Zahvala

7. 2. 09 praznujem abrahama pa bi nujno rabla govor. Rada bi se zahvalila, staršem, moji duržini: možu, sinu, in hčerki, imam in vsem zbranim.Če ima kdo kaj podobnega že ali pa smisel za sestavlanje takih govorov bi lepo prosila. Ž e vnaprej lepa hvala!

Mariya

mariya

15. jan 2009 23:09

:) malo smešno mi delujejo te prošnje za govore, ki pravzaprav ne govorijo kaj drugega kot: "Daj, naj se nekdo zahvali namesto mene, meni se ne da." A res ne znaš povedat za kaj in komu si hvaležna?? s0ncek*

15. jan 2009 23:58

Govori iz srca. Saj sama veš, koliko ti kdo pomeni in kaj bi komu povedala. Se mi zdi, da za take stvari res ne rabiš muštra. Stvar potem deluje preveč instantno in neiskreno.

16. jan 2009 0:04

s0ncek* je napisal/a:

:) malo smešno mi delujejo te prošnje za govore, ki pravzaprav ne govorijo kaj drugega kot: "Daj, naj se nekdo zahvali namesto mene, meni se ne da." A res ne znaš povedat za kaj in komu si hvaležna?? s0ncek*

 

Ne, nekateri ne znajo ubesediti svojih čustev. Jaz žal tudi ne, pa vseeno upam, da se bo našla katera, ki bo pomagala mariyi...

Nasja

16. jan 2009 6:29

Ne znaš ubesediti svojih čustev, poveš/prebereš govor nekoga dugega in potem ti naj bi še verjeli, da si povedala iz srca. Daj no.... VSAK zna poveadti kaj iz srca, če to res pride iz srca.

Si pa res ne predstavljam, da lahko napieš kdo govor za nekoga, o katerem ne ve NIČ. To so lahko le splošne floskule......so tvoji sorodniki tega vredni, mariya? Si ti sama tega vredna?

Daj no.....vse, kar potrebuješ je, da boš takrat ISKRENO povedala nekaj besed.....

16. jan 2009 8:00

Zapiši si na list imena oseb ali skupin (recimo družina Novak, prijatelji, Metka Potrč) in zraven vsake osebe oziroma skupine napiši kaj ste doživeli, kako ste se meli fajn, s kom si vzpostavila resničen stik, kdo ti je pomagal. Boš videla besede bodo naenkrat postale celota. Saj bo šlo! Začetnica Sporočilo je spremenil(a) ZAČETNICA dne 16. jan 2009 08:00:45

16. jan 2009 8:11

Jaz čisto razumem, da gospa ne zna ubesediti svojih čustev, vsaj ne na tako povezan način, da bo govor dobro slišat tudi vsem ostalim. Ampak ne vem zakaj je tak govor nujen. Smo že praznovali abrahama brez vseh govorov, pa takega, kjer so drugi organizirali presenečenje za slavljenca, govora pa vseeno ni bilo. Pa ga tudi ni nihče pogrešal. Ljudem, ki jih imamo radi, se lahko zahvalimo kadarkoli, ne le takrat, ko mislimo, da je to nujno. Mogoče se lahko zahvališ na kakšen drugačen način... Meni je vse bolje, kot pa da prebereš spis, ki ga je napisal nekdo na enem forumu, ki ne pozna ne slavljenke ne njenih svojcev. matilda

16. jan 2009 8:35

Pa so taki govori res potrebni?

 

Brez zamere, ampak jaz nisem pristaš tega. Običajno med govori (malo prej) odrinem proč od mize in počakam, da gre vse lepo mimo in potem se vrnem.

Meni to pokvari večer in mi je zelo nelagodno.Običajno ljudje potem še jočejo, ...

 

Če imaš komu kaj za povedat iz srca, mu poveš na 4 oči. Ker je osebno in res iskreno. V tiste govore pred celo množico ljudi pa ne verjamem. Ker so včasih napisani zato ker "tako pač mora bit".

 

Če bi se sama že morala nekomu zahvalit, bi naprimer naredila drobna darilca, šla do vsake družine, povedala kar imam povedat in konec.

 

Le moje skromno mnenje.

 

Seveda pa ti želim vse najboljše, da bi imela naslednjo polovico življenja srečno, veselo, zdravo, ...

MM

16. jan 2009 8:46

rimljanka je napisal/a:

Ne znaš ubesediti svojih čustev, poveš/prebereš govor nekoga dugega in potem ti naj bi še verjeli, da si povedala iz srca. Daj no.... VSAK zna poveadti kaj iz srca, če to res pride iz srca. Si pa res ne predstavljam, da lahko napieš kdo govor za nekoga, o katerem ne ve NIČ. To so lahko le splošne floskule......so tvoji sorodniki tega vredni, mariya? Si ti sama tega vredna? Daj no.....vse, kar potrebuješ je, da boš takrat ISKRENO povedala nekaj besed.....

To je to! Če že res hočeš imeti govor, ti svetujem, da si ga ne zapisuješ, temveč, da ga poveš na pamet, po trenutnem navdihu, torej iz srca. Ne kompliciraj, povej KRATKO in jedrnato. Pred tem pa lahko razmišljaš, kaj bi komu povedala, ampak kratko in jedrnato. Ne dolgovezi! Ne uči se na pamet! Lahko pa si narediš samo kratke oporne točke (v alinejah), da česa pomembnega ne izpustiš. Ne zajemaj niti veliko oseb, torej ne vseh prisotnih. Ampak tiste ZARES pomembne v tvojem življenju. Sovražim narejene (umetne), dolgovezne govore! Bi človek, kar najraje zaspal, ko dolgovezijo tja ven dan! Ne maram, da ljudje berejo govore! Zelo, zelo rada pa prisluhnem govorom, ki so povedani kratko in jedrnato, iz srca, duhovito! Iwana

16. jan 2009 8:46

No, zame se itak ve, da ne dajem rib, da pa morda kdaj koga naučim, da ulovi ribo. Ključne besede tule so: ne znam ubesediti svojih čustev. Kar je v bistvu zelo iskren in dober temelj za razmislek, zakaj za vraga tega ne znam. Recimo, da se tole odgovarja z notranjim monologom, ki gre takole: Ne znam za to, ker me je sram, ker imam občutek, da je tole osladno in solzavo, ker imam občutek, da se bom razjokala in mi bo nerodno in če mi bo nerodno, bo itak dizaster in joj, kaj si bodo o meni mislili, če se bom razjokala? Ne znam, zaradi tega, ker v bistvu nisem prepričana, da znam, zaradi tega, ker sem pač prepričana, da ne znam (za razliko od moje sestre/brata....dodaj po želji, ki je že od vsega začetka boljša od mene)? Ne znam zaradi tega, ker to preprosto ni zame? Ker zame preprosto ni nikoli bilo čustvenih vrhuncev, nikoli ni srce tolklo bum-bum-bum, nikoli nisem nikogar objela kar tako sredi dneva (ker se to pač ne spodobi) in ker nikoli nisem nikogar poljubila kar tako spontano....in ne bom sedaj na stara leta tega začela, pa kaj bodo pa si ljudje mislili, da mi gre na otročje?..... Hočem reči, jaz bi lahko tale namišljeni monolog vlekla prilbižno tako daleč kot je moja grandmama vlekla testo za zavitek Skoraj v neskončnost. Ker toliko je tudi verjetno intimnih stisk, ki se ves čas tlačijo in niti ne zgledajo tako katastrofično, do trenutka, ko je treba stopiti pred ljudi, ki jih imaš najraje in reči, dragi moji, imam vas rada in sem zelo vesela, da ste tukaj z mano in si želim, da bomo vedno tako skupaj oziroma prosto po metodi, ki jo sugerira lady začetnica..... In kolegici, ki bo kmalu stara petdeset: Poslušaj, punca, pa pri teh letih si pa lepo privošči en tretma na sebi v smislu, da malo pometeš po notranjosti, vidiš, kaj te v resnici ovira, to potegneš ven, to odvržeš od sebe (si dovolj časa ta psihični gviht nosila) in se čez nekaj časa nasmehneš temu, da si pri petdesetih iskala plonkceglec. Pa tudi, če do žurke ne bo govora, ima lady matilda zelo prav. Pa fino žurajte in dnevi po žurki naj bodo tudi lepi, če ti pa kdo podari kakšno geometrijsko telo, o katerih zadnje čase tu ne govorimo več, pa tudi okej, a ne? Vendelina jr.

16. jan 2009 8:50

Madona ste pa nekateri čudni, naši novi članici ( dobro došla ) nič kaj prida ne pomagate.

Marija, zadeva ni komplicirana, če se je lotiš na " tapravi " način. Recimo, ko se vsi zberejo, ti mal zaropotaš z eno vilico v kozarec ( to se sliši nobl, vendar kozarec mora bit od tenkega stekla, pa ne udarjat preveč, da ne poči, vendar dovolj močno, da vsi vidijo, da zdej gre pa zares, lahko mal prej vadiš doma ). Pa začneš: dragi moji ( vstavi: otroci, sorodstvo, prijatelji boš že vidla kateri so zbrani ), danes smo se zbrali ( glas mora zvenet patetično, vadi doma, vendar pazi da si ne navlažiš oči, solze pridejo pozneje ), ob mojem jubileju. Ne morem si kaj, da se ne spomnem nekaterih trenutkov mojega nesebičnega življenja ( tukaj lahko značilno pogledaš moža, da vsi vidijo komu v glavnem gre ), spomnem se kako sva se spoznala ( povdari, da bi brez tebe bil zapit cepec ( pa tudi tako ni boljši ) vendar ti vse to držiš  skupaj ). Ko si moža obdelala, na vrsti so otroci: povdari koliko si se za sina žrtvovala, on pa ti je od samega začetka nagajal, pripomni, da si ga rojevala 12 ur ( minimalno 9, max. 14 drugače ti ne bojo verjeli ) no, tudi kakšno solzo lahko pustiš.........in tako nadaljuješ po sorodstvu in prijateljih, da jim poveš kaj jim gre, ti si slavljenka, izkoristi priložnost.

Kot bi rekla ena moja prijateljica: I hope this help.

ežoj