"hiperaktivni pet letni sin"

ja, ampak srčektorta je napisala samo da je zelo živahen. Meni ni delovalo, kot da bi bil sicer moten v razvoju, ker se nad ničemer drugim ni pritožila - navadno starši opazijo, če je otrok moten... Veri

Saj ne gre za MOTENE otroke, ti otroci so običajno vsaj povprečno, če ne nadpovprečno inteligentni! Samo na kratko: pri hiperativnosti ne gre samo za izrazito hiper gibalnost otroka (ne more biti pri miru) ampak so običajno težko vodljivi, ne ubogajo, vse poskušajo delati po svoje, ne priznavajo avtoritete staršev, starejših.... Vsak HK otrok ima svoje posebnosti! Kot sem že povedala, zadeve so kompleksne in na tem forumu ne bo nihče prišel do čudežne paličice, ki bo odpravila vse težave.. Staršem, ki imajo RES težave z otroki, toplo priporočam Svetovalni center v Ljubljani, na internetu pa: http://med.over.net/forum5/list.php?126 Simona

Doban, ne zameri, vendar smo poskušale samo svetovati avtorici, ki ni NIKJER zapisala da njen otrok dejansko JE hiperaktiven oz. ima to motnjo diagnosticirano. Če bi bilo res tako, verjamem, da bi se mama prej obrnila na strokovnjake, kot pa na kulinarični forum. Konkretno jaz sem jo poskušala odvrniti od posploševanja! Ves čas govorimo o živahnih otrokih, nobena ni postavljala diagnoze HK. citiram samo sebe:"V glavnem, med opisi v člankih bi marsikatera od nas kaj kmalu našla svojega otroka. Pa seveda zato na prvo žogo ne bomo kar same postavljale diagnoze!" Verjamem, da ste vsi starši otrok s posebnimi potrebami še posebej občutljivi in prav je tako - s svojimi izkušnjami nam lahko ravno taki kot si ti razjasnite nekatere zablode in posploševanja, ki se v družbi primejo "drugačnih". In z več razumevanja in znanja bo tudi družba drugače sprejemala vse ljudi s kakršnokoli razvojno motnjo. mamaF - Mojca

Petletnik, ki bi rad stalno tekal, plezal ipd. ipd...takole na prvo žogo kaže znake zdravega fantka. Šport je za take fantke. Recimo kakšna cicibanska hokejska šola, ali pa kakšna telovadnica, pa v plesni šoli jim je tudi fino (petletniki obeh spolov še radi pojejo in plešejo). Doban, jaz sem bolj z enim očesom spremljala dve hiperaktivni zgodbi. Ena je iz mojega otroštva (sošolec), ena pa je sedaj iz pripojenega plemena. Sošolec se je prebil čez puberteto in ima lepo življenje. Fant (en krasen otrok z najbolj iskrenim pogledom na svetu, pa kaj potem, če ga je vsakih pet minut kaj drugega zanimalo) iz našega plemena gre pa sedaj v puberteto in se bolj s puberteto ukvarja - tista diagnosticirana motnja se je kar nekako umaknila. Pa mislim, da se bo pri vaši situaciji tudi stvar v puberteti drugače zasukala. Vendelina jr. Sporočilo je spremenil(a) Vendelina jr. dne 11. sep 2008 11:25:40

Mi smo naso zelo zivahno (sedaj sedemletno) punciko, ki ni nikoli pri miru, ze pri stirih letih vpisali na gimnastiko. Od takrat dalje porabi skoraj vse svoje energije na treningu, doma pa imamo vsaj malo miru. Drugace pa jo pustimo, da tudi doma vadi kolesa, premete, spage in podobno. Ona je zelo zadovoljna (pa mi tudi ....). ribica

mamaF: imaš prav, res sem kot mama takega otroka še posebej občutljiva na te zadeve, sploh pa na kakšne članke v katerih je vse lepo in prav, realnost je namreč precej drugačna... Vendelina jr. tudi z mojim pubertetnikom (14 let) je v zadnjem letu bistveno bolje (vsaj glavne težave), tako da računam in upam, da smo mogoče glavne težave prebrodili... Simona

Doban, mogoče hiperaktivnost res ni bolezen, vsekakor pa ne gre za normalen razvoj otroka, torej so odstopanja. Hotela sem napisat, da starši prevečkrat označijo otroka, da je hiperaktiven, ker ne vedo, da je to resna zadeva, v resnici pa je njihov otrok le malo bolj aktiven ali pa jim je ušel iz vajeti. Majčkeno preveč resno si to vzela, predvidevam, da zato, ker veš veliko o tej stvari. Lp, Asja

Doban je napisal/a:

zdravila NISO pomirjevala, ampak so "poživila", ki pri teh otrocih delujejo drugače kot pri "običajnih".

se opravičujem, ker sem to napisala v mojem postu, ampak tako sem sklepala, ko nam je mentor povedal, da je to nekaj takega, kot bi odrasel človek pojedel dva apaurina. Mislim, da se je tudi že na teh straneh pisalo, da nekateri dodatki v prehrani (umetna barvila npr.) povzročajo znake hiperaktivnosti, zato naj se otrokom daje čimmanj barvastih bonbončkov in čokoladic. Ne vem koliko bonbončki res vplivajo na aktivnost otroka, ampak tako ali tako se tudi iz drugih razlogov splača ogibati sladkarijam. Sporočilo je spremenil(a) matilda dne 11. sep 2008 13:15:36

Srčektorta! Tudi sama imam sina, ki bo konec oktobra star pet let. In tudi sama včasih pomislim, da je mogoče hiperaktiven, vendar vem, da ni. Ima pač ogromno energije in to bomo morali na nek način razrešiti, zato ga bomo vpisali v šport, kot so napisale že predhodnice (nogomet ali borilne veščine). Pač nekaj takega, da bo po treningu utrujen. Se pa zgodi, da smo lahko cel popoldan zunaj, je na rolerjih,teka, pa bom zvečer bolj utrujena, kot on. Lep pozdrav!

Joj, kaj vse smo mi dali skoz pri našemu, sedaj že mladeniču tik pred polnoletnostjo in še vedno imamo težave. Mi smo prvič slišali za HK v šestem razredu, ko so nastopile težave. V šoli je postajal moteč, ni več sodeloval, slabe ocene. Nasplošno pa je bil zelo, zelo miren otrok. Ko smo ga peljali k psihiatru in je ugotovil hiperaktivnost, smo začeli prebirati literaturo. Znaki so točno taki, kot so opisani v pripetem članku iz VIVE. Pri njemu se je kazala zelo huda motnja koncentracije, kakšnih 10 min je bil zbran. Potem si pa predstavljajte takega otroka v razredu, ko ni več sledil pouku. Začel je prelagati zvezke, šiliti barvice, klepetati in se vrteti na stolu. In učitelji so ga za kazen presedli v zadnjo klop in se jezili, ker ni sledil pouku. Posledica je bila, da je še manj sledil pouku, ni prepisoval s table, ker je bil tako počasen, ni imel domačih nalog. Poleg tega je bil tudi doma totalno neorganiziran in takšen je še danes. Najbolj pa sem si zapomnila psihiatrove besede, ko je rekel, če boste takega otroka navadili reda, boste ubili človeka v njem. On je tak in to sprejmite. Žal, v šoli ni bilo nobenega razumevanja. Ko sem prinesla diagnozo in povedala, da je bilo na testih ugotovljeno, da je nadpovprečno intiligenten, samo, da potrebuje svoj čas, da lahko nekaj odgovori ali reši test, so samo skomignili z rameni, da je takih otrok veliko in starši ničesar ne zahtevajo. Ko so se težave nadaljevale, smo v sedmem razredu začeli z Ritalinom, da bi mu povečali pozornost in da bi lahko sledil pouku. Doma je naredil samo tisto, kar smo delali skupaj. Vse to je spremljala tudi legastenija, problem z branjem zaradi zamenjave črk. Z veliko muke in našega sodelovanja je napravil šolo in še sedaj proti koncu srednje šole ga moramo stalno spremljati, da ne zamudi šole, da napravi nalogo, če ima torbo pripravljeno, če ima kakšne obveznosti, da ne pozabi. Kadarkoli smo ga želeli napraviti bolj samostojnega, je bila katastrofa. Pa smo ves čas prosili profesorje za sodelovanje, da potrebuje več časa pri ustnem in pisnem spraševanjem, da mora sedeti spredaj in ga poskušati pritegniti k sodelovanju, ko "zaluta" nekam, da potrebuje veliko spodbude (to jo tako vsak otrok, ampak ti še bolj!). Dejstvo je, da so ti otroci večinoma nadpovprečno intiligentni, da pa žal tega ne znajo pokazati, zato imajo zelo slabo samopodobo, prav gotovo pa ta šolski sistem sploh ni za njih. Enkrat sem v eni oddaji slišala, da zaradi nerazumevanja in podpore okolice, jih veliko konča med klošarji in celo s samomori. Še kot zanimivost, v sinovem razredu sta dva jemala Ritalin: enden, ki ni bil pet minut pri miru in je bil mora za sošolce, med poukom in odmori, in sin, ki pa je bil sicer miren, ni pa sledil pouku! zvezdica55