16. mar 2014 3:14
Kaj se komu zdi grenko, je subjektivno.
Seveda so poganjki hmelja, bljušča, lobodike in špargljev "grenki", če jih primerjamo s kakšno drugo "sladkasto" rastlino, kot so recimo cvetovi trobentice. Kot je tudi naš radič "grenak" napram solati ledenki ali kristalki - zdaj vidim, da je že mišzmoke podobno pojasnila :)
Špargelj ali beluš?
Špargelj je izpeljanjanka iz "asparagusa", naši gojeni in tudi divji "gozdni" šparglji so sorodniki tistega asparagusa, ki je bil v mojem otroštvu zelo moden zeleni dodatek v šopku nageljnov.
Ko gremo pri nas, v Komnu, na vrt po "beluše", rečemo, da "gremo brat šparnge, pitane". KO gremo v gozd, gremo po "doujo šparngo" ("g" beri kot primorski "h")- torej divje šparglje.
"Beluši" so beluši zato, ker so "beljeni", kot je "beljena" endivija solata, ki jo je še moja stara mama na Štajerskem nekoč zvezala, da je notranjost glave ostala stisnjena, bela in bolj "mehka". Enako z vitlofom.
Beljene zelenjave so od nekdaj veljale za bolj "fine" in "gosposke" zaradi večje mehkobe in nežnejšega okusa, to pa je tudi vse.
Pri nas imamo gredo s "pitanimi" (gojenimi) "šparngi" (šparglji, beluši), ki je v bistvu vsaj pol metra globok jarek, zapolnjen z "rožjem" (obrezane vejice trte), gnojem, presejano zemljo, na to so posajene sadike špargljev, ki so zasute z vsaj 50 cm visokim grebenom iz vsako leto na novo presejane zemlje. "Moderni" kmetovalci naredijo nasip iz drobnega peska ali mivke, da poganjki špargljev zrasejo lepo ravni, braz ovir.
Seveda je vsak poganjek, ki rase v temi (pod zemljatim/peščenim nasipom) bel, dokler ne ugleda sončne svetlobe. Fotosintezo in tvorbo klorofila pa poznamo vsi še iz 6. razreda OŠ, kajne ? ;)
Ko glavica poganjka pogleda iz nasipa (seveda je zelo hitro zelena), vemo, da nas pod nasipom čaka še vsaj 20 cm dolgo belo, sočno steblo špargljevega poganjka. Uporabimo dolg, bajonetu podoben nož in poganjek pod zemljo odreženo.
Če nasipa ne naredimo, šparglji rasejo enako, le takoj po tem, ko poganjek pokuka z nivoja zemlje, tik nad koreninskim sistemom, postane zelen (fotosinteza, seveda, kaj pa drugega). Počakamo, da poganjek zrase na željeno višino in ga odlomimo ali odrežemo.
Kdor prodaja "bele" ali "zelene" (gojene) špargle kot dve različni vrsti, vas zavaja.
Dejstvo je, da je to ena sama vrsta gojena na dva različna načina in čisto nič drugega.
Tudi jaz bi rekla da divji špargelj ne more biti "divji beluš", pa če se bodo vsi slovenisti zdaj na glavo postavili.
Beluš je "beljeni" gojeni špargelj in konec.
Divjega šparglja ne bi mogli "beliti" na noben način - za nas užitni, sočni in še ne vlaknasti poganjki (bolje rečeno konci poganjkov) namreč rastejo izredno hitro in so "takoj" na pol metra. To ni tako, kot pri gojenih, ko lahko iz dneva v dan spremljaš izboklinici iz zemlje in potem naslednji dan glavico poganjka, ki šele pokuka ven in če "pozabiš" tri dni, ne bo katastrofe, poganjek bo še vedno en sam in še ne razvejan.
Pri divjih je pa razlika v ugodnem vremenu taka, da danes prezreš čez dva, tri dni pa ni več kaj pobirati, ker se hitro rastoči poganjki "pretegnejo" in se hitro razvejajo. In seveda vedno bolj "lesenijo", kar pomeni, da so zaradi trdih vlaken za našo prehrano precej neprijetni. V nasprotju z gojenimi, divje šparglje nabiramo tako, da dolg poganjek upogibamo toliko časa, dokler se sam ne zlomi - od tam naprej do vršička je še sočen in super za jest. Ostalo navzdol pa je vlaknasto in trdo.
Gojene beljene špargjle ("beluše") lupimo, divjih pa nikoli.
Mojca