Postrežba gostov

Lisa je napisal/a:

. Niti na misel mi ne pride, da bi zato -"ker smo sami domači", jedli iz kastrol na pogrnjenem časopisu. To povleče za sabo še drugo - gotovo se ne uporablja pribor, ne servietki... Ali se nič ne CENITE? Lisa

No,noLisa, ocitno nisi dobro prebrala in ne videla smeskov zraven. To je izjema, ne pravilo...!!!Se je zgodilo,ko sem bila en teden zdoma, pa so vsi prti osatli cisti, pa sem potem zvedela zakaj.In jaz povem tako,kot dejansko je in ne zato,ker se lepo bere , v resnici pa...sicer je po moj moz tako redoljuben clovek,da malo takih,pa tudi hrano spostuje,mi lahko verjames! Bi te povabila k meni domov,pa bi videla,da ne jemo z rokami...da imamo tudi zlice na mizi,pa zmeraj servete ki se ujemajo z barvo prtov. In jih dosledno uporabljamo! O kulturi in o vzgoji pa ne bi.Presega kastrole in casopise. Lp lucka Sporočilo je spremenil(a) lucka52 dne 14. jul 2008 09:04:01

Če se Lučkin mož občasno spodobno nahrani s pripravljenim toplim obrokom, pod katerim ima cajtenge, ki jih mimogrede preleti, še ne pomeni, da se ne ceni. Morda to le pomeni, da ceni svojo soprogo in ji ne želi umazati prta in s tem nakopati dodatnega dela.

Ker se cenim in hočem s polno žlico zaužiti pripadajoči dopust, pred tem pa je še ogromno dela na vrtu in v vinogradu in se je treba solidno "zasuknit", se zgodi, da tudi na mimogrede v roke vzamemo kos mesa, kruha in paradižnik, pa dalje "veselo na delo"...

Zatorej, če kdo napiše, da na cajtengu pojužina, da nima s prtom pogrnjene mize in rožic na sredi, še ne pomeni, da je pacek in se ne ceni. Kakor je komu všeč! In, če jaz po roki (v tistem trenutku tudi ne sterilno čisti) valjam dunajca, sedim za razmajano mizo sred vinograda, iz "zenf krigelna" spijem špricer, brez pogrenjenega prta...še ne pomeni, da se ne znam prav spodobno obnašati v nobel restavraciji.

Ognjič

Po Lj. že desetletja krožijo zgodbe o eni familiji s kar nekaj akademiki, ki je baje živela blazno akademsko in po principu, da ga ni čez komot in zgodbe o tem, kako pri tisti familiji baje niso nič čistili in niso bili blazno aklih ... so že kultne. Ena od teh zgodbic gre tudi tako, da so imeli namesto prta časopis in ko so časopis dodobra zapacali, so zadevo popravili tako, da so ČEZ položili novo plahto in so jedli in brali novice - tisto, česar kapljice golaža še niso zapacale... Iz te serije gre tudi zgodbica, po kateri so v tej isti familiji dali v vazo eno češnjevo veljico in potem so bili naslednje leto navdušeni, ko je v tisti vazi češnja delala nove cvetove..... Sorry, sem prodala točno tako, kot sem kupila..... Enivej, jaz se z Liso totalno strinjam. Je zelo malo situacij v običajnem življenju, ki zdržijo kriterij "piknika v rovtah" - ko je več kot na mestu, da si "bolj komot" in da ne kompliciraš. Ampak v našem običajnem življenju so to kaki trije pikniki letno in recimo kakšne robinzonske počitnice. Kaj več pa ne. In moram priznati, da sem bila sama že večkrat malo neprijetno presenečena, ko sem, ne po svoji volji in ne z namenom kdaj padla v situacijo, kjer se je kakšno pleme ravno dobilo pri kosilu in je bila juha v kastroli in nobenega prta na mizi! Spomnim se enkrat ene televizijske osebe (so bili kar pri denarju pri tisti hiši), ki je filmala svoj teden za eno oddajo in tam so imeli ob nedeljah kosilo s prtom, me tednom pa kosilo iz kastrole in to na jedilni mizi, ki je v osnovni stala od 5.000 EUR navzgov v takrat še tolarski protivrednosti in jedilni pribor so tudi imeli kar na mizi (nobenega pogrinjka) in z mize direkt v usta.... BRRRR. Me je za kak teden minil apetit (kar mi ni škodovalo, sem kako kilco zbila).. Sama pravim takole: če človek v običajnem žviljenju ne zmore svojega dneva organizirati tako, da bi pojedel kot se spodobi - to pa je za mizo s pogrinjkom in lepo servirano - potem evidentno ni lačen ali pa hrane itak ne rabi. Ni nobenega razloga, da bi človek v stoje hrano vase metal ali pa za improvizirano mizo nekaj jedel in vmes lovil drobitne in kapljice.... To prepričanje se mi je utrdilo tudi po tem, ko smo imeli pred desetimi leti v službi (pisarna v centru mesta, na dispoziciji pa kar nekaj lokalov) eno maso Američanov, ki so imeli tisto svojo "let"s order some pizza in the office" - kar smo mi, Evropejci, z gnusom zavračali. Skratka, če sem v običajni situaciji, potem brez pogrinjka defintivno ne bom jedla. Tudi, ko sem bila še single single sem se držala tega pravila. Pa tudi, ko si v kakšni družinski kombinaciji je fino, da vsak nekaj doprinese k pripravi mize - to je tudi en ritual, a ne. Situacije, kjer pleme gleda, kako mama/gospodinja/kuharica VSE prinese k mizi in tudi VSE sama odnese - to pa, upam, se ne dogaja več.... Ali se motim? Vendelina jr.

Torej Lisa in Vendy, to sta zelo lepo napisali. anaeva

A mi lahko kdo pove, zakaj pa smo Slovenci po porabi papirja(in s tem serviet ) na evropskem repu ? . Vse lepo in prav, pretiravat pa res ni treba! Me prav zanima,koliko je utrujenih mater z dvema,tremi otroki,ki po napornem delu v tovarni,na kmetiji ,(in ne v pisarni,kjer lahko vmes pisarimo na forum),mislijo na vzorno ,brezhibno zlikano pogrnjeno mizo?! Pa da raje ne bi jedle , kot bile brez pogrinjka, lepo vas prosim,no! Jaz tega ne verjamem-ostali pa kakor komu drago. kozamurnik Sporočilo je spremenil(a) kozamurnik dne 14. jul 2008 11:11:27

Ja, kdo bi pa videl tisto dragoceno mizo, če bi bil tištof gor...

Se strinjam, da je veselje sest za lepo pogrnjeno mizo. Ampak, zaradi tega še niso zanikrni packi vsi, ki na mizi nimajo prta, saj imajo za to lahko en kup razlogov. Je hudo neprijetna zadeva, če otrok potegne prt in z njim vročo juho, prav tako kakšni starejši ljudje, ki nimajo več pravega občutka v rokah in s komolci počasi vlečejo prt...Evo, to sem hotela povedat. Da pač ne gre posploševat zadeve. Predvsem je pomembno, da je čisto, brez ostankov hrane od prejšnjega poletja... Moja starša se nikakor ne moreta navadit vsakodnevno jest na s prtom pogrnjeni mizi, je pa res, da se miza sveti, da je krožnik na pogrinjku in bištek na servetu. Potem mizo lepo pobrišeta in dasta gor lep vezen prt. In juho si vzameta iz lonca, v katerem sta zakuhala rezance vanjo, pa to še ne pomeni, da sta eni nekulturni svinji. Je pa za praznike na mizi bel prt in ta boljši porcelan, pa jušnik tudi.

Tudi, ko smo "v rovtah" ponavadi jemo na s prtom (so za tja namenjeni takšni prav lepi, stari bombažni prti v rdeče - beli in modro - beli kombinaciji) pogrnjeni mizi. Se pa seveda tudi zgodi, kot sem že prej, v prejšnjem postu napisala.

 

 

 

Ognjič

Vsaka cast tistim, ki imajo toliko casa,da lahko pripravijo vsak dan lepe pogrinjke. Sama sebi se ne zdim packasta,ker jih pac jaz,ne. Moja miza je cista iz javorjevega lesa in je prelepa,da bi jo cez in cez prekrivali prti.V vsakodnevnem zivljenju kapljamo domov iz sluzb in studija popolnoma v razlicnih urah in vsak si postreze sam,kar je pac ze kuhanega. Tudi ko so bili otroci manjsi,ob gradnji hise,dostikrat ni bilo energije za kako posebno pripravljanje mize. Ko pa smo kaj praznovali in ob nedeljah sem se vedno potrudila in moram rec,da je bilo potem se bolj slovesno in lepo. Sicer pa dela vsak po svoje,a ni lepo reci,ce nekdo poje nekaj spotoma,ali celo na casopisnem papirju,da je pacek in se ne ceni. Majdina

So pogrinjki in so pogrinjki. Recimo prti. Pa prtiči iz blaga - ga daš na mizo in ni treba zraven prta (v izogib temu, da ga ne bi kdo potegnil dol). Pa bolj "japonski stil". Pa podstavki. Obstaja vrsta načinov, da si človek naredi lično okolje, medtem ko je. Ni treba, da je blazno drago, lično se da narediti tudi s cenejšimi artikli. Me prav čudi, da bejba "ki je zadnje čase toliko v tujini na službenih poteh", ...tovrstnih estetskih prijemov še ni opazila... Tudi se mi zdi malo pokroviteljsko v primeru navajati "ubogo utrujeno žensko s kmetije" - en socialni realizem 19. stoletja, ojojoj. Kolikor se spominjam svojih otroških počitnic v vasen Posavju (Dolenja vas) in na Bizeljskem (Šempter, Ognjič, ti poznaš tiste konce)- tam je bil železni koncept prta za nobl in prta za h kosilu. Tisti za nobl je bil vezen, tisti za kosilo je bil pa kockast. Pa tisti super prtiči na katerih smo imeli zajtrk z obveznim sirom in smetano! Pa teta Rozalija je vsak dan spekla piškote. Teta Ana (ima osnovno šolo in je celo življenje na kmetiji) je pa takoj, ko se je komu od mularije slučajno pojavil komolec na mizi, povedala, da komolec na mizi nima kaj iskati. Ko se je šlo pa v "gorce" smo pa imeli cekarje z malico in ročno izdelane prtiče, na sami lokaciji je bila pa tudi omara, v kateri so bili tudi prti. In tudi pri sosedih mojih sorodnikov je bila smiselno podobna ordunga. Samo piškotov tete Rozalije ni še nihče dosegel in jih tudi ne bo. Vendelina jr.

Tudi pri nas doma je miza vedno pogrnjena pri obroku (zajtrk, kosilo ali večerja). Meni osebno prti niso pri srcu (razen pri res slavnostnih obedih), imamo pa nekaj takega, kot je opisala Vendelina. Sploh pa si ne predtavljam, da bi jedla brez prtička.

Velikokrat so mi kakšni gostje, ki so prišli na neobvezno kosilo/večerjo dajali pripombe v stilu "saj se ni potrebno tako trudit za nas....." No, pa sem jim počasi dopovedala, da tako zgleda vsak najin obrok. Sedaj, ko je najin škrat že malo zrastel, je dobil tudi on svoj prostor in svoj pogrinjek na mizi.

Tako je pri nas vsak dan, pa čeprav je včasih delavnik dolg 10 ali več ur. Drživa se pravila, da imava med delovniki vsaj en skupen obrok.

m.m.

Med branjem vsega tega se mi je utrnilo eno vprašanje. Ali je pri vas jedilna miza namenjena samo prehranjevanju? Jaz delam na njej še marsikaj drugega, mislim predvsem na pripravo hrane, služi tudi kot pisalna miza. Delovnega pulta imam enostavno premalo, saj sem že velik del površine zasedla z raznimi gospodinjskimi strojčki. In prt na mizi? Včasih je na mizi, občasno ostane kje v bližini in čaka, da ga kdo da na mizo. Pravzaprav sem to vedno jaz. Rada pa imam na velikem prtu kakšne manjše nadprte ali pa kakšno lepo servieto iz blaga. riba-ribica