Moj otrok je pokroviteljski-a/prepotenten-a

 Kaj ima pa zdaj gospakatja veze s to temo, saj se še oglasila ni?

 

jade

Pitončica samo statistiko poroča In kar je komentirala je .... dokaj resnično E.

Pitončica, število odprtih tem in dolžina staža pač nista merilo zapiranja/nezapiranja tem.

rimljanka - moderatorka Kulinarične Slovenije

samo primer sem podala

se opravičujem

 

Pitončica

Ajjjjjjjjjaaaaaaaaa jaz pa iščem.

jade

Nola, odvisno od tega, kaj menijo o osnovi za   superiornost starši sami.  Če misljo, da je upravičena, ne pa hkrati tudi  primerna, ima pravi odgovor  Elaphus.

Ko pa za tako superiornost ni nobene realne osnove, pride prav Drejčkov link.

Cila

nola je napisal/a:

Kaj bi storili, če bi vam otrok odkrito priznal, da se počuti tako superiorno, da si dovoli solit pamet vsem in vsakomur?Kako bi reagirali, če bi svojega prepotentnega potomca zalotili, da se pokroviteljsko obnaša do vsakogar, še preden ga sploh posluša in spozna?nola

Veliko se ne da storiti. Če je res superioren, bo se to izkazalo in s tem se bojo stvari postavile na svoje mesto, nobenih težav ne bo, pameten/inteligenten osebek mora najti svoje mesto in ko se to zgodi je mir. Staršem ostane le, da ga sem ter tja mal spustijo na trdna tla ( če si že tako brihtan, kako to da ( recimo ) nemščino v šoli imaš le trojko ). Brihtan osebek hitro ugotovi kam paše, kje je suporioran.......

Nekaj iz lastnih izkušenj: Pri enih pripravah na dopust, nam je sin " solil pamet ", to tako, to drugače, vse naj bi nam svetoval, na kar ga jaz vprašam: I..., ti nam zdej en let ali mal več devaš nasvete, kaj misliš, kako smo mi shajali prej, brez tvojih nasvetov, na kar pride odgovor: to se tudi jaz sprašujem.

Ko je bil sin v drugem letniku gimnazije ( pa je bil po letih še mal mlajši ), nam enkrat pozimi pove: poleti bom jaz potoval mal po Madžarski, Češkoslovaški in Poljski, na kar jaz uporabim vso očetovsko avtoriteto, in povem: I..., kako to misliš, jaz bom ........., na kar pride odgovor: jaz vas ne vprašam, jaz vas le obveščam ( če date kaj denarja zraven prav, če ne tudi prav ), pa ti zganjaj pedagogijo kolikor češ.

 

ežoj

Da bi sploh lahko podala kakršenkoli komentar na to vprašanje mislim, da je ključnega pomena vedeti, koliko je sploh star ta otrok. Eno je pametovanje v letih -10, drugo pa v letih +15. ally

Ne vem, če se je to, da je mladostnik kaj takega izrekel, v resnici zgodilo, če pa se je, bi se veljalo vprašati, kakšne izkušnje so ga do tega sklepa pripeljale. Sama sem se v osnovni šoli zeeelooo dolgočasila, ker je šlo jemanje snovi za moj okus odločno prepočasi naprej - in sem tudi večkrat povedala, da se divje dolgočasim in nisem ravno zelo izbirala besed za opis stanja - pa sem dobila dodatne zadolžitve in sem se malo manj dolgočasila, potem je pa prišla puberteta in sem bila polno zaposlena z njo....in ni bilo ravno dolgčas. Glede pubertetnika, ki se "počuti superioren"....jaz bi se bolj bala, če mladostnik v času svojega odraščanja nikoli ne bi bleknil kakšne take. Namreč, če bi kazal vse znake boječnosti pa zapiranja vase in te stvari...takrat bi bil znak za alarm, ker iz boječega mladostnika velikokratnastane zelo frustriran odrasel človek. Če je bila trditev jaz-pa-vse-znam-in-me-ni-treba-učit izrečena tako out of nothing - v smislu, mladostnik je bil do včeraj čisto prijazno bitje, zdaj je pa aroganten - potem bi šla jaz svojo bolečino tolažit z nakupom novih čevljev (a je kakšen boljši obliž za blago rano???) in z novo obutvijo čakala nov dan, ker je vsak nov dan en dan manj obdobja, ko je mularija v puberteti in bi jih najraje poslal v kakšen švicarski internat, ker so tako zoprni... Če pa je tale izjava posledica dolgoletnega razvajanja in popuščanja - tako, da se otrok ni spoznal s konceptom odgovornosti in raste v eno arogantno pošast - potem si pa do nadaljnjega ne bi kupila čevljev. Pač pa bi obletala vse psihologe, terapevte, vse posvetovalnice za mladostnike in jih lepo prosila, da razložijo, kaj je šlo pri vzgoji narobe in a se da to kako popraviti? Jaz upam, da je šlo za pubertetniško bedastočo. Če je mulc res tako grozno sposoben, da se ne da nič več izboljšati, je stvar jasna. Naj to sposobno bitje za en mesec prevzame skrb za vodenje gospodinjstva, plačevanje računov itd itd, zraven naj dela šolo in seved skrbi, da bo obed na mizi in cunje oprane in zlikane, za kar se mu odobri denar v višini ene mesečne minimalne plače v RS, pa da vidimo to jasnost uma in pronicljivost reagiranja v živo in da se starši in ostalo pleme kaj nauči. Pametno bitje, vodi nas ti! Če bo zdržal en teden, sem angleška kraljica.... Sicer se pa zmeraj nasmehnem ob temle (in se, kot verjetno vsi, ki smo bili v puberteti, najdem v tem stavku): Pri šestnajstih sta mi šla moja starša blazno na živce. Nič nista znala, nič nista vedela. Zdaj sem star pa enaindvajset let in je prav neverjetno, česa vsega sta se ta dva človeka v zadnjih petih letih naučila! Vendelina jr.

Nola, sama še nimam tako "pametnih" otrok, znajo pa kmalu postati. Če ti bo pomagalo razumeti nastalo situacijo in v njej tudi pravilno odreagirati, ti svetujem, da polistaš po knjigi Teorija izbire. Sama nisem brala knjige Nesrečni najstniki, a po naslovu sodeč, lahko tudi v njej najdeš kak odgovor. Avtor knjig: William Glasser. Pozdravček, Sonja