Mediji so krivi za anoreksijo in bulimijo med mladimi

Moje mnenje je, da je oglaševanje lepih in vitkih preveč agresivno. lp, pinka

Starši vzgajamo, šola nas uči,  mediji pa z temi anoreksičnimi modeli hočejo to pokvariti.

Če pa v prvi vrsti odpovedo starši, ki nimajo časa, potem se vse podre. Sami časopisi v eni normalni reviji tega ne morejo narediti v normalni družini.

sem sama imela najstnike, ki so bili potrebni "hujšanja", ampak v njihovih glavah. Pa smo se lepo vsedli, se pogovorili, kje je problem, potem pa ga poskusili rešiti. Najhujše je, če otroka staši naderejo, češ, kaj boš pa ti hujšal in ga s tem odpravijo. Jaz sem se strinjala z mojima, ja seveda je potrebno shujšati( pa ni bilo) ampak na pravi način, da ne odpovejo organi, slabokrvnost in še kaj. Pa smo sestavili jedilnik, se ga držali, otroka sta pomagala pripraviti obroke itd....Po 1.mesecu, sta ugotovila, da je tega dosti in začela normalno jesti. Otroke moramo tudi spodbujati, ne samo kregati in jim zapovedovati.

Moja sta zdaj normalna mladostnika brez prehranskih motenj, sta pa oba postala športnika, kar je tudi dobro.

Kyara

Veliko je že bilo napisanega o motnjah hranjenja-bulimiji in anoreksiji (takoimenovani " BOLEZNI MODERNEGA ČASA") in kakor je že bilo rečeno se vse začne dogajati v naših glavah, mediji samo olje prilivajo na ogenj. Sama sem prebolela bulimijo in v mojem primeru je šlo v bistvu za težave s katerimi se nisem znala soočiti in jih premagati na kakšen drugačen način. Izpisala vam bom insert iz mojega dnevnika: "V meni se bije večni boj. Hrano hočem zdaj, takoj. Hrano imam rada. Všeč mi je njen okus. Dejstvo pa je : počutila se bom debelo. Želela bom umreti...". Kljub temu, da nisem bila nikoli debela, prej suha kot debela ( pri svojih 168 cm sem tehtala normalnih 55 kg, ko pa sem zbolela za bulimijo, mi je teža padla na slabih 48 kg ). Zdaj je že preteklo kar nekaj časa od , jaz pravim temu slabi trenutki v mojem življenju, zaklučka zdravljenja in sem športnica ( ukvarjam se z tekom na dolge proge). žIVLJENJE NAM JE BILO PODARJENO, ZA OHRANJANJE ZDRAVJA PA SMO ODGOVORNI SAMI. Vsem, ki se počutijo debele in posegajo po drastičnih ukrepih ( anoreksija, bulimija, odvajala...) v upanju, da se je bodo znebili, naj povem, da debelost je blagoslov, izziv, da najdeš samega sebe. Verjetno sem vam zdi precej nenavadna izjava v času in družbi, ki ceni suho, športno, lepo telo brez odvečnih maščobnih blazinic, vitkost pa velja za ključno značilnost telesne privlačnosti. Množični mediji nas nenehno spodbujajo, da se na različne načine borimo za vitko postavo. Prisluhnite debelosti kot naključju in vas poskuša pripraviti k ozdravljenju od nekaterih nagnjen in razvad, ki se simbolno prikazujejo skozi vaš odnos do hrane. Srečno v letu 2008! Lp TERRY

Krivi so tudi proizvajalci oblačil. Zakaj na primer je treba 11-letni deklici kupovati oblačila za 16-letnice, medtem ko so ji v isti trgovini prav vsa oblačila za 11-letne dečke. Mar so dečki v otroštvu večji kot pa deklice? Jaz bi rekla, da je prej obratno. Torej kaj to sporoča moji hčerki? Tako sem debela, da v trgovinah sploh ne obstajajo več oblačila, ki bi mi bila prav? In to na pragu pubertete, ko jo že tako vsaka stvar vrže iz tira, ko si je začela postavljati vprašanja kdo sem, kakšna sem,... Naša nakupovanja so zadnje čase namenjena temu, da iščemo hlače, ki so ji prav, namesto da bi iskali hlače, ki so ji všeč. Pa da se razumemo, hčerka ni prekomerno debela. Pred enim mesecem je bila na enem pregledu in v izvidu piše, da je primerno hranjena. LP S. Polž

Strinjam se z vsem, kar so povedale moje predhodnice, vendar pa vas opozarjam, da me kot mater petletnika BLAZNO MOTIJO vse mogoče japonske risanke, s katerimi razvajajo naše otroke POP TV-jevci, saj je zakon, da v njih nastopajo dekleta s takimi merami, kot jih v naravi ne more imeti nihče. In potem moj mali včasih reče:" Mami, a boš ti kdaj tako suha kot Wingsice?" In se bojim, da bo tudi pozneje gledal po dekletih z idealnimi merami... Samo ugibam lahko, kako takšne risanke spremljajo deklice njegove starosti. Samo toliko o vplivu medijev na porast prehranjevalnih motenj. Seme je posejano že zelo zelo zgodaj... Pozdrav, helenag

Torej, teza je, da so mediji krivi za anoreksijo. Tri pro-teze: 1. Da, mediji predstavljajo popolne ljujdi s popolnim videzom in popolnim življenjem in komunicirajo trditev, da je suho=lepo. 2. Da, mediji prodajajo pravilnost, popolnost, ideale in ljudje v svoji nepravilnosti in nepopolnosti želijo posnemati popolnost, misleč, da bodo tako manj nepopolni. 3. Da, mediji prodajajo pravilnost in vitkost, ker so tržno odvisni od oglaševalcev, ki prodajajo izdelke za lepo, zdravo telo in zaradi tega dodatno medijsko producirajo ideal vitkosti.... Tri contra: 1. Mediji NISO primarno odgovorni za anoreksijo in motnje v prehranjevanju. Anoreksija je ena izmed motenj v prehranjevanju in motnje imajo globok psihični izvor. Gre za globoko sovraštvo do samega sebe - tega pa medij sam ne more povzročiti. Sovraštvo do samega sebe praviloma nastane zaradi spleta zelo ponesrečenih odnosov v družini in ostalih skupnostih, v katerih se giba človek, praviloma mladostnik. Resda mediji favorizirajo vitkost, vendar, če bi mediji resda povzročali anoreksijo, potem bi jo povročali pri večini ljudi, ki sledijo medijem (jih berejo, gledajo), pa ni tako. Anoreksijo (v smislu sovraštva do samega sebe) mediji zgolj in samo potencirajo, je pa ne ustvarjajo. Trditev, da mediji inicirajo anoreksijo je zmotna, ker se posledica zamenjuje z vzrokom. 2.Mediji NISO primarno odgovorni za anoreksijo, tako kot niso primarno odgovorni za čisto nič. Mediji vedno odslikavajo nekaj, kar se v posamezniku, družbi itd že dogaja, skratka mediji so po definiciji sekundarni in zgolj poročajo/informirajo o nečem, kar se je že zgodilo. Ni bila najprej vitksot v medijih in je temu sledila anoreksija. Prej je bila anoreksija. Pred njo pa kakšna druga motnja (npr, v Freudovem času so bile znane tim "histerije"...., za katerimi je obolevalo precej ljudi - danes teh motenj skorajda ni - pa definitivno Freudov čas ni bil čas masovnih medijev). Poleg tega so duševne motnje obstajale tudi pred masovnimi mediji, kar je dodaten dokaz, da mediji v načelu ne povzročajo motenj. 3.V medijih je možno dobiti tudi zelo koristne informacije o zdravem načinu življenja. Če bi trdili, da mediji povzorčajo anoreksije, potem bi morali trdirti tudi to, da ljudje zaradi informacij v medijih mnogo bolj zdravo živijo - pa temu ni čisto tako. Kot razumem idejo debate je v tem, da je treba pogledati več strani te trditve, tudi za to, da se sesuva trditev - neodvisno od tega, kakšno je govorčevo osebno mnenje. Upam, da bom dobila dobro oceno... Vendelina jr.

Se podpišem pod mamamiin in verin post. jasna

Helenag, tudi meni niso všeč japonske risanke, ampak tudi punčka Barbie v resničnem življenju ne bi mogla preživeti, ker ima nemogoče mere. Ogledala sem si posnetek na You Tube (link na tem forumu). Za tem se skriva malce drugačen pristop k oglaševanju, in sicer: "Poglejte, kaj delajo drugi. Mi prikazujemo realnost, brez retuširanja in podobnega sranja. " Sporočilo je najbrž tako, da smo lepi oziroma lepe, kakršne koli že smo. OK, ampak ne verjamem, da Dove ni naličil enega samega modela, da ni prikril nobene "nepravilnosti". V poplavi oglasov je pač ubral alternativno strategijo oziroma nam želi dopovedati, da Dove pa ni tak kot drugi ... Mene ne prepriča. Pa še ena o (ne)popolnosti. Se spomnite plakata za revijo Gloss? Na njej je bil obraz ženske. Njene ustnice so bile svetleče (premazane z lip glossom) in pripte. Za njimi so se skrivali krivi zobje. Med ustnicami ali med zobmi je ženska držala špango, ki je bila polna las oz. so se te špange držali izpadli lasje. Podoba je bila malce groteskna. V posmeh vsej lepoti na naslovnicah in v oglasih? Morda. Ampak mislim, da vsi raje gledamo popolna telesa (čeprav retuširana), da potem vsaj lahko jamramo in iščemo grešnega kozla - medije. Pa še to: verjetno vsi bralci tega foruma vemo, da je tri četrt medijskih podob retuširanih, naličenih ali kako drugače popravljenih. Ampak ... verjetno je tudi vaša koža lepša, če je napudrana, kajne? Uf, malo sem zašla, ampak me res razp***, ko obvelja, da so za vse tegobe na tem svetu krivi mediji. O anoreksiji nervosi in anoreksiji bulimii pa le to, da nista tako enostavni motnji oziroma bolezni. Na slabo samopodobo ne morejo vplivati le mediji. Vpliv medijev je mora le en člen v verigi dejavnikov, ki vplivajo na razvoj bolezni.

Zara-Marisa, pa si prebrala VSE zapise od prvega naprej? Prošnja se je nanašala na to, da bo DEBATA o tem ALI so ALI niso mediji krivi. In avtor teme je prosil za naša mnenja, da bi si razširil obzorje in pripravil strategijo.

Debata pače teče tako, da ena stran argumentira ZA, druga pa PROTI trditev (ne glede na to, kakšno je osebno mnenje debaterjev).

 

rimljanka

hehe, tudi Miki Mustrove deklice imajo take mere, to je pač svet risank in stripov, kjer je pretiravanje pravilo. Enkrat sem prav študirala njegove stripe, da se bi lahko punca od Kamenka s palcem in kazalcem objela okoli pasu... Pa zato ni nihče krivil njega in takrat še ni bilo toliko anoreksije, čeprav so bili stripi vedno taki... Tudi mu v realnosti niso všeč najbolj suhe ženske, se mi zdi... Po moje če ti otrok reče, kdaj boš pa ti tako suha, ali kdaj bom pa jaz tako suha, se usedeš z njim, si sposodiš v knjižnici eno knjigo o risanju stripov in eno normalno anatomijo in mu lepo razložiš: to je svet pretiravanja, tako ni v normalnem življenju, kot v normalnem življenju še ne potujemo skozi čas (v obratni smeri, ali hitreje, seveda;) in nimamo moči zamrznit vode z dotikom roke in volkovi ne govorijo (sploh zelo redko z želvami:) ipd... Otroci po moje to kar dobro razumejo, samo užaljeni ne smemo bit in jim lepo razložit. PS: pa da se razumemo, risanke in stripe imam zelo rada, Mustra sploh! Veri