Sicilski potopis

mamaF  

član od: 21.1.2008

sporočila: 3340

23. okt 2008 22:10

Ignazio, Ignazio!!!!! mamaF - Mojca

proxima  

član od: 21.10.2003

sporočila: 2514

23. okt 2008 23:39

Slike nimam - pravzaprav, ce bi imela s cim naresti sliko, tudi lepega Naceta ne bi najbrz niti spoznala. Me pa malo spominja na tole, sicer nekoliko fantazijsko upodobitev Benicia del Tora...

proxima  

član od: 21.10.2003

sporočila: 2514

25. okt 2008 21:25

Opisovanje posameznih sicilskih znamenitosti in mest je nekaj podobnega kot govorjenje o seksu - tistim, ki so že, ne moreš povedati dosti novega, tistim, ki še niso, lahko samo priporočiš, naj vendar že enkrat poskusijo. Generalna navodila so prav tako podobna tistim pri seksu: vzemite si dovolj časa, vživite se v situacijo in bodite pripravljeni na presenečenja. Obstaja pa pomembna razlika: za seks ne potrebujete avtomobila, za potepanje po Siciliji je skoraj nujen, lasten ali najet. Javni transport med večjimi mesti sicer odlično funkcionira, vendar boste na ta način opeharjeni za bisere, ki ne ležijo ob glavnih prometnih poteh. Prometne razmere na otoku lahko delimo v tri glavne skupine. Na avtocestah so povsod postavljene kamere za videonadzor in vozniki se očitno bojijo hudih štraf, tako da se držijo vsaj omejitev hitrosti (pustimo razne pikolovske detajle, kot sta uporaba smernikov ali prižiganje luči v temi). Promet v večini mest, majhnih ali velikih, je povsem kaotičen - vsekakor se ne kot pešec ne kot voznik ne morete zanašati na semaforje, smerne pasove, prednost ali znak za enosmerno cesto. Sčasoma se človek tega kar nekako privadi in nauči, da je potrebno obilno uporabljati oči, ušesa, hupo, žmigovce in bremze; zaradi grozovite gužve po mestnih ulicah so dosežene hitrosti majhne, tako da do smrtnih prometnih nesreč ne pride pogosto, pobuškan in popraskan pleh je pa nekaj normalnega in se ljudje zaradi tega očitno ne posebno vznemirjajo. (Izjema je Palermo v rush-hours, kar je izkušnja, ki se ji izognite, če se ji lahko - če imate šibke živce, angino pectoris ali nov avto, se ji izognite na vsak način. Midva nimava ničesar od tega, pa sva si turistični obisk Palerma vseeno privoščila tako, da sva pustila avto v Campobellu in šla na vlak.). Največji horror pa so večje medmestne magistralke, ki velikokrat nimajo označene meje med vozišči in jasnega števila pasov, tako da postanejo po potrebi pet-, šest- in večpasovnice, kjer je preživetje odvisno le od Newtonovih zakonov - zmaga tisti, ki ima težji avto, trši pleh in boljše airbage. Vožnja po njih je smrtno nevarna zlasti v času zmanjšanega prometa, na primer ponoči ali ob vikendih - le orjaška gužva v času konic namreč fizično prepreči voznikom prehitevanje v dvojne ali celo trojne škarje in jih prisili, da zmanjšajo hitrost. Ko sva se neko nedeljo zvečer vračala iz Sciacce, prelepega pristaniškega mesteca na polovici poti med Mazara del Vallo in Agrigentom, sem se na nekem posebno zoprnem odseku prisilila, da sem zaprla oči (na sopotniškem sedežu, jasno!) in si potihem recitirala znano enovrstičnico "I want to die peacefully in my sleep like my grandfather - not screaming and yelling like the passengers in his car..." - pa sem imela naslednji dan vseeno tako grozovit adrenalinski (zaradi strahu!) musklfiber, da sem se komaj premikala. Sciacca je postala, mimogrede, eno od najinih kultnih mestec, še preden sva jo prvič videla v živo - vzrok za to je njena RTV hiša oziroma specifično njihov dnevnik oziroma notiziario, v katerem so iz večera v večer obdelovali občinsko problematiko na skoraj komičen način - puščajoči mestni vodovod; dva pokvarjena semaforja, za katera občinski proračun noče nameniti sredstev za popravilo (za razliko od videonadzornih kamer nad vhodom v glavno mestno cerkev, kar jim je šlo še posebno v nos!); krona vsakega večera sta bila dnevno poročilo o tisti čas najbrž najslavnejši meščanki Sciacce, ki se je kvalificirala za reality show L"Isola dei Famosi, in vremenska napoved, ki bi najbrž lahko obveljala za celotno Sicilijo kar vsak dan v letu, tako nespecifična je bila. Prav res me je spominjala na znameniti stavek enega od naših meteorologov, "deloma do pretežno jasno s spremenljivo oblačnostjo in krajevnimi padavinami, ki v višjih legah lahko preidejo v sneženje", s katerim skoraj nezmotljivo napoveš vreme v vsej Sloveniji od februarja do novembra. S starim pregovorom "Rosso di sera, bel tempo si spera; rosso di mattina, pioggia avvicina" sva natančnost televizijske napovedi praviloma prekosila kar sama. Dnevnikov sama doma nikoli ne gledam (ne tako moj najdražji!), se mi je pa zdela čudovita ideja, kako lokalna televizijska hiša kot zoprn brencelj vsak večer teži občinskim oblastem (kaj takega bi kazalo uporabiti pri katerem od naših pregovorno ignorantskih županskih mafiozotov, nomina sunt odiosa, hihi). K cestnim posebnostim bi pravzaprav spadal - vsaj kot zanimivost - približni opis ureditve policijskih pristojnosti v Italiji, ampak se ga ne da razložiti na kratko; poleg tega je tako zapleten, da ga po mojem še sami italijanski policaji ne razumejo, kaj šele jaz. Klicna številka 112 za izredne dogodke, "cento dodici", je sicer ista kot pri nas, ampak, kot je znano po vsej omikani galaksiji, se težave zares začnejo šele takrat, ko na to številko pokličeš (parafraziram seveda - ežoj! - Menjavo duha avtorja Roberta Sheckleya). Ampak, seveda, kje bi bila ta štorija brez marechala Greca (tokrat bom pridevnike opustila, pa naj si jih za prijetnejše sweet dreams nakrancljajo kar bralke same...:)))) ------ TBC ------ lp, proxima

daga  

član od: 18.5.2007

sporočila: 1411

25. okt 2008 22:05

Čudovito proxima! Upam, da bo še veliko nadaljevanj. daga

nola  

član od: 25.1.2006

sporočila: 3112

28. okt 2008 7:22

Ale proxima, žvelta!

nola

proxima  

član od: 21.10.2003

sporočila: 2514

28. okt 2008 18:22

Dnevi so minevali prehitro, da bi jih človek štel. Na volilno nedeljo zvečer sem od domačih dobila SMS s povzetkom volilnih rezultatov - nekoliko razočarano sem ugotovila, da mi je zadnji izgovor, zaradi katerega bi lahko ostala kar tam, padel v vodo. (Vesoljnemu sorodstvu, prijateljem, znancem, sodelavcem in šefu sem namreč razložila, da bom v primeru še enega mandata Generala Jebačovnika Glanzkopfa emigrirala kot Slavoj Žižek.) Neprebranih knjig je začelo zmanjkovati, sonce je začelo zahajati že kar nekaj pred sedmo zvečer, vsi znaki so torej kazali, da je počasi treba misliti na povratek. Odločitev o tem, da bova Ramuxaro odpeljala s seboj, je bila ena od tistih, ki se zgodijo brez pravega prehoda - mislim, da je bila dokončno izrečena nekega jutra, ko sva s terase zaslišala vesele galebje krike - kot ponavadi, čim je mačica zaslutila znake življenja v notranjosti. "Si lahko predstavljaš, da bi čez dva tedna mijavkala pri vseh vhodih prazne hiše?", sem - s precejšnjo mero igralskega patosa, vendar bolj ali manj retorično, kajti odgovor sva pravzaprav oba že poznala, le da si ga še nisva upala izreči na glas - vprašala svojega najdražjega. "O tem sploh ni govora," je pribil v imenu obeh. Že naslednji dan sva obiskala campobeleškega veterinarja, ki je kosmatinko cepil in ji napisal potrdilo o dobrem zdravju, ki ga je potrebovala za vkrcanje na trajekt. Pospešeno sva začela in-door trening s tem, da je zvečer nisva več spuščala na prosto, ampak sva ji namestila mačji sekret na hodniku. (Takrat še ni bilo jasno, kje bo živela po prihodu v Slovenijo, strinjala pa sva se, da bi bilo najbrž zanjo prenevarno, če bi imela izhod na prosto - kakšen smisel ima mučiti žival s potjo čez pol kontinenta, če jo potem naslednji teden povozi avto...) Kot se morda spomnite, je grofica rekla le, da ne sme spati na oblazinjenem vrtnem pohištvu, nič pa ni omenjala spalnice, kajne? Prvo noč je mačica veselo poskakovala po naju gor in dol ter se zaganjala v prste, nosove in ostale štrleče pritikline, da sva komaj zatisnila oči, že naslednjega večera pa je moj najdražji odkril zdravilo čisto po naključju - kot nočni prigrizek ob knjigi si je prinesel krožnik sira, malo kruha in kozarec vina, pa ji je dal za poskusiti kocko sira. Najprej ni vedela, ali naj se z njo žoga ali naj jo poje, nato je ugotovila, da gre pravzaprav oboje - in prvi kocki je sledila še tolikšna porcija, da se je sita kot boben zvalila na moje noge in do naslednjega jutra ni niti mignila več. Zvijačo sva s pridom uporabljala še vse naslednje dni...:)))) Predzadnji dan - hmmm, je bil predzadnji dan. "Caesar: The ides of March are come. (Soothsayer). Ay, Caesar; but not gone." V ranem jutru sva se odpeljala po ribe na pomol v Mazaro del Vallo. Nakupljeno sva odložila v prtljažnik s hladilno torbo in se še malo potepala po prebujajočem se mestecu, da bi našla kakšno obetavno kavarno. Ustavila sva se pred izložbo nepremičninske agencije in gledala oglase. (Nekoč sem že omenila, da najkasneje po dveh tednih bivanja v kraju, ki nama priraste k srcu, začneva razmišljati, kako bi se bilo fino tam kar naseliti - med neposrednimi kandidati so trenutno London, Trst, Padova, korziški Propriano in kaka hacienda v bližini villette sul mare, poleg tega seveda Seneca Falls na severu države New York, čim Američani prebolijo trenutni fašizem; da ne govorimo o Gvatemali, saj že pol življenje sanjam o avokadovcu, s katerega bi jeseni obirala zrele plodove. Bolj verjetno je sicer, da bova pristala nekje v primorskem zaledju, kjer za avokadovce na žalost ni dovolj toplo, ampak človek nikoli ne ve.) Sprva sva se odpravila naprej, čez nekaj metrov mi je pa korak kar zastal. "Si ti tudi videl tisto ceno?" Obrnila sva se nazaj in strmela v oglas, omenjen v prvem delu tega potopisa. Čim je nepremičninski agent videl najino zanimanje skozi izložbo pisarne, naju je povabil noter in se nama spravil prat glavi z vsemi zvijačami svojega poklica - in ne brez uspeha. Že na kavi sva razvneto in z otroškim navdušenjem premlevala možnosti, da bi se odselila na Sicilijo generalovemu porazu navkljub - nasad pomarančevcev in limonovcev najbrž ne bi tako lepo uspeval, če bi ga lastnika hodila obiskovat le za kak mesec ali dva na leto. Debato sva nadaljevala kasneje doma, med pripravljanjem zaloge širokih rezancev, ki naju bo vsaj v prvih zimskih mesecih spominjala na sicilsko sonce. (Če se bo kakšna, kulinarična banda zbrala na na obali, preden jim bo potekel rok trajanja - beri preden jih bova pokončala -, dobrodošli, zmrznjene zaloge bazilike za pesto imam tudi dovolj.) Spekla sva odlične sardele in osliče in si privoščila zgodnje kosilo z namenom, da se po siesti lotiva pakiranja, naslednje jutro pa še enkrat zavijeva do Mazare del Vallo, če bi naju bil agent pripravljen peljati na ogled ville a due piani in giardina. K ribam sva izpila vsak svoj kozarec insolie, odličnega belega vina, ki nekoliko spominja na malvazijo, v primerjavi s syrahom pa je nežno kot Salomina sedma tančica. (Le v primerjavi s syrahom - ima svojih 12.5% alkohola, kar pa je glede na 14.6%, kot ga premore syrah, res prava deževnica). Nakar sva si šla privoščit dve urici sieste - in ni naju obšla niti najmanjša slutnja, da bova po prebujenju preživela ostanek večera in še del noči v družbi kriminalista campobeleške Stazione di Carabinieri, greha vrednega marechala Ignazia Greca. -------TBC--------- lp, proxima

rimljanka  

član od: 14.2.2005

sporočila: 17786

28. okt 2008 18:49

Ognjič, a vidiš, proxima vabi k morčku................spakiraj!!!!!! Šibava! 

rimljanka - zasebno mnenje

Ognjič  

član od: 18.1.2006

sporočila: 4733

28. okt 2008 19:17

rimljanka, proxima sploh ne ve, v kakšno nevarnost spravlja svoj mir...Sicer je pa meni nekaj drugega v uč padlo:

proxima je napisal/a:
Prvo noč je mačica veselo poskakovala po naju gor in dol ter se zaganjala v prste, nosove in ostale štrleče pritikline, da sva komaj zatisnila oči,

a nista imela nič za pokrit Bogi tvoj najdražji, kolk je moglo bit strah reveža! Lepo, da si bila solidarna in budno pazila na štrleče pritikline

Pa dej mal pohit z nadaljevanjem, no!

Ognjič

ežoj  

član od: 24.2.2006

sporočila: 6302

28. okt 2008 19:43

daga je napisal/a:
Čudovito proxima! Upam, da bo še veliko nadaljevanj.daga

kar misli si, a ne vidiš, da pakira kufre, pa bliža se tudi razplet z " greha vrednim " marechalom Ignaciom  Grecom

ežoj

Kulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.

Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.


Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?Venturini
malo za hecsijasaja
MOJ vrtrdkapica
Kaj danes za zajtrkjohana
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti