| ežoj je napisal/a: |
Mamka Bršljanka, ni panike. Bom pa mejčken žleht: hrano je treba spoštovat, spoštovat delo ljudi, ki so delali, da smo nekaj dobili na mizo, žleht zato, ker to preradi in zlahka pozabimo. Hrano premal spoštujemo, premal spoštujemo en trenutek v zgodovini, ko ja hrane pravzaprav dovolj za vse, pa je vseen veliko ljudi ( tudi naših sodržavljanov ) lačnih, celo otroci.................. uf, ne bom nič težil. Kakorkoli, s hrano je treba bit spoštljiv, jaz upam, da sem in da sem tudi svojim otrokom vsaj mejčken nekaj tega privzgojil. Včasih, ko smo bili komplet familija, bi jaz, na začetku kosila nekaj družini povedal, pa hčerka druge spomne " sedaj bomo od očeta slišali nekaj o lačnih v Afriki ". Zahvalna molitev ( po moje ) ni nič napačnega ( ne glede na moje mnenje o cerkvah.............. ). Torej, karkoli in kakorkoli naj pripavimo, naj bo užitno, naj se poje, najslabše, kar je lahko, če živimo v bloku, če hrana ( slabo pripravljena ) roma v smeti. Pa nasploh, spomnite se, koliko hrane roma v smeti zaradi preteklega roka, posebej v mestih.................... Ah, kar pustimo, tako pridemo do kapitalizma, sedaj zveličavneg sistema, do potrošništva, do poneumljanja sodržavljanov, do nujnosti revolucije, ki bo to vse popravila................ Mama Bršljanka, a vidiš, kam tvoje pisanje pripelje in ima ( lahko ) za posledico? Danes pri meni:
|
Eno takšno lepo pisanje pa človeku naredi cmok v grlu, ter nekaj vlažnega v končku očesa. Se strinjam v vsem napisanem. Nikoli ne pozabim, kako mi je teta vedno govorila o kruhu, o tem, OD BOGA DANEM darilu, o večnem sanjaju le tega, ko je bila internirana v Jesenovcu. Vedno je rekla: Veš Uroš, če je kruh na tla padel, si ga moral hitro pobrat in 3x poljubit.
To je spoštovanje. Nekaj kar nosim v sebi in bom dal dalje, kakor hitro bo se moj rod nadaljeval...
Bravo EŽOJ. ---Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil s seboj. (Dragi Nejček Z.)---
, en s sirarsko skuto in bučnim oljem, drugi z zaseko
