Kaj naj naredim?!!?!!!???

18. dec 2009 8:36

Suzana, pa malo razmisli, če se res splača v življenje postavljati toliko klicajev. Ker s tako maniro človek z leti postane "nežmah po karakterju", to pa nikakor ni seksi. Vendelina jr.

18. dec 2009 10:29

Zanimivo kako hitro je ena beseda, en gib, eno vprašanje, smet....preveč in čez rob, ko se živi s širšo družino. Eden predolgo paca z montiranjem, ena VEDNO vpraša "kam pa greš", ko odhajaš iz hiše, ena ne pospravlja...Ko pa taisti ljudje pridejo v blok, se znajdejo z ljudmi ki pacajo z montiranjem, postavljajo butasta vprašanja, ne pospravljajo skupne veže, kuhajo smrdljivo hrano....in na lepem je vse kot mora biti. Zagotovo se strinjam z vsemi, ki pravijo da mora vsak živeti za svojimi vrati in negovati svojo, spoštovati tujo zasebnost. A med normalnimi ljudmi (ki se pa tudi včasih malo skregajo), skupnost prinaša tudi pluse, ne le težave. Bolan otrok - babica poskrbi zanj, podaljšan sestanek v službi - dedek pelje otroka na trening, onemogla babica - le stopnišče do nje smo, nikamor se ni treba voziti. Pa finančni problemi, pa duševne stiske...vedno je kdo čisto blizu. Značilno je, da je samomorov najmanj tam, kjer jih širša družina ne moti tako zelo grozno, ampak jim predstavlja okvir varnosti. Soba ki meri 12m2 gotovo ni dolgoročna izbira in varianta bivanja. Slej ko prej bo treba iti kam drugam (če se ne bo odselil brat). Torej se še naprej kregajta kot včasih - in se pobotajta kot včasih. No ja, človek je brez službe in brez primernih socialnih stikov včasih tudi malo bolj občutljiv. Lisa

18. dec 2009 11:07

zana25 je napisal/a:

Kar se pa tiče čiščenja, čistim vse, še velikokrat nečakovo sobo - ker njegova mama nima časa za to ozirona se ji ne da, ker je ta umazanija tu zgoraj ne moti! Mene pa moti, čistim tudi kopalnico, ne samo tu gori, velikokrat počistim tudi spodaj, ampak to pač naredim, ker se čutim dolžno da nekaj prispevam k temu gospodinjstvu. Da ne omenjam da kuham vsak drugi teden za 8 ljudi, velikokrat po dva menija, ker so nekateri pač preveč izbirčni! No po mnenju limanol pa je pač to vse cena , ki jo moram plačevati, ker sem se tako na easy podtaknila svojim staršem v hišo! Če bi bilo to vse tako, bi imela res mansardo za sebe, ampak živim praktično na 12kvdratih, pa souporaba kopalnice - to pa je res veliki luksuz!!!!! Da še ne omenjam, da grem 3 ali večkrat na mesec v trgovino in zapravim tudi do 100€ za en nakup - za celo družino!!!!!! Pač za položnice ne dam, pa je to moj prispevek. Medtek ko bratova družina prispeva 50€ na mesec in to je to. Če je treba iti v trgovino, prinesejo samo tisto najnujnejše kar rabijo za sebe. Tako, da ne mi govorit da sem se jaz podtaknila staršem v hišo, prosim!!!! Pa saj je vseeno, najbrž bo zelo kmalu prišel čas, ko jo bom tudi zapustila. Zaenkrat pa še službe nimam in z 150€ na mesec, ki jih dobim, res nevem kako naj plačam najemnino za stanovanje.zana25

Še enkrat preberi, kar si napisala... in Vendelinino misel, da lahko spremeniš samo sebe.

Kolikor boš cenila samo sebe, toliko boš vredna v očeh drugih.

tulka

18. dec 2009 11:44

Saj, ampak nič ne bo pomagalo če se spremenim samo jaz.Tako sem brez volje do življenja, da tega ne morem nikomur opisati. Brat hodi mimo mene kot da sem nevidna, češ da tu ne bo več nikoli v življenju nič naredil. In vedno ko se s kom skrega samo grozi: Saj še malo, samo malo še, pa gremo! Kot da izkorišča te spore, in si ne upa staršem v obraz povedati, da pa oni ne bodo ostali doma pri njima, kot so obljubili. Mislim, to me tako prizadene, da išče vse druge razloge, resnice pa ne upa povedati! Veliko razmišljam o tem, da grem, ampak manjka mi pogum, ne smilim se sama sebi, niti najmanj, smilijo se mi starši. zana25

18. dec 2009 13:02

Česa te je tako strah, odloči se in odidi čim prej. Starše boš še vedno lahko obiskovala in veliko bolje se boste razumeli. Kar se pa bratovih groženj tiče, naj te ne vznemirjajo, če bo ostal ali odšel se zato ti nimaš kaj sekirati. Ti poskrbi zase, tvoje življenje in tvoj mir, sta na prvem mestu, ostalo se bo zgladilo kar samo. Zato le korajžno, ne odlašaj več. Samo ti lahko najdeš rešitev, ki ti bo spremenila življenje. Odloči se, saj veš, veliko nas je v mislih s teboj, posebno še takih, ki smo to "štorijo" že preživeli. daga

18. dec 2009 13:05

zana25 je napisal/a:

Saj, ampak nič ne bo pomagalo če se spremenim samo jaz.Tako sem brez volje do življenja, da tega ne morem nikomur opisati. Brat hodi mimo mene kot da sem nevidna, češ da tu ne bo več nikoli v življenju nič naredil. In vedno ko se s kom skrega samo grozi: Saj še malo, samo malo še, pa gremo! Kot da izkorišča te spore, in si ne upa staršem v obraz povedati, da pa oni ne bodo ostali doma pri njima, kot so obljubili. Mislim, to me tako prizadene, da išče vse druge razloge, resnice pa ne upa povedati! Veliko razmišljam o tem, da grem, ampak manjka mi pogum, ne smilim se sama sebi, niti najmanj, smilijo se mi starši. zana25

Ponavadi pri topicih, kjer nekdo sprašuje nekaj na temo družinskih odnosov, po nekaj straneh vedno pridemo do jedra problema. In tudi to pot je tako. Grem po vrsti: 1.nič se ne bo spremenilo, če se spremenim samo jaz, je zapisano. Halo, zana, a ti si NIČ ali kaj? (naredi logično analizo stavka, pa boš videla, kaj si zapisala). Hej, dekle, tako slabo se pa ne gre ceniti. Ti si edinstvena. Tvoj hecni brat tudi. Pa jaz tudi, pa vsak na svetu je edinstven. 2. ne smilim se sebi, smilijo se mi starši: Poslušaj, starša imata na geplu bratovo družino in tebe. Sta pač padla v tisto nesrečno generacijo, ki ima odrasle otroke, ki ne gredo od hiše. Morda ti misliš, da ju brat izkorišča in da je to grdo z njegove strani, po drugi strani pa ti solidariziraš z njima in se trudiš, pa za to ne dobiš nobene ustrezne pohvale in zahvale in te boli predvsem slednje. Ne zahvalijo se zadosti. Pa ni treba, da bi se zahvalili, ko bi recimo vsaj postavili kakšne meje tvojemu bratu... A bi to rada, da bi postavili meje tvojemu bratu? A bo to zahvala za tvoje "žrtvovanje in štetje do deset v tišini"? Morda pa bodo to res naredili. Ampak verjemi mi, tudi če bodo, bodo to naredili zaradi sebe in ne zaradi tebe. Ker bi bila kozlarija, da tega ne narede zaradi sebe. In bi bila kozlarija, če bi to počeli zato, da bi bila ti zadovoljna. Skratka, malo razmisli, kaj si želiš. Ker želeti si potrditev sebe na račun tega, da se tlači nekoga drugega, to se vi očitno že greste. Samo v tem trenutku si tlačena ti. In če bi se zamenjalo samo to, da bi pa zaradi uravnoteženosti še malo potlačili brata, a bi se kaj spremenilo? 3.tako sem brez volje do življenja, da tega ne morem opisati: Si brez volje zaradi tega, ker si jezna. Opis, ki je sledil, je odražal tvojo jezo. Kar je čisto okej, je treba jezo opisati, ker gre potem počasi ven. Ne naenkrat, počasi pa. In če grem nazaj na izhodišče, ti ne vidiš haska, v tem, da bi se spremenila. Halo? Koliko časa pa misiš, da se da živeti tako, da je jeza tvoja gonilna sila. V resnici precej dolgo. Ni kvalitetno, ampak je precej dolgo. Jeza je gorivo za marsikatere zoprnice in zoprnike in žlehtnobe in eni dočakajo precej veliko let. Tako da, če imaš kvaliteten genetski material, zna biti, da boš, če boš nadaljevala in razvijala to jezo, pri petindevetdesetih nazarensko zoprna. Ali to ali pa da se spremeniš. In se mi zdi, da potrebuješ pomoč pri tem. Mi smo zgolj prijazna komjuniti amaterskih kuharčkov in sicer imamo nekaj življenjskih izkušenj, nimamo pa zadosti znanj za tole. Je pa med nami precej tolikanj pametnih ljudi, ki vedo, da če sami ne zmorejo, se poišče strokovna pomoč. Da je to pravilna pot, vse ostale poti pa niso. Ti kar lepo do svojega zdravnika, naj ti da napotnico in se lepo naroči kje pri kakšnem terapevtu s koncesijo, pa bosta potem delala, kar bosta pač delala. Ni treba, da mi vemo vse. Pa srečno. Vendelina jr.

18. dec 2009 13:07

Saj, ampak nič ne bo pomagalo če se spremenim samo jaz.Tako sem brez volje do življenja, da tega ne morem nikomur opisati. Brat hodi mimo mene kot da sem nevidna, češ da tu ne bo več nikoli v življenju nič naredil. In vedno ko se s kom skrega samo grozi: Saj še malo, samo malo še, pa gremo! Kot da izkorišča te spore, in si ne upa staršem v obraz povedati, da pa oni ne bodo ostali doma pri njima, kot so obljubili. Mislim, to me tako prizadene, da išče vse druge razloge, resnice pa ne upa povedati! Veliko razmišljam o tem, da grem, ampak manjka mi pogum, ne smilim se sama sebi, niti najmanj, smilijo se mi starši. zana25 In zakaj se ti smilijo starši? So nepokretni oz. nesposobni skrbeti zase? Misliš, da ne bi bili starši na koncu najbolj zadovoljni in pomirjeni, če so tudi njihovi otroci zadovoljni in napredujejo v svojem življenju? Odkod občutek krivde in odgovornosti, da moraš ravno ti poskrbeti za to, da bo mir v hiši? Brat bi pa verjetno že spokal kufre in šel, če ne bi bilo doma v hotelu mama tako komot. Get real! Pa poskrbi zase. Nisi napisala, da imaš fanta? Kaj pa on? Kako pa njemu to znese? V glavnem, kot so napisali že drugi - treba je postavit meje in poskrbet najprej zase (ne za mamo, ne za očeta, ne za brata ...) samo ZASE. Šele potem pridejo na vrsto ostali. Kaj pa misliš, da se bo dejansko zgodilo, če ne kupiš vsak mesec živil za nevemkoliko evrov? Pa če ne spucaš celega štuka? Pa če ne kuhaš? Kaj bo? Te bodo vrgli na cesto - yeah, right. Verjetno ne. Samo ugotovili bodo, da imaš tudi ti svoje potrebe in da ne morejo pometati s tabo. Držim pesti, da ti uspe. LP, Barbara BarbaraGG

23. dec 2009 11:56

Sama si napisala, da je "dogovorjeno", da bo brat ostal doma in "poskrbel" za starše.

Torej je samo po sebi umevno, da si ti na "odhodu". Nič nisi povedala koliko si stara, pa vendarle, nekje pri 21 - 24-ih se pričakuje, da se otrok osamosvoji. Nekateri prej, kaj dosti pozneje, pa ne, saj bi to pomenil za starše neuspeh v vzgoji.

Tvoj brat se je osamosvojil na način, da si je ustvari družino in po dogovoru (verjetno s tvojimi starši)koristi (in skrbi za) streho nad glavo, ki so jo ustvarili starši. Tebi bi v celi situaciji pripadal nek dogovorjen delež, ki bi ga lahko vložila v svojo streho nad glavo (in se tako osamosvojila). Je pa tako, da bi zadevo morali urediti že takrat, ko se je brat "odločil", da bo ostal doma. Seveda takšne teme ponavadi vodijo v konflikte, prepire, grdo gledanje,.. Vendar jih je treba obravnavati in stvari je treba doreči tako, da bodo vsi zadovoljni. 

Moraš se vprašati, zakaj je brat tako reagiral. Verjetno je podoben karakter, kot si ti: nima srca, da bi ti v obraz rekel: "daj poišči si že svoje gnezdo...".

In mimogrede: to, da te brat hladno ignorira je psihološko izsiljevanje. Ugotoviti moraš, kaj bi v resnici rad dosegel s tem. Več kot očitno je, da ti tega sam ne bo povedal.

In stavek: "dobro se razumemo" ima lahko tudi več pomenov: eden izmed njih je tudi ta: dobro se razumemo, ker si ne povemo odkrito vsega v obraz. Kratkoročno to gre, dolgoročno pa ne in zamere so potem toliko večje.

Torej, kar potrebuješ je samozavest in denar. Prvega se naučiš, drugega si moraš zaslužiti (poglej malo okrog sebe, lahko, da te ta prislužen denar že čaka - seveda je to odvisno od tvojih staršev in od tebe).

Sprijazni se že s tem, da so se starši odločilo, da bo za njih skrbel sin in snaha in ne ti.

Med prazniki pa se boš imela tako, kot si boš naredila - neodvisno od tvojega brata.

In mimogrede: kje pa piše, da moraš kuhati za celo vojsko? Kupi si svoj hladilnik, svoj štedilnik in boš videla, kakšen šok bo to za ostale. Tebi pa bo mesečno denar ostajal, da boš lahko varčevala.

Lep dan vsem.

 

 

23. dec 2009 19:08

Zana25,vse lepo in prav,te razumem,da je težko.Ne razumem pa to,da razmišljaš zaradi takih težav o najhujšem.Tukaj mi nekaj ni jasno.Kako lahko o tem razmišljaš?So veliko hujše stvari na svetu kot so bolezen,smrt bližnjega pa še bi lahko naštevala.Če razmišljaš o tem kot o najhujši težavi,je velika napaka.Mar nimaš ob sebi nekoga,ki te ljubi?Pa menda mu ja ne privoščiš take bolečine,da bi ostal brez tebe?Ti pa bi zaradi nesoglasij v družini najraje kar umrla....Saj vendar nisi sama in upam,da razmišljaš,če tega fanta ljubiš,da boš nekoč imela z njim družino...Predvidevam,da si bila v družini verjetno vedno pač nekaj manj kot brat.Žal je tako v večini družin,pri meni je bilo enako.Vedno je bil on nekaj več,ker se je boljše učil...Priznam pa tudi nasploh je delal manj problemov.Čeprav se vseeno razumem z družino in bratom pa še vedno čutim,da je on nekaj več z njihove strani.S tem se nen obremenjujem,ker se zaenkrat še vedno lahko obrnem na starše,če jih potrebujem.Skratka problem se bo rešil samo takrat,ko bosta odšla nekam na svoje pa magari za začetek v majhno garsoniero,če sta seveda oba zaposlena.Živela bosta pač zelo skromno ampak nič za to,imela bosta največji zaklad-mir.Če seveda še študirata pa se bosta sprijaznila,da bosta zaenkrat še doma malo potrpela in kasneje odšla,ko bosta pač lahko.Nikar pa ne razmišljaj o neumnostih in ne jej pomirjeval pri tvojih letih.Konec koncev imata ob sebi drug drugega in se lahko vsak večer potožita drug drugemu in razmišljata,se pogovarjata kako bo lepo takrat,ko bosta končno sama.Pogumno pa vso srečo! sarin

2. jul 2010 13:13

Živjo, vidim da je tale tema časovno že malček oddaljena, pa vendar Žana25 ti morm napisati da se strinjam z vsemi predhodnimi posti. Mladi in stari nikoli ne pašemo skupaj. S fantom živiva pri njem in si ustvarjava svoj domek v svojem nadstropju pri njih doma. Tudi pri nas prihaja do kratkih stikov, ampak tako to je če živiš skupaj s starši. Odvisno je le kakšni so ti kratki stiki, kakšen človek si in kakšni so oni in kako to prenašaš/te ... Vedno pa sta za prepir kriva 2, sam s sabo se praviloma glih ne kregaš ;) Tudi če je finančna stiska, če imata voljo, če se imata rada in imata oba osebni dohodek si s kreditom lahko privoščita stanovanje (pa če je to vila ali pa garsonjera) in živita v miru. Ko vama bo zapasalo bosta odšla do staršev ali brata na obisk in potem tudi odšla nazaj v vajino gnezdo, kaj še želiš lepšega :) Nikar se ne čuti odgovorno ostati doma, pomagaš jim lahko tudi če te ni v isti hiši. Veš, kot je rekel moj sodelavec "Življenje ni potica!" in za vsako stvar se moramo potruditi,nič ne pade samo iz neba, ampak verjemi, da vmes med tem bojem dobiš tudi kakšen košček najboljše, najslastnejše tortice, ki ti poplača ves trud in žrtvovanje, tko da kar pogumno naprej! Vrzi tablete stran ker v njih ni rešitve, pojdi na sprehod, teči - šport pomaga verjemi mi,.. pogovarjaj se s fantom, opri se nanj in naj ti tudi on pomaga,... Držim pesti Ker nisi nič napisala nazaj, me zanima kako gre in ali ste situacijo zgladili? LP Urlica