Dedovanje

12. jan 2013 16:47

Precej dobro poznam dedovanja in ljudi, da mislim drugače. Zakonodajalec je odločil, da od domače mize ne more nihče brez dediščine. Pogosto se dogaja, da potmec skrbi za zapustnika, nato pa se pojavi drugi otrok, ki sprašuje, če že diši po zemlji. Vsa ljubezen je izkazana le s podpisom na zapisnik o zapuščini, kjer se tisti, ki je dal več, čuti izkoriščanega, velikokrat pa požre jezo, da se ne pravda. Vedno se pravdajo najbolj silovito tisti, ki so prispevali najmanj.

Če je oporoka, jo je potrebno spoštovati. Vendar pa, kdo ve, kako je bila sklenjena, zakaj je kdo od otrok prezrt, če ni zakonskih razlogov ( dedna nevrednost, razdedinjenje).

Ko so ljudje sorazmerno mladi in še nimajo snah in zetov, ki so čustveno neogremenjeni, ne pišejo oporok in pogodb. Ko so starejši, se razveselijo izgubljenega sina, ki se pojavi enkrat na leto, kak odnos pa imajo s sinim in snaho, ki živi pod njegovo streho noč in dan, nič jih niso veseli vsako jutro, ki jim pomagajo. Kdo običajno nagovarja za dediščino.

Rešitev so dedno pravne pogodbe, ki so zame najbolj poštene. Nekdo prevzame celotno oskrbo, zato pa dobi določeno premoženje. To so Pogodba o preužitku ( takojšnji prenos premoženja) in Pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki so sorazmerno poceni. Ampak kdo pa jamči, da se ne bo našel kdo, ki bi se ( neuspešno) tožakal.

Sredi  današnje noči sem brala zapisnik nekega pričanja v civilni zadevi, v ozadju katere je Pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki se izvaja že 4 leta, gospod je odlično preskebljen, več kot po pogodbi, doplačilo doma 250 do 650 evrov. Pričale so 4 osebe, ki so izražale gnus nad sklenjeno pogodbo in sodišču pripovedovale, da gospa, ki preživlja gospoda nima nobenih pravic, da je to svinjarija in lumparija preživljanca, in so sami ( sosedje !!) določili, kdo ima pravico do premoženja, čeprav je gospod še živ. Vpleten je CSD, ki notarske pogodbe ne priznava, ker so slišali, da gospod ni nikomor nikoli nič dal in prevzemnico preganjajo po sodišču že 4 leta, da je zloarbila starejšo osebo. Pogodbo je pripeavil dolgoletnik odvetnik in zaupnik gospoda, ki ni bil sposoben skrbeti zase, potrdil pa notar v obliki notarskega zapisa, kjer je napisal, da je pogodba zakonita. Gre za premoženje majhne vrednosti, ampak tega naj bi dobil nek nečak, ki se je pojavil po odhodu gospoda v dom, in je že takoj vlomil, nato pa odšel na CSD in prijavil, da se je stricu zmešalo, da je premoženje dal neki ženski, ki z njim ni v sorodu. Nikogar ne zanima Pogodba in veliki stroški za preživljanje, tudi doplačilo doma. Sd je na sodišču zabrusila:" kaj pa plačuje dom, saj bi ga lahko občina!" Ne sme, razen če gospa odkloni plačilo, potem pa jo lahko samo toži.

Meni se vse skupaj zdi kot kulturni dan z veseloigro v kaki psihitariči ustanovi. In veste, da v pravo in pravico ne verjamem.

Vsakega pogovor o času po njegovi smrti spravi iz tira, zato je tako težko to  urediti.