Pretirano kupovanje, pa ne le kompulsivno

Če si si kupila za tolažbo in to priznaš, je vse v najlepšem redu. Je nakup dosegel svoj namen. drugo je, če iz dneva v dan kupuješ stavri, ki jih res ne ptorebuješ, in ne za tolažbo, ampak kar tako. Takrat se je treba zamislit. Takod a nič slabe vesti ...

Pa na čase je fino imet kako brco v prazno in jo, če se da postavit na vidno mesto. Mene zadnji mesec iz police sredi hodnika gledajo čevlji za 50e, ki skoraj 100% ne bodo šli na ulico z mano. Lepo vsak dan me vsaj enkrat spomnejo, da naj naslednjič pred nakupom 5x premislim, ne samo 2x, kaj delam. In me lepo držijo nazaj, če mi kdaj morala v trgovini prenevarno zaniha.

Tako da zoja, ne bo se svet podrl zaradi tistega nakupa, ker smo itak že vsi vsaj nekajkrat zgrešili v totalu. Važna je samo lekcija, ki jo potegneš iz takih nakupov

Zanimivo. Mene pa ko sem prazna, najbolj potolaži Šmarna. Da bi šla takrat zapravljat, direkt znorim  Veliko boljša rešitev od zapravljanja je tudi velika skodelica čokolade, topla dekica in crkljanje z dragim  Stane bore malo, učinki čudežni. Malo težko razumem takšne z ogromnim minusom, ko gre po malico pa pusti 10 eur (za razne čokoladke). Da ne bo pomote, tudi sama si kdaj privoščim čokoladko, a po pameti.

Za različne jeze in za različna razpoložeja so različne "terapije" . Topla dekica in crkljanje nista vedno tisto ta pravo ...

Tud kak sprehod ob določenih razpoložejih ni pravo zdravilo. Čokolada na primer zame sploh ne pride v poštev, kos pršuta in bel kruh pa že ...

Sem se le strinjala s tem, da nas 'obilen' šoping ne bo napolnil znotraj. Napolnine nas bodo drobne malenkosti, ki našim karticam ne bodo storile žalega. Sem parkrat pred leti po nasvetih z vseh strani probala s šopingom, pa se ni obneslo. Tudi nobene ne poznam, da bi ji šoping prinesel več kot 5 minut veselja...

Nevmesno, zame pa pršut ne pride v poštev, čokolada pa že... 

Meni je pa sprehod v naravi, izven urbanega, zdravilo za vsako problematično razpoloženje. Tam je vse na mestu (četudi ni) in na stotine drobnarij, ki me zamotijo ter dolgoročno pomirijo.

Postavi me v trgovino, zagotovo znorim .

lp

Jaz običajno naredim tako, tokrat pa ne bom, ker sem dobila knjigo na posodo.

Se povsem strinjam s tem, da nas zapolnijo drobne malenkosti (no ja, ne vedno ...), kot tudi, da pretirano nakupovanje za sproščanje ventilov ni najbolj prava pot. Čeprav, včasih, kašna malenkost, da sami sebe razveselimo, tudi prav pride ...

@nola - losos tudi meni prija, na košču toasta, pa kakšno revijo vzamem v roke namesto knjige, da masten odtis ne naredi škode na knjigi

@mzm - ja, včasih dobro dene tudi sprehod, te misli kar nekam ponesejo, a večinoma mi je bližje nolin način

Ja, ti dam čisto prav, pa sploh ni treba daleč, že nekaj korakov stran od hiš se srečaš z drugačno resničnostjo.

Jaz se dosti vozim s skuterjem, od doma se težko odpravim, ker mi je, kot večini, udobno tu kjer sem, ampak že za prvim ovinkom, ko se odprejo drugačni, četudi nič kaj posebni razgledi, bi najraje kar zapela (saj včasih tudi sem, dokler me niso ustavili miličniki in mi prepovedali - menda sem 'kazila prometni red' karkoli že to pomeni).

Na kakšnem čisto navadnem sprehodu hude zagate in velike probleme, ki se mi v udobju domačega naslanjača zdijo usodni in nerešljivi vidim kot nepomembne in zanemarljive malenkosti.

V trgovinah, predvsem v tistih velikih, osvetljenih z neonom in brez oken, se mi dogaja ravno obratno.

Kadar sem v Ljubljani sicer rada obiščem Maximarketovo klet, vedno imam občutek, da sem prišla v Milano z malo nonšalantnim štihom, ampak najkasneje po dvajsetih minutah se name spusti oblak tesnobe in obupa, hvalabogu je blizu Tivoli, kjer hitro spet pridem k sebi.

Po drugi strani se pa prav rada potikam po kakšnih tržnicah, merkatinih, sukih in bazarjih in mi ni težko nekaj tisoč kilometrov daleč tovoriti kakšno za potovanje popolnoma neprimerno reč (je spet našla en mobilet).

In mnogo lepih spominov imam na čase, ko sva z mamo zapravljali po trgovinah. Enkrat sva z vlakom tovorili več kot dvesto čudovitih kozarcev od Firenc do Trsta, našli sva jih v trgovini, kjer so prodajali servise, ki niso bili kompletni. Kadar pijemo iz njih, kakšnih petnajst jih je še ostalo, se vedno spomnim, kako sva se smejali, ko sva si  predstavljali kakšen obraz bo naredil papa, ko bo zagledal  najine pakete.

Ko razmišljam o kupovanju, bi težko rekla ali mi je všeč ali ne. Odvisno, takole bom rekla - rada potujem in pred potovanjem zelo rada nakupim veliko literature o krajih, kamor se namenim, tam pa tudi z veseljem kupim kaj primernega ali neprimernega. Ampak samo v šoping se mi pa ne da hodit, ma niti po čevlje v Španijo ne. Kuham tudi rada in rada berem kuharske knjige, mislim, da teh še največ kupim popolnoma neuporabnih.

Po pravici povedano, nimam kakšnega trdnega stališča okrog kupovanja. V ribarnice rada hodim, še rajši v knjigarne, pa čevlje tudi rada kupujem. Ampak vse to najrajši v mestu, trgovski centri mi, čeprav morda ponujajo večjo izbiro, niso všeč.

Zapravim pa toliko, kot zapravim. Če je preveč, se moram odreči čemu drugemu. Seveda se mi je, pa ne samo enkrat zgodilo, da sem kupila kakšno popolnoma neuporabno neumnost. Ampak celo te pridejo komu prav in najdejo svojega veselega lastnika. 

Starejši ljudje nismo nič bolj modri kar se tiče zapravljanja. Smo pač odraščali v času, ko pri nas ni bilo kaj kupiti in se je večina stvari, od praška do zemljevidov, romanov in knofov kupovalo čez mejo.

Pa brez kartic, s tistimi lirami, ki si se z njimi lahko tudi pokril, če je bi mraz. (imam še vedno lirsko denarnico).

Kolikor si jih imel, toliko si jih lahko zapravil.

Mogoče zato še nisem doživela nakupovalnega mačka.

Zanimivo. Tudi mene velike trgovine običajno ne sprostijo, prej me napravijo živčno in obupno nerazpoloženo.

Sem ter tja si ob slabih trenutkih kupim kako tolažilo, a sicer se uvrščam v Olivin klub, fizični napor je zame najboljši način premagovanja stresa. Obenem se sliši prepevanje na skuterju nepopisno mamljivo...