član od 20069217 sporočil
Po mojem so sreča ob rojstvu otroka, žalost ob izgubi otroka, muke ob odločanju za abortus, stiske ob spontatnih splavih....to so ena intenzivna emotivna intimna stanja. Ker so intimna, ne pomeni, da bi jih zadržali zase, nasprotno, jih je treba še s kom podeliti. Ampak s tistimi, ki so nam tako ali drugače blizu.Zgolj s tistimi. Prezentiranje neke emocije direktno iz domače produkcije na svetovni splet, tega pa jaz ne dojemam kot deljenje ene emocije z bližnjo in emotivno okolico. Zato imam rezerve tako do izdelka iz tega topica, pa do objavljanja fotk otrok na spletu (o tem sem že enkrat povedala svoje mnenje).
Prezentiranje emocije v vizualnem mediju (spot, film ipd) za splošno uporabo je pa itak vražje zahtevna stvar. To je spolzek teren, kjer ustvarjalce lahko hitro spodnese v kičavost. Enkrat sem prebrala, da so James Cameron (režiser) in scenaristi za Titanik, samo za to, da so naredili lik Rose verodostojen, prebrali n-knjig o psihologiji šestnajsletnic (da so lahko naredili en kredibilen lik), naredili n intervjujev s terapevti, ki delajo z najstnicami ipd. In s podobno metodo so delali tudi ostale like. Ali pa the one and only Khalil Gibran - se je mučil kot "žaba na štriku" skozi življenje in tudi ostale ljudi je opazoval in preden je napisal Preroka, je najbrž zavgrel ogromno napisanega. Skratka, trudil se je, preden je kaj nastalo. Kot se je za vse dobre stvari treba zelo potruditi.
Vendelina jr.