član od 20069217 sporočil
Ah, 1. november. Meni je malo odveč tisti del, ko dopoldne na vseh radijskih postaja škripa kakšna nazarensko žalostna godba, ki je prekinjena z razmišljanjem znanih ljudi o smrti in to kolektivno mučenje traja nekako do 13. ure. Potem se pa itak začenja logistično dogovarjanje našega plemena v stilu, kdo koga vozi in kje se parkira. Vmes jaz najavim stavo za to, kaj bo letos prebral župnik (vedno prebere Pavlovo pismo Korintčanom, a res v celi Bibliji ni nobenega drugega relevantnega teksta?) Potem je tisto postavanje ob grobu in opazovanje ostalih ljudi - najbolj paše, če kdo najde koga, ki se je zelo postaral/a, ker imaš potem kar nekaj štofa za diskusijo, potem je še nekaj recitacij iz osnovne šole in potem pride še župnik. Začne z branjem Pavlovega pisma Korintčanom. Med plemenom se iskrijo pogledi, ker je grozno težko držati resno faco ob tistih Korintačnih, ki se ponavljajo vsako leto. Še en očenaš, blagoslavjanje grobov in potem je konec. Pleme se zapodi na lokacijo k stricu. Tam je najprej aperitiv. Vmes jaz pobiram zaslužene stave na račun Korintčanov. Iz kuhinje diši po segedinu. Zraven teta pripravi parmezan - ker nas je nekaj ugotovilo, da če naribaš parmezan na segedin je mnogo boljši okus in povpraševanje po parmezanu je vsako leto večje. Stric milo prosi, da naj jemo segedin, ker če bo ostal, ga bosta morala s teto mlatiti še cel teden, tako grozno dober mu pa tudi ni. Potem je sirov zavitek. Pride kakih 10-15 ljudi in se imamo čisto fino. Če je pravo vzušje, tudi kakšno zapojemo. Naši mrtvi so z nami v spominih in ti spomini so spomini na lepe trenutke. Ne potrebujemo nobene patetike, diskusije v molu in tudi ne verjamemo, da je tole ena sama solzna dolina ipd in nekako smo 1. november spremenili v Fiesta de los muertos.
Vendelina jr.