Pretirano kupovanje, pa ne le kompulsivno

11. jan 2012 15:09

Tulka, nisem vedela da imam klub. No zaradi mene lahko. Torej dobrodošla prva članica 

Nola, mogoče so ti pa prepovedali prepevanje ker tako kot jaz nimaš posluha   Sicer v avtu še vedno prepevam, če sem sama seveda in če ni okno odprto - sicer obstaja nevarnost, da bi me kdo slišal. Že v naprej pa vem, da bi bile posledice podobne kot pri tebi 

Si me pa spomnila na nekaj. Večino stvari za gospodinjstvo, ki jih imam, sem pritrogala od nekje. Vsaka šalca je iz druge države, srvete, postelnina, brisače, plastične posodice za zamrzovanje, sklede... ni da ni  In vsakič ko te reči uporabljam, mi je toplo pri srčku, ko se spomnem kako sem kupila/pritrogala tisto reč domov in se nasmejem. Če bi kupila v btc-ju tistega predmeta še opazila nebi.

Mamamia, ko sem imela največjo krizo ever, je bilo tako, da mi majhne reči niso pomenile nič. Šele ko so mi spet, je spet posijal sonček 

 

OlivaB

11. jan 2012 15:14

Glede kupovanja reči v tujini: pred leti, ko si še v ročni prtljagi lahko na letalo lahko nesel skorajda vse, sem iz Burme nosila cedilko iz žice na en meter dolgi leseni ploščati palici (v neki vasi sem to kupila od domačinov, taka doma narejena reč za odcejanje rezancev ...). Je ves čas iz nahrbtnika ven štrlel tisti leseni ročaj, vsi so se mi smejali ... ampak le imam to doma.

 

Pa še kaj bi se našlo na to temo.

 

Jaz pa pojem le pod tušem,  šumenje vode preprečuje, da bi se iz kabine še kam slišalo, na srečo sostanovalcev, hehe.

mamamia

11. jan 2012 15:19

Verjamem, da so si tudi oni tebe zapomnili oz tvoj leseni ročaj  Pod tušem si ne upam več. Enkrat sem prehitro zaprla vodo in so me dobili  tko da vsaj zame to ni več varno področje 

OlivaB

11. jan 2012 15:25

V trgovinah ne najdem več pravega užitka. Mladostniška nakupovalna mrzlica je za mano, tudi ljubezen do torbic je uplahnila, čeprav imam do njih še vedno poseben odnos. Ne grem pa več vsakič, ko se odpravim po štruco kruha še na oddelek z njimi in se znam tozadevno že krasno obvladati. Mogoče se grem kdaj tolažit na oddelek kozmetike, kjer me še vedno pritegnejo te čudovite barve šmink. Nikoli se jih menda ne bom naveličala občudovat, včasih nisem imela mere, vedno sem naletela na barvo, ki sem jo nujno potrebovala danes sem tudi tukaj že zelo zmerna. Ostale kozmetike pa tako že dalj časa ne uporabljam več in jo preskočim.

Kadar se mi zdi življenje turobno in se počutim tesnobno, kadar sem žalostna in boli srce, že dalj časa opažam, da je najboljše zdravilo poklepetat in popit kavo v enem prijetnem lokalu s kolegico. Pogovor teče čisto običajno, brez odpiranja težkih tem, običajno tudi brez razglabljanja o problemih ene ali druge, ampak, ko je seansa zaključena, grem domov čisto druga. Vse pustim v lokalčku in svet se mi zdi spet prijaznejši. To je taka preizkušena poceni terapija, ki je pri meni zmeraj uspešna.

zeta

11. jan 2012 15:37

OlivaB je napisal/a:

Tulka, nisem vedela da imam klub. No zaradi mene lahko. Torej dobrodošla prva članica  Nola, mogoče so ti pa prepovedali prepevanje ker tako kot jaz nimaš posluha   Sicer v avtu še vedno prepevam, če sem sama seveda in če ni okno odprto - sicer obstaja nevarnost, da bi me kdo slišal. Že v naprej pa vem, da bi bile posledice podobne kot pri tebi  Si me pa spomnila na nekaj. Večino stvari za gospodinjstvo, ki jih imam, sem pritrogala od nekje. Vsaka šalca je iz druge države, srvete, postelnina, brisače, plastične posodice za zamrzovanje, sklede... ni da ni  In vsakič ko te reči uporabljam, mi je toplo pri srčku, ko se spomnem kako sem kupila/pritrogala tisto reč domov in se nasmejem. Če bi kupila v btc-ju tistega predmeta še opazila nebi. Mamamia, ko sem imela največjo krizo ever, je bilo tako, da mi majhne reči niso pomenile nič. Šele ko so mi spet, je spet posijal sonček    OlivaB

 

Veš kaj, jaz se tolažim s tem da se milica ne spozna dosti na belcanto. Transportnega prepevanja sem se pa tudi jaz naučila v avtu, ko sem bila še majhna, smo se vozili v avtih brez radia in iz Trsta do Ljubljane je trajala vožnja dobri dve uri. Pa smo prepevali. Nekaj časa, ne vem zakaj so moji starši to kar naenkrat prepovedali.

Jaz sem vsakič, ko najdem v Izoli/Moskvi/Bagdadu nekaj popolnoma neobhodnega za moje gospodinjstvo popolnoma neustrašna in odločna in tudi tisto kuhalnico ali kar sem že uplenila tako ali drugače spravim domov.

nola

11. jan 2012 16:12

Očitno nas ima več "kulinarično" deformacijo - nekaj mesecev nazaj sem na Siciliji ugledala široke rezance zvaljane nekje na 80 cm dolžine in si seveda sveto zaobljubila da pridejo domov v enem kosu. Paket je bil daljši od kovčka v ročni prtljagi in že sam po sebi interesanten, kako sem ga nosila je pa temu samo še pripomoglo. Če se me je kdo samo pipnil s komolcem sem skoraj eksplodirala Prileteli domov v enem kosu, očetu na letališču nič jasno , ko sem pa doma odprla kovček in so se ven usule kapre, sušeni paradižniki in cel laboratorij začimb, namesto oblek, za katere se je pričakovalo, da jih ex-šopoholičarka pritovori, je pa itak obmolknilo celo sorodstvo.

 

Samo včasih pa takoooo paše šoping. Nazadnje me je zgrabilo kot že dolgo ne, dobrih 10 dni nazaj, na silvestrovo, ob 4ih popoldne  . Sem mogla it direktno na Čopovo, loviti zadnje minute odprtih trgovin, če ne bi se mi verjetno odpulilo. Zapravila celih 9e, ma sem bila potem še celo noč dobre volje ko raketa

Viva Meier

11. jan 2012 16:23

Mene pa od nakupovanja najbolj odvrne premajhno stanovanje oz. shranjevalne kapacitete. Vsakič, ko želim kaj kupit, se vprašam, če to res potrebujem/si reees želim  in če imam to zadevo kam pospravit. Če sta oba odgovora pozitivna, potem kupim, sicer ne. Včasih si celo vzamem kak dan za razmislek, če je mogoče. Seveda pa je pri meni kot Gorenjki osnovna predpostavka, da si neko stvar lahko privoščim. Tudi s potovanj zadnje čase nosim bolj malo, ker vedno pomislim, kam bi to pospravila.

Moja najšibkejša točka so sicer čevlji, sledijo knjige, modni dodatki in material za ustvarjanje. In priznam, dober nakup me razveseli za več kot deset minut. Včasih kot majhna punčka dlje časa občudujem kupljeno stvar, ki je ravno taka, kot sem si jo želela/sem si jo lahko kupila po dolgem iskanju/me je očarala na prvi pogled/je res nekaj posebnega.

 

motovilčica

11. jan 2012 16:27

Joj, motovilčica, podpišem vse, razen čevljev in modnih dodatkov  

lp

cervus

11. jan 2012 16:41

Jaz tudi vlačim s potovanj najrazličnejše stvari, zaradi katerih bi me cariniki po mojem najrajši šlatali za čelo. Zadnja zabavna prigoda je bila na Skavsti, ko sem ob povratku tovorila v nahrbtniku pošteno ciglo s požrešnimi očmi kupljenega, pa seveda nepojedenega (fantastično dobrega) sira, ki ga nikakor nisem hotela pustiti tam ali celo, bognedaj, vreči stran - sir ima namreč očitno dušik in ogljik v ravno pravem sorazmerju dovolj blizu C4, da tistemu rentgenu planejo kazalci v rdeče polje :)))) zabavalo me je na smrt, k sreči sva imela dovolj časovne rezerve, carinik pa dovolj smisla za humor, da naju po odvitju alufolije ni poslal še na pregled telesnih odprtin. Sicer sem pa že vlačila na avion vse živo, od petkilogramskega paketa semenskega krompirja Arran Victory do cele potovalke začimb s kilskimi zavitki curryja in nič kaj dosti manjšimi vrečkami kardamoma in chilijev iz ene mojih najljubših londonskih štacun; da o knjigah, ki jih plenim po tamkajšnjih antikvariatih po dumpinških cenah, raje sploh ne govorim. lp, proxima

11. jan 2012 16:59

Jaz sem pa lani iz New Yorka privlekla: 2x stojalo za muffine, silikonske klešče za meso obračat (sem jih sredi izleta kupila, pame skoraj na ESB niso spustili, ko so jih na rentgenu zagledali ), barvne sladkorje, papirčke za muffine, užitne flomastre, valjar in podlogo za tičino in še milijon takšnih malenkosti. Se pa tudi sama spomnim na NY, ko te zadeve uporabljam.

tinazg