15. mar 2014 19:30
No, ja....
Vsekakor je res, da bo tisti, ki bo pogumen, ki se ne bo ustrašil dela in ki bo imel neke ideje, kako kaj izboljšati - da bo tak imel več možnosti za napredovanje, kariero in mu tudi menjava službe ne glede na krizo, ne bo predstavljala življenjske drame.
Vsekakor je tudi res, da je po službah še vedno precej ljudi, za katere je jasno, da po kriterijih stroke, spretnosti in iniciative ne zasedajo mesta, temveč zaradi nekih kirterijev, ki so, blago rečeno iracionalni. Kar ne pomeni, da ne gre za pogost način kadrovanja. V mislih imam ljudi, ki so nekje predvsem zaradi tega, ker se za njih ve, da bodo naredili karkoli se bo od njih zahtevalo. Take primerke kadrujejo nesamozavestni vodje in nesamozavestnih vodij je več, kot samozavestnih in zato se ne gre čuditi, da so v čisto v vsakem kolektivu nesamozavestni ljudje, ki jih obkroža lojalna suita takih, ki bi tla čistili z lastnim jezikom, če bi jim tako zaukazaili.
Pa je jasno tud to, da se gre od vsega najbolj bati "mladih fantov z diplomo", ki se, še preden dobro stopijo skozi vrata firme, že vidijo kot veliki šefi, ki bodo najprej "nekaj ljudi odpustili", ker se tako pokaže čvrsta roka in ker je tako pokazal excel.
Ampak to so zgolj marginalni pokazatelji glavne težave naše družbe (ekonomsko gledano). Težava naše družbe je, da se na vse možne načine boji kreativnosti in namesto tega raje kopira in kopira. Naše gospodarstvo je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja naredilo dobre poteze, ker je našlo nove trge in se hitro opomoglo od razpada Jugoslavije. Ampak od takrat se ni zgodilo nikakršna kvalitetna nadgradnja. So kar zadovoljno obstali na tem in en kos menedžerjev si je domislil, da "jim nekaj vseeno pripada, ker so leta vodili tole družbeno lastnino" in so zadevo olastninili. Danes so lastniki prppadlih firm. Ker ko začneš iz firme jemati za to, da imaš sam, potem bo firma propadla. Simple as that.
In imamo še suito mladincev. Ti niso toliko mlajši od mene po letih, ampak generacijsko je tako, da je pri vodstvenih mladincih, rojenih po letu 1972 nekako socializacijsko umanjkala izkušnja, ki bi jih naučila smisla kolektiva. Ljudje, rojeni po 1972 niso bili niti v JLA, za glasovanje o plebiscitu so bili premladi, za osedmeseta ptav tako in ko so odraščali , so videli samo efekte inidviudalnega grabljenja in grebenja. Je na to že v letu 1994 opozorila raziskava o mladini, ki jo sistemtizirano delata Vlado Miheljak in Mirjana Ule - ampak tega nismo slišali, ko je bil čas za to. Pa ne trdim, da so vsi, ki so rojeni po 1972 ene brezčutne egoistične persone z odsotnostjo empatije - ker to ni . Samo, če se pa dobi za vodjo nekoga, ki je socializiran od 1972 naprej in je na tole še ena velika doza narcisizma, potem se bo odnosom na delovnem mestu slabo godilo.
Vendelina jr.