član od 20069217 sporočil
Jaz pa mislim, da vsak človek vsaj enkrat pride do tiste točke, ko nekako ne zmore več in potem malo odneha in potem začne razmišljati o stvareh, o sebi, o svojih prioritetah, o svojih odnosih z ljudmi...skratka, ko si da malo miru. In ko v tem mirujočem stanju počiva, tudi manj je, pa slejkoprej se začne manj sekirati (čudno, nekatere stvari se zgodijo, tudi če sam ravno divje ne participiraš pri njih, pa te ljudje kljub temu še vedno upoštevajo, tudi če nisi pri vseh akcijah zraven). Malo razmisleka, obilno počitka, sedenje na skali in gledanje v morje ves ljubi dan, pozicija bikca Ferdinanda, ki je raje sedel na travi in duhal rožice kot pa norel z ostalimi bikci....pa čez to medicino je ni. Jaz sem do te pameti prišla v poznih dvajsetih - po treh letih stalnih zdravstvenih težav - in ko zdaj z distanco gledam na tiste dneve, si mislim, hvala bogu, da me je telo ustavilo, ker glava bi bi še kar nekaj furjala.... In od takrat naprej redno prakticiram žlahtni počitek in kreativno lenobo. Pa se mi še zgodi, da kdaj prekurim, samo sedaj poznam znake in se lepo ustavim in čakam, da se baterija napolni. Skratka, nekaj te pameti bi veljalo upoštevati tudi pri visokem pritisku. Ne s predpisanim jedilnikom, pa obvezno rekreacijo...to so samo nove naloge, ki samo povečujejo stres. Dajte si malo miru...
Vendelina jr.