Kaj se dogaja z nami

24. sep 2010 15:06

Tudi jaz imam službo  kjer delam z ljudmi, velikokrat s tujci. Dejansko so oni od "tamo dole" navajeni vsakega tikat, še več, ponavadi sem za njih kar "sestro, seko,...celo sine". Moram reči, da sem kar občutljiva na te reči, saj teče pogovor "na ti" popolnoma drugače, kot, če se osebi vikata. Moram pa tudi reči, da se znajo zahvaliti, ti zaželeti "sve najbolje" in še kaj. Kljub vsemu imajo bolj počasen tok življenja. Ko imam opravka z našimi, pa je zelo različno od kod prihajajo. Ljubljančani so u iber nesramni in naduti ( skoraj tako, kot praviloma čisto vsi Zagrebčani ), eni Štajerci so bolj direktni in razboriti, pa vseeno bolj prisrčni. Sem pa bila v zadnjem času dvakrat izredno presenečena nad prijaznostjo zdravnikov. Dva mlada zdravnika sta me s prijaznostjo prav šokirala. Ko sem vstopila v ordinacijo, sta prišla nasproti,mi ponudila roko, se predstavila in povprašala kako sem in  kakšne težave me mučijo. Eden me je enkrat celo sam osebno spremljal k enemu drugemu specialistu, saj je rekel, da želi takoj videt rezultat preiskave. Huh, kot da gledam film. Skratka, priznam, da me je delo z ljudmi naučilo biti bolj prijazno z revnimi in bolj neosebno in na distanci z bogatejšimi. Vem pa tudi, da kadar je kdo zelo neprijazen do mene, ni nujno, da je vedno takšen, saj se mi je že nemalokrat zgodilo, da se mi je ta ista oseba po nekaj časa opravičila, ker je tako burno reagirala. In če bi tako reagirala tudi jaz, se ne bi končalo dobro, tako, pa....   Kako že gre tisto: Lepa beseda,..... vsaj v večini primerov.  Ni vrag, da ti nebi enega lepega jutra oseba, ki jo boš vztrajno in glasno vsako jutro pozdravila, odgovorila nazaj.

vanjatajnsek Sporočilo je spremenil(a) vanjatajnsek dne 24. 2010 15:07

24. sep 2010 15:22

Jaz pa delam z mladimi in so vedno vsi prijazni. Nikoli, res nikoli, nobenih težav. K

24. sep 2010 16:52

Pri mojem delu tudi srečujem zelo različne ljudi: od najmlajših do najstarejših, od Slovencev do Bosancev, šiptarjev, Hrvatov, Srbov, Angležev, Nemcev,...

Ne glede na narodnost imajo ljudje svoje navade in (ne)kulturo.

In kot je že nekdo omenil: južnjaki ne vikajo. Oni tega preprosto ne delajo. Že dolgo me ne moti več. To je njihova (ne)kultura. Na koncu razgovora, pa se vedno zahvalijo. Tudi to je njihova kultura.

Marsikdo je nesramen, odrezav, napadalen,... Ampak, veste, to je njegova (ne)kultura.

Moja kultura je, da sem prijazna, ustrežljiva, pripravljena pomagat, če le lahko. V primeru verbalnega napada potegnem črto: "Gospa, o teh zadeva z vami ne bom tukaj razpravljala. Jaz sem tukaj zato, da..." V primeru, da me verbalno napadejo zaradi reklamacij ali česa podobnega je moja prva reakcija: "Gospod, vsedite se prosim, bova pogledala, kaj imate...." In ne glede na rezultat pogovorov in načina, ki ga stranka ima, se od njih poslovim: "Hvala, gospod, nasvidenje".

Vsak ima svojo (ne)kulturo. Dokler jaz ohranjam nivo svoje kulture, se tudi drugi ljudje, hote ali nehote ne obnašajo pretirano nekulturno.

Zato, naor, v trgovino, kamor redno zahajaš, jih komot pri vstopu že "pobaraš": "in kako smo danes? Lepo vreme imamo... Samo tri žemljice in pol hleba črnega bi imela pa letim naprej. Hvala pa lepo se imejte..."

Naslednjič te bojo takoj opazili... Na koncu konca, hodiš tja vsak dan, ne?

Tudi v prometu bi bilo zapletov dosti manj, če bi vsak ohranjal nivo svoje kulture, ne glede na to, kateri avto vozi. Veste BMW-ja si je čisto preprosto kupiti - na leasing. Problem ga je odplačevat. Zato je za moje pojme marsikateri BMW ena velika megla v poplavi ostale megle, ki v nas tolče iz vseh smeri (od super lepih fasad na hišah do super svetlečih prstanov na rokah nekaterih damic). 

Vsaj sami ostanimo kulturni, čeprav marsikdo drug do nas ni.

 

24. sep 2010 21:14

imam zelo vzgojeno šefinjo - ko pride ni ne bev ne mev, ko gre pa je pa je isto, tako, da včasih spoloh ne opazim ali je v službi ali ne(dokler me ne začne sekirat). Glede, da ima majhne otroke, me prav zanima če bodo tudi tako vzgojeni. Drugače pa sama če se le da pozdravljam, kakšnega še nalašč naglas, še direktor je nekaj začel mrmrat (kot, da bi žgance jedu) onaon Ne veš, kaj zmoreš, dokler ne poskusiš.

24. sep 2010 21:27

Dragi moji, dajmo roko na srce,tudi sami se znajdemo v situaciji, ko enostavno ne pozdravimo.Ne vem morda pozabimo, spregledamo, obsojanje ni vedno na mestu.Imam sina,ki me, ko že odložim telefon še enkrat pokliče in reče:" nisi nekaj pozabila"?Imam res grdo navado, da pogosto odložim telefon brez pozdrava.Tako, da sem postala pozorna na to skušam pozdraviti.Lep pozdrav!!! adalbert

25. sep 2010 8:29

Hm, mogoče imam napačen vtis, ampak meni se dozdeva, da so na sedanjo srednje- in starejšo generacijo pri pozdravljanju v trgovini, uradih in podobnih situacijah močno vplivali tudi odnosi v socialistični ureditvi. Takrat smo bili namreč vsi tovariši, vljudnost do strank se je nekje čisto izgubila,  stranke so bile, kjerkoli že, prej nadloga, kot dobrodošle, saj je bilo osebje plačano ne glede na uspeh. Na prijazen dober dan, oprostite , sem nemalokrat dobila "pust me na mir" pogled in potem smo se stranke tudi same pričele obnašati čim manj moteče, torej tudi brez dober dan in nasvidenje. Ne enkrat sem slišala tudi trditev, da je "dober dan" čisto odveč in jemlje čas in pozornost, ko se je treba skoncentrirati na delo. Sploh v časih dolgih vrst.

Nekaj svetlih izjem je seveda tudi bilo in to v glavnem od osebja, ki je imelo navade še iz lastnega privatniškega sektorja. Novega osebja  v tej smeri pač niso vzgajali.

Živim v manjšem novem naselju in precej se sprehajam po okoliških sprehajalnih poteh. Pred nekaj leti sem se vzela v roke in sem si rekla, da bom končno nehala vnaprej pozdravljati 20 ali več let mlajše osebe (mi je vedno kar avtomatsko zletelo z jezika) in bom raje počakala na njihov "dober dan". Rezultat: pozdravi komaj vsak deseti odrasel in slaba polovica šoloobveznih otrok. Opažam, da ravno tu zelo pride do izraza zgled staršev.

Cila

25. sep 2010 9:20

Ja zgled staršev je zelo pomemben. Ravno to sem pozabila omeniti, da starši skupaj z otroki pozabljajo na kulturo- in kakšni bodo otroci, ko odrastejo. Naj pa povem, da sem se pred leti preselila v manjšo vasico, kjer se vsi pozdravljamo, posebej otroci.S sosedi si pomagamo, kako rečemo, spijemo kavo... Nikoli več v Ljubljano si rečem. In ko se sprehajam okoli Gradiškega jezera in se z mimoidočimi pozdravimo, se počutim kot da sem v visokogorju, kjer je to nekaj samoumevnega. Prvo leto, ko sem se preselila in šla prvič okoli Gradiškega jezera in so me pozdravljali mladi okoli 20let sem bila tako presenečena, da sem ves čas premišljevala, a se poznamo, al kako? Priznam, tudi trgovke in kader, ki dela z ljudmi zna biti zelo nesramen in to me boli, ker sem generacija, katera smo imeli še pravo prakso pol leta in smo se že takrat spoznali s kulturo strežbe. Ja priznam, vstrajam s prijaznostjo, ker še vedno mislim, da velja- lepa beseda, lepo mesto najde. syu

25. sep 2010 21:22

No, tudi v Ljubljani ni vse samo slabo. V stolpnici, kjer stanujem, velika večina ljudi, tudi otroci in pubertetniki pozdravljajo (no, se pozdravljamo), tudi vrata dvigala praviloma pridržijo. Sem pa kar nekajkrat opazila, da ne pozdravijo mladi, očitno študenti. Se potrudim in ZELO OPAZNO pozdravim. Včasih pomaga.

rimljanka

26. sep 2010 18:31

Meni prosim, hvala, dober dan, na svidenje....spadajo v temlejni nabor obnašanja. Se mi je že zgodilo, da je kdo to malo pozabil. Svoje čase sem se delala, da to ignoriram. Zadnje čase pa opozorim, da je v pogovoru nekaj manjkalo. Včasih so na to malo besni odzivi. Prav, eni pač delajo dve napaki: najprej ne pozdravijo, potem ša še bentijo....Pameten prvo napako popravi. Tko je shvatio, shvatio je. Ampak ugotavljam, da so mi bolj iritantni tisti mrki obrazi. Zakaj za božjo voljo na Slovenskem ljudje ne zmorejo nasmeha. Pa magari naučenega. Zakaj si zapomnim vse prodajalce, vratarje, sodelavce, gospe iz urada...ki so se kdaj nasmehnile? Zato, ker jih je tako malo. In se spomnim svojih poti po Bosni kar kmalu po tem, ko se je vojna končala - pa tam so bili ljudje bolj vedrih obrazov, ko t jih vidiš v naših krajih dan današnji. In tudi argument, da so ljudje zaskrbljeni zaradi zaposlitve in udarcev življenja....halo? V Španiji je 20% nezaposlenost, pa je več vedrine na ulici. Glede vikanja in tikanja: vsak, ki je tikal in slovenščina ni bila njegov materni jezik, je, potem ko je bil opozorjen, prešel na vikanje. Sem pa videla maso Slovenceljnov, ki prav gospodovalno tikajo. Recimo snažilke in prodajalce zelenjave na tržnici. Glede tega, kako smo prebivalci Ljubljane oholi ali ne....Eni so. Eni nismo. Tako kot velja to isto za Ajdoviščino, Celje, Dobrepolje, Miklavž, Kungoto, Kobilje, Kranj, Žapuže, Jezersko, Cerknico, Stari trg pri Ložu....Kobjeglavo, Kamnik, Brežice....Bi rekla, da je oholost, omejenost in kar je še takih lastnosti, kar precej enakomerno porazdeljena. Čeprav so tudi incidenti . npr kakšne vasi zahodno od Lj, kjer ne dovolijo zajezitve vode in jih ne briga, da zaradi njihove oholosti poplavi n stanovanj in da je bilo uničenih n otroških sob (ker ljubljanske so pa kao lahko ali kaj?= Again, tko je shvatio, shvatio je. Vendelina jr.

26. sep 2010 19:10

Dodala bi še nevljudno obnašanje, ko kdo telefonira, oziroma ko se tisti, ki kliče, ne predstavi. Če kliče nekdo, ki ga po glasu ne spoznam, pa se ne predstavi in ne reče niti dober dan, a takoj nekaj zahteva, ga sprva ne prekinem, le ko pričakuje odgovor mrtvo-hladno vprašam: Oprostite, kdo pa kliče? Če kliče kdo domov in se ne predstavi in ne reče niti dober dan, pa takoj koga zahteva, potem jaz tistega sicer pokličem, in ko ta sprašuje, kdo ga kliče, jaz glasno rečem v slušalko: ne vem, nekdo, ki se ni niti predstavil. Sem kar nekaj starejših gospa tako spravila v neroden položaj, pa so se memi opravičevale, ker so bile tako nevljudne.

Zanimivo, se še ni zgodilo, da se ne bi predstavil kateri od prijateljev naših otrok: vsi, brez izjeme, so vedno rekli: dober dan, ta in ta pri telefonu, a lahko dobim tega in tega?

 

Mene je mama naučila, da je vljudno pozdravit, dolžnost pa odzdravit. In včasih sama raje pozdravim nekoga, ki ga morda niti ne poznam, a se mi zdi znan, kot da ne bi pozdravila  nekoga, ki ga poznam.

 

In v nekaterih pisarnah so včasih imeli tisti napis:

Nasmeh nas nič ne stane, vendar čudežno deluje.... a ima kdo morda celotno besedilo? Je veliko re snice v njem.

Nekako tako gre naprej; ni ga mogoče prodati ali kupiti, ker ima vrednost samo, kadar se podarja. In tako naprej.

 

Aroganca, nevljudnost, oholost, primitivizem, vzvišenost in kar je še podobnega so pa občečloveške lastnosti, ni jih mogoče pripisati posameznim skupinam ali celo narodom.

 

Mamamia

mamamia