Stanovanje ali hiša

Vidim, da nas tukaj gor kar veliko z isto življanjsko situacijo. Midva tudi razmišljava hiša ali stanovanje. Sedaj živiva v Ljubljani v najemniškem stanovanju, pa tudi v prihodnosti bova verjetno oba zaposlena v ljubljani. Ima pa fant v Beli krajini vinograd in vikend, ki ga obdelujeva. Jaz sem odraščala v hiši, fant v bloku, sedaj skupaj živiva v bloku. Jaz sem imela vedno idejo, da bom živela v hiši, tudi zaradi otrok, fant bi pa živel v bloku. Glede na to, da sva sedaj dobila vikend in vinograd, ki nama bo verjetno vzel veliko vikendov sem tudi jaz v dilemi. Mogoče bi bil pa blok vseeno boljši, saj je že tisti vikend velik strošek, hiša se mi zdi pa še večji. Pa tudi otroci, ko bodo prišli, bodo med vikendom lahko na svobodi. Čeprav pa morem reči, da blok nikoli ne da toliko svobode, kot hiša. Svoboda je pa neprecenljiva. Vešstanovanjska hiša se mi zdi pa lep kompromis. To je še moje mnenje. Lep večer tamara

Veš kaj Anaeva tale naša tudi kosi vsak teden in celo čaka da plevel zrase in ga vsa srečna spuli. Pred leti si je naročila tavelik tovornjak zemlje za na vrt. Ne boš verjela, skipali so zemljo na polivinil na dvorišču, porem pa pest za pestjo premečkali, na roke jasno, vso zemljo in jo v vedrih nosili na vrt. Lahko mi verjameš, da je bila ta zemlja brez najmanjšega kamna. Od kje zdaj vsakič ko gre plen najde še ne vem koliko kamenja, nimam pojma. Vedno si prinese 2 hobuka. V enega meče plevel, v drugega pa kamenje. Včasih se mi prav zdi da sanjam. Človek težko verjame. Res hvala za izvrstno ponudbo, ampak zdaj res ne rabimo in upam da ne bomo nikoli. Imam pa občutek, da se take kot je naša rodijo na deset tisoč let enkrat in to samo en primerek. lp Vesna

Tako tisti, ki živijo v hiši, nimajo vedno miru pred sosedati, tudi tisti, ki živimo v bloku, včasih živimo v mirnem bloku z urejeno zeleno okolico. 25 let sem živela v ogromni hiši, kjer sem imela nadstropje zase, nato sem se odselila v blok. Ko smo kupovali stanovanje (ja, imela sem srečo, stanovanje so mi kupili starši), pravzaprav nismo niti vedeli, kaj vse se ti v bloku lahko zgodi, danes vemo in imela sem blazno srečo: imam stanovanje v zelo mirnem bloku z uvidevnimi sosedi (zaenkrat), z urejeno zeleno okolico, pogledom na polje in ne k sosedu v krožnik ter luštnim balkončkom, kjer poleti vzgajam dišavnice, feferončke, paradižnike, jajčevce,... Življenje v bloku sploh ni tako slabo, kot sem si predstavljala, pravzaprav mi trenutno povsem ustreza :) Življenju v bloku tudi za "hišne" ni tak bavbav. Seveda, tudi sama si enkrat želim ponovno živeti v hiši, vendar mi mojih 60 kvadratov povsem zadošča, dokler sem sama in s službo, ki pogosto traja več kot 8 ur dnevno (+ vožnja). Kje pa bi imela čas vzdrževati hišo in skrbeti za okolico? Včasih se mi še stanovanja ne da pospraviti. Povsem razumem, da si številni želimo živeti v hiši, ne smemo pa - sploh pa ambiciozni mladi ljudje - pozabiti, da hiša (s po možnosti čimvečjo parcelo) zahteva svoj čas, ki ga je pogosto premalo ob napornih službah in majhnih otrocih. Tudi verjamem, da si v bloku večkrat brez obstanka (npr. čez vikend) in da v hiši ti pa paše lenariti, ker lahko lenariš na terasi, vendar tudi to zahteva čas. In če nekdo išče hišo samo zato, da otroci ne bodo cel dan pred računalnikom, ne sme pozabiti, da so starši odgovorni za vzgojo otroka in ne mladostniki pred blokom ali tista zelenica poleg hišnega dvorišča. Tudi črno ni treba gledati v svet. Moja starša sta tudi začela z dvema sobicama v mini hišici mojih starih staršev (babica še vedno živi v tej hišici), se zakreditirala do vratu in z napornima službama (v tistih časih sta bila slabo plačana "fizikalca") odplačala svojo parcelo in zgradila hišo. Še danes v družinskem albumu gledam celo žlahto pri delu, vsakega od "delavcev" poznam - praktično sta vse storila sama s pomočjo družine. Danes smo zaradi nekaj njunih pametnih naložb in potez, predvsem pa zaradi vseživljenskega garanja in odrekanja, stanovanjsko preskrbljeni vsi otroci. Za to jima bom vedno neizmerno hvaležna. Vem, da imam bistveno boljše izhodišče, kot ga imajo številni mladi danes, vem pa tudi, da pot do male hiške ali malo večjega stanovanja, ni enostavna, a hkrati ni nemogoča. Če je uspelo mnogim, ne vem, zakaj ne bi meni, ali vama *Etka. Tudi to, da delata v Ljubljani, ni razlog za obup. Tudi jaz ne živim v Ljubljani (kjer sicer delam), pa si niti ne bi želela. Za konkretne nasvete, kje in kaj iskati, pa moraš povedati malo več (budget, plača, želena lokacija, itd.) Pa nikar ne obupaj, ni vedno tako črno, kot izgleda. Morda bi pa poskusila nekaj mesecev živeti v kakšnem stanovanju v kaki soseski, ki vama je všeč. Morda bosta pa ugotovila, da stanovanje v bloku sploh ni tako grozno, kot si ga predstavljamo tisti, ki smo celo življenje navajeni hiše. Najemita eno stanovanjce, pa poskusita. Razen nekaj najemnin, ki bi jih sicer namenila za kredit, nimata izgubiti ničesar, lahko pa pridobita mnogo in se bistveno lažje odločita.

*Etka je napisal/a:

Resnično te mine volja do življenja, če veš, da jemlješ kredit, ki ga boš odplačeval do svojega 60-ega leta.

Etka, nikar tako pesimistično. Vsake toliko časa vzemi kakšno specialno* čtivo v roke, pa boš videla, da se imamo prekleto lepo!!! *npr. Naše deklice z vžigalicami, tudi v Ognjišču se najde kakšna zgodba, ki vliva upanje; no Slovenske novice so skrajna izbira veverica Sporočilo je spremenil(a) veverica dne 02. feb 2008 21:49:26

Izbira med hišo ali blokom je v veliki meri zares pogojena s stilom življenja, po mojem mnenju veliko bolj kot s financami ... KAr pa se vmesne izbire tiče oziroma nastanitve tipa vila blok, bi jo odsvetovala (čeprav nimam lastnih izkušenj). Praviloma te večstanovanjske hiše nimajo zelenice, še manj otroškega igrišča, ki jih najdemo v večini blokovskih naselij. Pri izstopu velikokrat stopiš kar na cesto, če malo pretiravam ... Seveda so izjeme, a če imate otroke, velja zelo razmisliti o tem oziroma poiskati takšno lokacijo, ki te elemente ima. veverica

Živim že nekaj časa v hiši in tudi zame je to prava svoboda. Sem pa bila prej v lastniškem stanovanju v večstanovanjski hiši (8 strank) v pritljičju, imela svoj vhod, pred vhodom pa mizico in stole. Najbolj me je motilo, ker nisem mogla niti ene kave spit v miru, tako da sem jo kasneje raje pila kar v stanovanju kljub lepemu sončnemu vremenu. Seveda dvorišče je skupno in eni ljudje res nimajo ne kulture, ne občutka in ne spoštovanja do soseda. Sedaj imamo v tem stanovanju podnajemnike in bomo stanovanje verjetno v letošnjem letu prodali. Drugače pa ni problema kar se tiče vzdrževanja objekta, kurilnice in ostalega, saj imamo rezerni sklad in se denar za popravila črpa iz tega fonda. Velika prednost takih večstanovanjskih hiš pa so tudi nenormalno nizki stroški. Vendar to vseeno ne otehta užitka, ki nam ga nudi naša krasna terasa. Desire

Prebiranjem teh prigod, sem se spomnil kako je bilo pri nam v bloku ( tam sem živel več kot dvajset let ): V osmem nadstropju ( mi smo bili na šestem ) so imeli mornarja, ki je na vsakih leto ali morda leto pa pol prišel domov in priredil tridnevno žurko, ma kaj žurko, ŽURKO. Mene pa to ni nikoli motilo ( oziroma, pa naj mu bo, lahko tudi mal potrpim ), drugi sosedje pa so klicali policijo, pa so imeli temo za pogovor: a ste slišali nocoj .........

ežoj

hoj! rodila sem se v bloku, preseljevala sem se celo življenje in še vedno živim v bloku. moj sin tudi živi v bloku in niti predstavljati si ne znam, da bi živela kako drugače kot v ( nekakšni ) skupnosti. všeč mi je občutek, da nisem sama, ko pušča streha ali nagaja centralna. tako se mi dozdeva, da se človek vedno "branil" pred zunanjim svetom tako, da se je družil in tako lažje kljuboval neprilikam. je pa res, da je življenje pod isto streho drugačno kot če živiš sam. potrebno se je prilagajati in pogajati- vendar se mi to ne zdi tak "bavbav". sama sem prekoračila srednja leta pa kakih res hudih izkušenj s sosedi še nisem imela.dajem svoj glas za stanovanje!seveda pa je super, če imaš kje kak "vinograd", ko bi rad pobegnil iz mesta. GOSPAKATJA

proxima je napisal/a:

Cim furas eno dovolj hudo sluzbo, navadno nimas vec dosti priloznosti, da bi pil kavo na balkonu v gatah ali da bi se ob pol treh ponoci na ugasajoci zurki drl partizanske ali kake druge pesmi. Ce imas otroke, jih pri petih letih lahko posljes igrat se na vrt - ampak pri 15 jih bos razvazal okrog po zurkah, plesnih vajah, dramskih krozkih, kinih in na randije, ali se bos pa vsak vecer tresel, ali bo sosedov mulec, ki je komaj dopolnil 18 let in je komaj naredil soferski izpit in je pravkar kupil 14 let starega Unota, zvecer dovolj trezen, ko bo peljal tvojo smrkljo domov (o taksijih ali kakrsnemkoli javnem prometu lahko vecina Slovenije le sanja). Ko si starejsi, je tudi pomembno, ali moras za zdravnika ali v trgovino sesti v avto in se peljat 10 km - in ali moras pred tem se skidat 50 kvadratnih metrov dvorisca, ali pa pocakas, da to opravi mestna komunala (ki je sicer v Ljubljani med najbolj bogabojecimi ustanovami, za kupe snega, ki ga plugi napluzijo na plocnike in kolesarske steze, ponavadi recejo "Bog ga je dal, Bog ga bo vzel..." - malo poeticno pretiravam, vem!;))) lp, proxima

No tako hudo pa spet ni...tud če imaš "hudo službo" lahko uživaš čez vikend. Ne vem zakaj bi ti mogla služba tako krojit življenje, da ne moreš popit kofeta na balkonu? In če ne živiš v mestu še ne pomeni, da moraš vsakič po kilo kruha v trgovino 15 kilometrov stran. In tudi v mestu se lahko bojiš kje ponoči hodi tvoj otrok, kje se vozi in s kom. Ne vem no...meni je pač bolj všeč da živiš v hiški, raje malo ven iz mest, pa čeprav se moraš vozit malo dlje na delo. Iz naše vasi se večina ljudi vozi delat v sosednje kraje in tudi v Ljubljano, ki je 55 km stran. Res da vzame nekaj časa, ampak odtehtajo pa vikendi, ko si doma v miru in naravi....Pač odvisno od človeka, men to bolj paše. lp saš

Govorim o tem, da so mnogi faktorji vpleteni, ne samo pitje kave na balkonu, in da si mora vsak izdelati tabelo prioritet in razmislit, koliko casa jih bo dejansko uporabljal - in se pri tem ne zanasat na idilicne bukolicne predstave (tipicno tale o miru v naravi, grem glavo stavit, da v centru Ljubljane v nedeljo ob 8h zjutraj namerim manj decibelov kot nekje na vasi - kar z mojega vidika ne govori Ljubljani v prid, jaz imam rada, da se kaj dogaja). lp, proxima