratoriju sem sodelavcem rekla: 'Naslednje leto bomo imeli takšno epidemijo HMRS, da bo groza.' In jo imamo. Ko hodiš po gozdu, pri belem dnevu glodalci švigajo vsepovsod, kar je neobičajno, saj so nočne živali. Se pravi, da jih je res nepredstavljivo veliko." Ni zdravila, ni cepiva Tu je torej treba iskati vzrok, zakaj tolikšno povečanje obolelih za mišjo mrzlico. Kolikor več je teh živali, več je možnosti za prenos virusa, več je gostiteljev virusa, več kužnih izločkov, več obolelih ljudi. A še več je "neprepoznanih" primerov, pri ljudeh, pri katerih je bolezen potekala v blažji obliki, brez značilnih kliničnih znakov. "Obstaja mednarodna znanstvena študija - kolegi so izključno na hantaviruse testirali kar precejšnjo skupino evropskih mamalogov, torej znanstvenikov, ki se ukvarjajo s sesalci in poleg gozdnih delavcev, kmetovalcev in vojakov sodijo v rizično skupino, in jih je kar 20 odstotkov imelo protitelesa na hantaviruse, se pravi, da so bili v preteklosti že okuženi. Tudi v Sloveniji smo testirali približno 0,05 zdrave populacije, kar pomeni okoli 1000 zdravih ljudi, in ugotovili, da je imelo 1,8 odstotka testiranih v krvi protitelesa na hantaviruse. Veliko nalezljivih bolezni lahko poteka brez kliničnih znakov in šele po prisotnosti protiteles vidiš, da so ljudje bili okuženi." Najpomembnejši hantavirusi, ki so razširjeni v Evraziji in povzročajo HMRS, so Haantaan, Seoul, Puumala, Dobrava. V začetku devetdesetih let so v ZDA odkrili nov hantavirus Sin Nombre, ki povzroča hantavirusni pljučni sindrom (HPS) in uničujoče deluje na pljuča. V rodu hantavirusov je danes nekaj več kot 20 predstavnikov. Večina naših letošnjih bolnikov je okuženih z virusom Puumala, v prihodnjih mesecih, predvideva dr. Tatjana Avšič-Županc, pa bo najbrž več bolnikov, okuženih z virusom Dobrava - tako kažejo dosedanje izkušnje. "Ljudje, ki so okuženi z virusom Dobrava imajo večinoma težji potek bolezni kot ljudje, okuženi s Puumalo, a so tudi izjemni primeri. Imeli smo že nekaj smrtnih primerov, vsi umrli bolniki so bili okuženi z virusom Dobrava. Potek bolezni je zelo odvisen od imunskega stanja bolnika, od osnovne bolezni, če jo je imel ... A umrli so tudi mladi, zdravi fantje. Pri hemoragičnih mrzlicah je še veliko neznank in jih zelo preučujemo." Kadar gre za utemeljen sum za mišjo mrzlico, vzorce pregledajo prav na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo. Bolezen, razlaga naša sogovornica, se začne s širokim spektrom kliničnih znakov, ki se od bolnika do bolnika lahko zelo razlikujejo. Ponavadi se začne z nenadno vročino, mrzlico, glavobolom, z bolečinami v ledvenem delu, in se lahko nadaljuje z driskami, slabostjo, bolečinami v trebušnem predelu. Pojavijo se lahko tudi motnje vida, in krvavitve v beločnici, lahko tudi podkožne krvavitve ... Diagnostiko postavi zdravnik, in v tako epidemičnem letu, kot je letošnje, bo posumil tudi na HMRS in bo pacienta napotil v bolnišnico na preiskave. Iz bolnišnice pošiljajo vzorce v laboratorij na inštitutu, od koder v nekaj urah sporočijo, ali je sum potrjen. HMRS je bolezen, ki jo je treba po zakonu o nalezljivih boleznih obvezno prijaviti, kar velja za vse hemoragične mrzlice, prijaviti je treba tudi že sum na bolezen, to storijo lečeči zdravniki. "Posebnega zdravila za zdravljenje okužb s hantavirusi ni, tudi uspešnega cepiva še ne. Zdravljenje je podporno in odvisno od zgodnje diagnoze, v hujših primerih bolniki potrebujejo hemodializo zaradi začasne popolne odpovedi funkcije ledvic." Stara, dobra varekina Za zaščito pred okužbo lahko sami naredimo največ, pravi dr. Tatjana Avšič-Županc. Da poginulih živali ne prijemamo z golimi rokami, da se pri delu na polju ali vrtu zaščitimo z rokavicami in z robčkom ali z masko čez usta in nos, saj se največkrat okužimo z vdihavanjem kužnih delčkov iz iztrebkov okužene živali. "Če vidimo iztrebke v zaprtih prostorih - stanovanjih, kleteh, garažah, kozolcih ..., ne vzemimo takoj metle v roke, ampak po prostoru najprej polijmo razkužilo. Ne vem, zakaj nihče tega ne poudarja. Vzemimo staro, dobro varekino, ki je daleč najboljše razkužilo, ki je poceni in ne predstavlja velikega stroška za gospodinjstvo. Varekino pustimo kakšne četrt ure, da deluje, in šele potem lahko varno odstranimo izločke. In nikar ne puščajmo hrane na takšnih mestih, kjer je dostopna za glodalce. Miši jo grizejo, okužena žival pa izloča virus tudi s slino. Virus je tudi v slini v veliki koncentraciji, ne le v urinu in iztrebkih." Ko se je pred dobrimi desetimi leti v dolini Kolpe pri nekaj ljudeh pojavila mišja mrzlica, se je začelo množično odpovedovanje taborjenj, pohodov v naravo, kolesarjenj, kopanj na obrežjih rek ... Kjer turizem predstavlja pomemben del prihodka, so zelo nejevoljni, ko se razširijo glasovi o "okuženosti" terena. "Seveda se možnost okužbe, če počitnikuješ v naravi, poveča, a ni potrebno 'paničarjenje', dovolj je zdravorazumsko ukrepanje. Če taborimo, bomo poskrbeli, da bo vsa hrana primerno zaščitena in da je tudi v smetnjake ne bomo metali - s tem bi samo privabili glodalce. Preden postavimo šotor, preglejmo teren. Če opazimo rove, mišje iztrebke, če zaznamo še značilni vonj po urinu - miši na ta način večkrat označijo svoj teritorij, zato je vonj mogoče zaznati - , bomo za postavitev šotora pač izbrali drug prostor. In še nekaj si je treba vbiti v glavo - zdrava divja žival, naj bo to miš, polh, lisica ..., zmeraj beži od človeka. Če pa ne kaže strahu pred njim ali se mu celo želi približati, pa je potrebna velika previdnost. Takšne živali ne prijemajte, ne božajte, ker je to morda eden prvih znakov, da je bolna. In slednjič: divja žival je divja žival. Tudi za male sesalce - voluharice, miške, polhe ... - vemo, da so naravni gostitelji ne le hantavirusov, ampak tudi številnih drugih virusov, zato je treba biti previden. Študentje biologije me včasih zaradi teh napotkov malce čudno gledajo, ker je to nekako v nasprotju s tistim, kar biologi propagiramo: vzeti žival v roko, se je ne bati ..., a je prav, če ohranimo pravo mero previdnosti." Prihodnje leto si bomo oddahnili V ameriški medicinski literaturi so pri nas odkriti virus Dobrava pomotoma "preselili" kar v Slovaško, a jim Tatjana Avšič-Županc tega ne zameri. Mnogi Američani, pravi, še vseh svojih zveznih držav ne znajo našteti, kako bi torej vedeli za evropske. Nas pa seveda zanima, kako je "ujela" virus. "Taka odkritja so naključna, spontana. S preučevanjem hantavirusov in hemoragične mrzlice renalnega sindroma sem se začela ukvarjati v okviru svojega doktorskega študija. Raziskovanje smo razširili na terensko delo, lovili miši in jih testirali na hantaviruse. Vsakemu virologu je seveda cilj, da poskuša povzročitelja izolirati, osamiti na celični kulturi - in to nam je leta 1988 tudi uspelo. 'Ulovili' smo ga pri rumenogrli miši, ki je bila ulovljena v vasi Dobrava pri Dobrniču nad Žužemberkom, od koder izhaja tudi naš prvi potrjeni bolnik s HMRS, ki smo ga diagnosticirali leta 1985. Prav zato smo terensko delo opravljali v tej vasi in po precej napornem nekajmesečnem trudu nam je uspelo. Ko tak virus, ki ga je v umetnih gojiščih zelo težko gojiti, osamiš, sledi karakterizacija, analiza in že prve analize so kazale, da se razlikuje od takrat znanih hantavirusov. Raziskovanje smo razširili še z genetskimi študijami, potrdili, da je virus drugačen od vseh poznanih, in tako smo ga tudi registrirali. Virusi se že nekaj desetletij poimenujejo po mestih, kjer so bili odkriti, ne po najditeljih. Dobrava je lepo slovensko ime, ki se od takrat pojavlja v vseh medicinskih učbenikih." Naša sogovornica se še dandanes ukvarja s terenskim delom in preučuje naravna žarišča mišje mrzlice pri nas ter biologijo hantavirusov, ki so povzročitelji te okužbe. "Od leta 1985 redno opravljamo terensko delo, a finančno smo popolnoma podhranjeni. Zdaj, ko bi bilo najbolj potrebno, da okrepimo znanstveno delo, pa je denarja sploh najmanj. Težko najdemo ljudi, ki bi na terenu delali zastonj, ampak očitno smo vsi veliki entuziasti in nam je delo v veselje. Naš študijski teren je v bližini Ljubljane, vsako leto pa določimo še dva terena na območju, kjer so bolniki. No, letos je to kar večji del Slovenije." Kaj se pravzaprav dogaja, so se letos spraševali Korošci, kjer prej niso zabeležili obolelih za mišjo mrzlico, v letošnjih petih mesecih pa je zbolelo že najmanj osem ljudi. Nič posebnega se ne dogaja, pravi Tatjana Avšič-Županc, v prvi publikaciji o pojavu HMRS so daljnega 1954. leta hrvaški avtorji opisali štiri bolnike, ki so bili sezonski delavci v gozdovih Pohorja. Pohorje je eno najstarejših slovenskih žarišč HMRS in potem je normalno pričakovati, da se bodo okužbe pojavile tudi na Koroškem. Ker ima strah velike oči, ker mnogi mediji kar tekmujejo, kdo bo napravil več panike med prebivalstvom in zato objavljajo novice, ki z resničnostjo nimajo prav veliko skupnega, naša sogovornica še posebej poudarja, da se virusi HMRS ne prenašajo s človeka na človeka, niti s piki komarjev, klopov itd. Situacija je že sama po sebi dovolj resna in je zato ni treba še dodatno "začinjevati" z apokaliptičnimi napovedmi. Izkušnje minulih let tudi kažejo, da epidemičnemu letu, kakršno je to, sledi upad; tako narava vzpostavlja ravnotežje. "V letu 2013 bo populacija malih sesalcev izjemno majhna in s tem bo tudi virusa manj." Še vedno pa bo ostal v naravi in čakal na naslednjo "priložnost". * "Miši je kar mrgolelo" Branko Roškarič iz Malega Cirnika pri Šentjanžu na Dolenjskem, vojak Slovenske vojske, je eden tistih, ki so zboleli za mišjo mrzlico. "Moram reči, da za to bolezen, dokler je nisem sam staknil, nisem še niti slišal," nam je povedal. Začelo se je z vročino v nedeljo zvečer. "Saj veste, kako je. Zaradi vročine pač ne greš k zdravniku. V ponedeljek sem šel še v službo, v torek pa sem ostal doma, ker sem se res izredno slabo počutil. Zvečer tega dne sem nenadoma videl vse megleno. Kar mi je bilo na razdalji do deset centimetrov, sem še videl, vse drugo je izginjalo v megli. 'Tole bom prespal, jutri bo boljše,' sem si rekel. Pa ni bilo nič boljše. No, potem me je Sabina, moja partnerica, dobesedno zvlekla k zdravniku, jaz nisem hotel, ker sem navajen, da kakšno bolezen prebolim kar na nogah. Vzeli so mi kri in slika je bila tako porazna, da so me nemudoma napotili v bolnišnico. Priklopili so me na infuzijo, mi testirali kri in urin in mi povedali, da sumijo na okužbo z virusom mišje mrzlice - rezultati inštituta za mikrobiologijo so sum potrdili. Zdravniki so me spraševali, kaj sem počel zadnje tedne, in povedali, da je inkubacijska doba dva do štiri tedne. Vse se je 'pokrilo'. Konec aprila, torej tri tedne preden sem zbolel, smo imeli vojaške vaje na Kočevskem. Miši je tam kar mrgolelo, silile so nam v šotore, spominjam se, kako smo se smejali kolegu, ko ga je ena celo ugriznila. Skoraj ni druge možnosti, kje bi se bil lahko okužil, a povsem zagotovo seveda ne morem reči. Vsekakor pa se zdaj ne bom več igral 'samozdravljenja', ko bom naslednjič imel vročino. Bog ve, kako bi se končalo, če moja partnerica ne bi bila tako vztrajna." * Hemoragična mrzlica z renalnim sindromom Hemoragična mrzlica z renalnim sindromom je ime za skupino klinično podobnih bolezni, poznana je tudi pod imeni mišja mrzlica, korejska hemoragična mrzlica (v zgodnjih 50-ih letih prejšnjega stoletja je izbruhnila med ameriškimi vojaki v Koreji), tudi endemična hemoragična mrzlica. Povzročajo jo hantavirusi, ki se v naravi ohranjajo med malimi sesalci. Leta 1976 je korejski virolog Ho Wang Lee iz pljučnega tkiva gostitelja, dimaste miši, izoliral povzročitelja HMRS. Virus so poimenovali Haantan po reki, ob kateri so miš ulovili, in je postal tudi tipska vrsta za rod Hantavirus. Bolezen se kaže z odpovedjo ledvic, s hemoragično mrzlico in šokom. Tisti, ki okužbo prebolijo, običajno nimajo trajnih posledic, okrevanje pa je lahko dolgotrajno, od nekaj tednov do več mesecev.
Mislim, da bo letos tudi "leto tolerance do mačk"
Cila
Temo je spremenil(a) Cila dne 15. jun 2012 10:43
Temo je spremenil(a) Cila dne 19. jun 2012 14:31
rimljanka 
Ne morem si kaj, da ne bi imela pred očmi, da piješ tako, da dvigneš glavo proti nebu, odpreš usta in loviš dežne kapljice. Koliko na Reunionu dežuje, pa ne vem. 
Vanja
tulka
.
