Zadnjič sem prijateljico bolj ali manj presenetila, da se je zamislila. Pogovor je nanesel na vegeto. Vprašala sem jo: "Ali pri kuhanju uporabljaš čebulo? Česen? Peteršilj? Korenček, zeleno, majaron...? Soliš, popraš? Da? In zakaj vraga daš potem na koncu še malo vegete?" Malo zmedeno je pogledala in rekla: "Ker mora biti." Ker smo je navajeni od nekdaj. Da bo boljše. Starejši še pomnimo reklamo s TV: "... i na kraju još jednu žličicu vegete."
Menda ima ta navada tudi resnično (znanstveno) osnovo v glutaminatu, in to bi naj bilo tisto glavno v vegeti, jušnih kockah, omakah v vrečki ipd. Razen tega je v vegeti tako samo sol in posušena zelenjava. Glutaminat je "šesti" okus, snov, ki se je menda navadiš, intenzivira okušalne brbončice in nekaj "pričara". Če glutaminat pogosto uporabljaš v različnih oblikah (beri vnaprej pripravljenih proizvodih živilske iindustrije), se zgodi dvoje: po eni strani je vse enakega okusa, vendar si tega okusa tako navajen, da ga pogrešaš, če ga ni. Ljudje, ki so zavestno prenehali uporabljati vegeto in jušne kocke, pripovedujejo o takšnih izkušnjah - mami, saj tale rižota je dobra, ampak vseeeno ji nekaj manjka.
Če mene vprašaš, sem naredila prav to, zavestno sem črtala glutaminat. V več mesecih smo se tako navadili, da sem zadnjič pri mami najprej trpela pri mizi, nato pa juho iz kocke na skrivaj zlila v lijak - pa sem jo včasih pri mami normalno jedla.
Začimbe? V glavnem jih kar nakupi, nameni jim pregledno in dovolj veliko polico. Sčasoma se potrudi in kakšno reč sama zamrzni, posuši, vzgoji na okenski polici, vrtu, odvisno od možnosti. V hrano skoraj vedno sodi prepražena čebula, česen, peteršillj (sveži, zmrznjen, posušen). Korenček, kolobarji ali malo nariban, nič hudega, če ni do konca razkuhan. Majaron, drobnjak lahko skoraj povsod. Timijan, origano, rožmarin predvsem poleg paradižnika v katerikoli obliki, lahko še kje. Več vrst popra, črni, kajenski, zeleni. Lovorjev list. Kumina, če jo marate, predvsem poleg zelja v vseh oblikah. Rdeča mleta paprika. Čista navadna morska sol. Limona, kanček vina za omake. Por namesto čebule. To so najbolj pogoste, najbolj "navadne" začimbe, z njimi pokriješ tako rekoč vse juhe, omake, rižote, meso, enoločnice... Sojina omaka (pazi, da bo res brez glutaminata) nadomesti tisti famozni Maggi za juhe (Maggi je rastlinski ekstrakt z glutaminatom, sojina omaka je enako rastlinski ekstrakt soje brez glutaminata).
In še nekaj. Začimbe spoznaj, ne nameči noter 10 začimb, ker ne bo imelo okusa po ničemer. Sol, česen-čebula, peteršilj so lahko povsod, ostalo dodajaš posamezno, tako da spoznaš, čutiš okus. Na ta način piščančev zrezek v omaki ni vedno enakega okusa, ampak je enkrat bolj majaronov, drugič rožmarinov, tretjič poprov ali limonin.
Še nekaj. Najbolj in najdalj sem jušno kocko pogrešala v zelenjavnih kremnih juhah, npr. česnovi. Kakor koli sem se potrudila, je bila to še vedno osoljena voda z moko. Malo pomaga košček raztopljenega masla (ne margarine) in/alli kisla/sladka smetana. Vendar še vedno ni bilo dovolj. Potem sem se enkrat spomnila in mesnega soka, ki je ostal na dnu pekača (pa ga nismo razdelili po krožnikih) nisem pomila, ampak po žlicah previdno postrgala v jogurtov lonček, vsega skupaj je bilo samo dober cm v lončku. Zamrznila sem, že zamrznjeno odluščila od lončka in shranila kot "kocko" v polivinil vrečko. Tako ne zaseda prostora, po potrebi raztopim v juho. Govejo juho zamrzujemo kot porcijo za celoten obrok, poleg tega sem začela zamrzovati juho tudi po jogurtovih končkih, cel ali samo polovico. S tem "zalijem" zelenjavne juhe, včasih tudi omake.
Uf, sem se razpisala. Res imam dobre izkušnje s tem, okus se nam je nekako "regeneriral", nikoli nisem bila kakšen prefinjen gurman, tudi sedaj nisem, vendar zadnje čase uživam v pestrosti okusov.
LP Fani