Danes, suhi paradižniki, srdele in bazilika, planirano. Pa si mislim, tisti suhi paradižniki morajo bit nekaj takega kot zasušena paradižnikova mezga, baziliko itak ne maram, spominja me ( ne vem zakaj ) na pokopališča ). Torej ostanejo le srdele:
zraven vino, tako da paše ( to se sliši zahtevno, pa sploh ni, paše vsako ), pa kajla kruha................. in voila: vrhunec kulinarike.
Po kosilu, kontemplacija, tokrat o banalnih stvareh: kako kakšen dan gre vse narobe, kot meni včeraj. Grem v metropolo, češ žensk kolikor češ, pa ena ne pride, ne druga ne tretja ( pa še kavo pri županu ne dobim ). Pri meni že več kot tri dni sploh ni bilo policije, da bi me opozorili na javno moralo in grozili nevem s čem zaradi razvrata. Kaj pa bo z mojim ugledom po razvratnem življenju?
Kontemplacijo o božanskem, enkratnem in gurmanskem, ter o slastnem, neponovljivem in genijalnem bom pustil za drugič, ko bom boljše volje.
ežoj