Tašča me dobesedno sovraži in mi grozi celo to,da me bo ubila

tema je zaklenjena

Cila  

član od: 5.10.2006

sporočila: 3768

15. jan 2009 13:38

Vendelina jr. je napisal/a:
Drage moje, Ali ima katerakoli od vas kakšno izkušnjo, ki je šla takole: neka oseba vam je šla fino na jetra, zdelo se vam je, da vas ogroža, zdelo se vam je, da dobiva več pozornosti kot ve, zdela se vam je preprosto zoprna in ste se na trudile, da bi imele čim manj stikov z njo, ampak ta oseba se ni dala zmesti in vam je vsak dan s svojo prijaznostjo in prisrčnostjo dokazovala, kako je v redu in potem ste, nekega dne, glej ga zlomka, spregledale in videle, da ta oseba je pa čisto okej in zdaj ste jo akceptirale in nekako sobivate v eni silni harmoniji?  Vendelina jr.

 

Takšne ne. Kvečjemu izkušnjo, da je bil prvi vtis tisti pravi, čeprav sem se kasneje morda prepričevala, da sem narobe dojela ali čutila.

Drugače pa je, če človek ni čisti negativec. Če sožitju le nekaj stoji na poti. Takrat je možnost, da s prijaznostjo odvzameš ostrino, začasno ali za vedno. Takih izkušenj pa imam nekaj. Ne s taščami ampak s sosedi. Z nekaterimi bi bili lahko skregani pa ravno zato nismo, ker sem pravi čas ubrala čisto druge strune, kot so jih pričakovali. Ja , in z nekaterimi od teh se od takrat dalje zelo dobro razumemo. Samo tistega Krpanovega reka, ki gre nekako takole: " kaj ga bom s pogačo pital, kogar ne maram, tako mu zabelim, da ga čimbolj zaboli" se ne smemo držati.

Sarinine tašče ne poznam, zato ne morem dati prav nobenega nasveta. Vzrokov je lahko več, ne samo posesivnost do sina. Lahko da je posredi celo bolezen. V vsakem primeru je pristop drugačen in upam Sarin, da boš iz vsega napisanega znala izluščiti tistega pravega za tvoj slučaj.

Bisagolf, tisto taščino opravljanje bi bilo treba še analizirati. Je samo čenče okrog raznašala? Nekateri (ja, tudi moški so vmes) se temu preprosto ne morejo upreti in to počnejo brez zle misli.  Je jamrala, kakšna reva da je? Ni prav, ampak iz hudobije tudi to ni bilo. Resnično zamerilia bi ji lahko le, če je govorice o tebi širila okrog z namenom, da te očrni in da ti škodi.  Tukaj bi rekla še nekaj, s čimer sem pred leti zaprla usta svojim sodelavkam:  "Pa kaj, če me v sosednji sobi opravljajo, koga pa ne. Samo meni tega ni treba na nos nositi!" Tako "obveščanje" toleriram le, če gre za res pomembno stvar, ki bi mi lahko škodila, na čenče se pa požvižgam.

Seveda je pa situacija čisto drugačna, če je bil  ves ta čas tudi tvoj pozitiven pristop umetno vzdrževan in ti je vse skupaj končno čisto prav prišlo, da si prekinila stike. Ali je temu tako, veš najbolj sama.

 

 

 

Cila

And1  

član od: 17.12.2008

sporočila: 10

15. jan 2009 13:47

Hm ja,poznam eno takšno kot jo je opisala Vendelina.Harmonija o kateri pišeš je pa velikokrat zmotna (vsaj po mojem osebnem mnenju !).Sicer moram reči, da se vsaj po moji še zaenkrat kratki zakonski izkušnji,ne smem ravno pritoževat.Sicer mi gre od časa do časa hudo na jetra ampak recimo, da sem jo sprejela,ker sem jo tudi morala. Poročila sem se z njenim sinom, nje pa ne moremo zbrisat ampak bo vedno nekje blizu,pa če mi je to všeč ali pa ne. Stikov pa ravno nimaš pravice prekiniti,saj ponavadi to vodi do velikih prepirov, če ne drugega seveda. And1

bisagolf  

član od: 16.11.2008

sporočila: 135

15. jan 2009 13:56

Vendelina jr.mogoče te res nisem razumela, ampak na začetku se mi je kazala kot čudovita oseba. Ona je začela blatiti mene. In jaz bi naj bila zdaj tista, da bi »popustila«. Ne bo šlo. Matilda, lepo, da si vzpostavila zvezo in zdaj se imate radi. Čestitam. Toda pri meni je bilo obratno. Začetek super, nato pa po 8 letih ugotovim, kaj se dogaja za mojim hrbtom. Mi pa je bilo dostikrat čudno, da so me ljudje spraševali (tisti, ki so jo poznali) kako se razumem z njo. Sem vedno dejala čudovito. Zdaj razumem, kaj so mi hoteli povedati. Jaz pa tega nisem opazila oziroma sem si zatiskala oči pred resnico. Pogovor ne zaleže. Poskušala a brez uspeha. Dogovor ni zdržal niti dneva. KlavdijaB sem zelo, zelo spoštovala kot taščo tako tasta. Kar sem poudarila že prvič. Bila sta mi oba kot druga starša in to sem tudi večkrat obema rekla. Tast mi je umrl pred 2 letoma (pljučni rak) in vse do smrti sem pomagala tašči pri njegovi negi, dajala morfij, mazala s kremami in to zato ker sem ga imela zelo rada. Lahko pa s ponosom povem, preden je umrl sem mu zadnja dala poljub, pijačo ter morfij. Bil je res velik človek in žal mi je, da ga ni več med nami, potem se tudi tašča ne bi tako visoko nosila in spremenila od kar ga ni. Še zdaj mi je težko, ko se spomnim na njega, saj ni bil še njegov čas. In kaj hočem s tem povedati, kot sem že prej napisala, če koga cenim, cenim do konca, koga pa ne pa mu zamerim do smrti. Pa ne glede če je to mož,mama, oče, otrok. Če jaz nekoga spoštujem ga ne žalim, mu pomagam po svojih močeh (in zdaj ne pravim, da zamerim za vsako malenkost). Ne razumem zakaj bi naj odpuščali ljudem (čeprav so to najbližnji) nonstop v nedogled, oni pa nas bi znova in znova poteptali ob prvi priliki. Mislim, da si s tem samo še podaljšujemo svoje živce. Če ni rešitve rajši pozabiti, da sploh obstajajo. Vse gre do neke mere. Ne živim pa več samo v njeni hiši, ampak je delno tudi moja. To zapuščino mi je pa zapustil, tast. To pomeni, da vseeno nisem bila tako slaba snaha kot me ima tašča. Ali? bisagolf

lidka  

član od: 16.12.2002

sporočila: 3690

15. jan 2009 14:01

Metuljc, ne vem, kako bo, ko bom jaz tašča. Pa ne jemat tok osebno, no! Definitivno ne mislim živet življenja svojega otroka. Otrok je na svetu zato, da odraste, se uči in da dela napake. In da se iz napak uči. In dokler otrok ne "bluzi" tristo na uro, ni razloga za paniko. Kdo pa sem jaz, da mi njen partner ne bo všeč? lidka [sonce]

Vendelina jr.  

član od: 17.5.2006

sporočila: 9217

15. jan 2009 14:02

bisagolf je napisal/a:
In kaj hočem s tem povedati, kot sem že prej napisala, če koga cenim, cenim do konca, koga pa ne pa mu zamerim do smrti. bisagolf
Ljubica, če bi vsi prakticirali ta trdi attitude....bi bilo danes na zemlji kakih 6 milijard osamljenih ljudi in čez dve generaciji ne bi bilo nobenega človeka več, ker osamljeni in sami ljudje se pač ne množijo.... Še druga tema: Mislim, da je lady lidka s tistim, da človek zmore brez mame, hotela povedati, da če se pač ne ujameš s kom, se pač ne in da si ni treba nabijati občutka krivde. Materinstvo nikomur ne garantira tega, da je čudovita oseba (joj, ko se Ojdip in Cankar srečata, gre samo še na slabše.....) Vendelina jr. Sporočilo je spremenil(a) Vendelina jr. dne 15. jan 2009 14:04:13

Loni  

član od: 12.12.2001

sporočila: 7859

15. jan 2009 14:05

matilda je napisal/a:
lidka je napisal/a:
Jaz sem v življenju potegnila tole: ni važno, če so družinske vezi. Če ne gre, pač ne gre. Najbolj hudo je mučit enega in drugega. In si dopovedovat, da si si familiarno soroden in bla, bla... V življenju se moramo postavit sami zase, brez mam, tašč ipd. Tako bomo živeli polno. In, pa naj se sliši še tako grdo, ne rabimo ne mame, ne tašče, na kogarkoli, da bi preživeli...lidka
No, jaz se pa s tem ne strinjam. "Kri ni voda" so že kdaj rekli. Stikov se ne da kar tako prekiniti. Naj bodo starši še tako čudaški, ni prav, da jim otroci obrnejo hrbet na tak način, da nimajo popolnoma nobenih stikov z njimi. Res bi mi bilo preveč, če bi moj partner bil pri mami vsak dan, ampak jaz pa nimam pravice, da bi mu stike z njo omejevala. Pa ni važno, a gre k njej na kafe ali ji ima za zamenjat žarnico. Isto je z vnuki. Dokler jim ne škodi, nimam pravice odrekat stikov. In dokler je tako, se hote ali nehote z njo srečujem tudi jaz. In če se trudim vzpostaviti en normalen odnos, so mi ta srečanja z njo dosti manj naporna, kot pa če se gledava grdo. Ugotovila sem, da ni treba, da je moja druga mama ali da sva najboljši prijateljici, ni treba, da hodim k njej na kavico ali da greva skupaj nakupovat, da se ustvariti tudi en tak odnos, kjer se pač spoštuješ do določene mere, vseh skrivnosti si pa tudi ni treba povedati. Sama sem ugotovila, da se z določeno mero distance z moje strani, tudi ona obnaša drugače, ne upa več vsega reči. Ne kliče več za vsako stvar, ker ji je moj dal vedeti, da tisti trenutek, ko se ona spomni, pa ravno ne bo skočil do nje, če nima časa. In zdaj smo vsi zadovoljni.matilda

 

Matilda, se da, kar verjemi mi, v mojem primeru sicer samo začasno, ker so se mojim družinskim članom po nekaj mesecih totalne blokade z moje strani končno odprle oči. Sicer ne morem govoriti o taščah in snahah, ker tako daleč jaz nimam namena iti. Imam včasih že svojih sorodnikov dovolj in ne rabim še primoženih. In kot ženevemkolikokrat lepim tole: Bog nam je dal sorodnike, hvala Bogu, ker si prijatelje izbiramo sami.

matilda  

član od: 16.8.2006

sporočila: 1981

15. jan 2009 14:16

Loni, se da ja, dokler ni otrok vmes. Sem hotla povedat to, da ko imaš otroke, takrat moreš sprejemati kompromise. Jaz od svojega partnerja in otrok nimam pravice zahtevati, da popolnoma blokirajo stik z mojo taščo. In dokler so oni v stiku z njo, sem tudi jaz, vsaj posredno. In če nebi sprejela nje take kot je, z vsemi napakami (kar ne pomeni, da te napake odobravam), bi samo mene bolela glava, še vedno nebi spala in bi cmerala vsakič, ko bi mi kakšno spustila. matilda

proxima  

član od: 21.10.2003

sporočila: 2514

15. jan 2009 14:28

Sarin, moj pogled in izkusnje s tovrstnimi zadevscinami so take: patologija, ki pripelje cloveka tako dalec, da se spravlja nad svoje najblizje z verbalnim nasiljem (in dovolj pogosto je to le predhodnica fizicnega), se tipicno ne porodi v eni sami generaciji, ampak se vlece iz roda v rod; toksicni starsi (kot so jih poimenovali anglosasi) pa na zalost niso nekaj, kar bi clovek lahko mirno pustil za seboj, ampak skoraj praviloma v svoji novoustanovljeni primarni druzini zacne njihove toksicne vzorce pridno ponavljat - iz enostavnega razloga, ker je to edino, kar zna.

Ne vem, kako zaenkrat ti in tvoj moski resujeta svoja nesoglasja (in ne mi rec, da jih nimata, ker v tem primeru mi bodo sele zaceli zvoniti vsi alarmni zvonci), ampak na vajinem mestu ne bi iskala pomoci pri policajih, ampak pri druzinskem terapevtu in/ali bi se pridruzila kaksni skupini za samopomoc. Ker se morata nauciti resevati probleme na nov, konstruktiven nacin - in tega zaenkrat, bogpomagaj, ocitno ne znata. Ker niti beg od matere niti selitev k drugim starsem niti sprasevanje za nasvete ljudi, ki vaju sploh ne poznajo, ni prava resitev. Ta se skriva samo v tem, da vklopita mozgane in zacneta naporno trenirat prepoznavanje napacne komunikacije in nadomescanje napacne komunikacije s pravo. To pa ne gre cez noc, potreben je napor in rabila bosta strokovno oporo in podporo ljudi, ki so to ze dali cez.

 

lp, proxima

Dragička  

član od: 9.12.2003

sporočila: 8699

15. jan 2009 14:30

Ne poznam ne ene ne druge, zato ne morem soditi, bi pa zelo rada slišala in videla "tega zmaja", ki je sam do kruha pripeljal sina in hčerko! Vidim, da imate nekateri probleme... Kaj vam je sploh svetega v življenju? Niso vam dobri vaši starši, da o moževih ne govorim, o njegovi družini nasploh... O sodelavkah in sodelavcih ter sosedih pa sploh škoda besede. Tiste, ki imate otroke... vedite, da se bo to zgodilo tudi vam, še kako se vam bo bumerang vrnil. Vaši sinovi oz. hčere vas bodo posnemale in boste osovraženi oz. oseba "non grata" No1. Nekdo je rekel: ...in bo tako tudi, ko boš ti mama, tašča....? Prekiniti stike s starši (sploh ni važno čigavi so - moževi ali ženini)? Kaj ni to smrtni greh? Ena pravi: ...imaš stanovanje, tipa ki ti je ob strani, krasne starše, vidva sta krasna človeka in se imata rada..... A je temu tako? Ima ona stanovanje ali njeni starši? Kako oni gledajo na to? Po pravici povej: Ali sta oba v službi? Kdo vodi gospodinjstvo? Kdo nabavlja? Kdo plačuje stroške, kdo plačuje za hrano, čistila...? Kdo popravlja, kar je za popravit...? Druga spet pravi, da je "fant iz dobrega testa". Kdo je pa tega fanta vzgojil, da je postal "dobro testo", tako dober in ljubeč? Kje so vam vsaj enomesečna družinska kosila, družinska kosila za praznike...? Tuga...! Nekateri res živite žalostno, egoistično, v veri, da ste sami najboljši. Pozdravček!

Loni  

član od: 12.12.2001

sporočila: 7859

15. jan 2009 14:35

Matilda, moja mama, visoko noseča z mano, ter moj oče sta s takrat še edincem pobrala šila in kopita ter se odselia za tiste čase dovolj daleč (dobrih 60 km, nobenih telefonov, direktnih prometnih povezav...). Ker se je celo sorodstvo vtikalo v njiju, njuno vzgojo, izobrazbo, službe..., da ne pozabim omeniti, da so jima skoraj vzeli skrbništvo nad mojim bratom, vse skupaj brez konkretnih razlogov, enostavno sta bila preveč uporniška in drugače misleča kot oni. Problematično je bilo še medsebojno hujskanje enih staršev proti drugim.

 

 

Kulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.

Tema je zaklenjena, zato vanjo ne morete več pošiljati sporočil.


Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?Dragička
malo za hecsijasaja
MOJ vrtrdkapica
Kaj danes za zajtrkjohana
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti