Torba za prvošolčka

Pri nas kupujemo Schneidersove torbe. Res so drage ampak so tudi vredne tega denarja. stana

Morda odraslim "prva triada" ne pomeni strašno veliko časa, ampak za šestletnika, sedemletnika, osemletnika so pa to stoletja. Osemletniku se zdijo šestletniki takole "malo zadaj", medtem ko so osemletniki in vsi ostali zanj definitivno odrasli in opravilno sposobni ljudje. Zato osemletniku, če mu naprtamo torbico, ki jo je imel že v prvem razredu, pa v drugem tudi, v bistvu sporočamo, da ga imamo še vedno za nepismenega kot je bil ob prvem dnevu šole. Prvošolčku en nahrbtnik, ki si ga bom sam zmogel naprtati in v katerega ne bo šlo ravno zelo veliko (ker otroci dajejo stvari notri, dokler se da torbica zapreti in potem je stvar pretežka), nekje na sredini drugega razreda pa se s šolarjem odločita za nakup kakšne torbice, ki je bolj kompaktna. V tretjem razredu pa otroci itak vedo, da se s tistimi torbicami na vozičkih super igra hokej....Skratka, ne kupuj nekaj, kar misliš, da bi moralo zdržati prva tri leta - ker zanesljivo ne bo. Razmišljanja o anatomsko in ortopedsko korektni torbici so seveda na mestu. Ampak to je spet odraslo razmišljanje. Karkšnokoli torbico bo otrok dobil, jo bo na koncu vedno praznil do polnosti in še čez (in marsikaj pozabil vzeti ven) in nosil jo bo na vse anatomsko in ortopedsko nekorektne načine (npr: na eni naramnici), ker se tako pač nosi. Pa naj Nemci testirajo karkoli (se sklicujem na članek na zps). Rast in razvoj otroka se ne rešujeta s torbico, temveč s skrbjo za otroka in z dobrim zgledom (če otrok vidi, da starši razgibavajo hrbet, bo to počel tudi sam). Ob tem sem se spomnila še moje izkušnje, ko sem bila stara osem let. Zjutraj pred odhodom v šolo sem hotela nekaj dati v torbico, ker se mi to pač ni ljubilo storiti dan prej. Mama mi tega ni pustila. Rekla je, da bi morala torbico pripraviti včeraj, ker pa je včeraj nisem naredila svoje nedvoumne obveznosti, mi pač ne dovoli, da danes tole notri prinašam. Rekla sem, da bi dala v torbico nekaj, kar sem že pripravila in da bo učiteljica to zadevo pogledala in če ne bom tega imela, bom dobila slabo oceno. Mama je bila neizprosna. Na poti v šolo sem se drla kot jesihar, moje mame pa ni nič ustavilo. V razred sem prišla že malo utrujena od jokanja in sem s strahom čakala, kdaj bo učiteljica kontrolirala, če imamo izdelke. Jaz ga seveda nisem imela, ker mi ga mama ni dovolila dati v torbico. Učiteljica je res kontrolirala izdelke, vendar je šla po sistemu naključnega izbora in mene ni poklicala. Odvalil se mi je ogromen kamen. Doma me je mama vprašala, če je učiteljica kontrolirala izdelke. Povedala sem ji celo zgodbo in potem sva skupaj zaključili, da je res najbolje, da se dan pred poukom v miru pripravim na šolo in da ob pravem času pripravim torbico, ker je potem zjutraj zelo enostavno iti v šolo. To disciplino sem potem privzela in mi je postala neke vrste varna rutina. Nikoli nisem komplicirala, staršem ni bilo treba nikoli vprašati, če imam pripravljeno za šolo (ker sta vedela, da imam), nikoli se nisem kampanjsko učila in šolanje mi ni delalo preglavic in stresov. Ena izkušnja s torbico je zadoščala. Sicer sem že ob koncu osemletke intiuitvno vedela, da je mama tisti dan, ko sem prišla z nepripravljeno torbico v šolo, pred poukom govorila z učiteljico in ji povedala, da nimam izdelka in tudi razloge, zakaj ga nimam in jo prosila, da naj ne me "preskoči" pri pregledu. In že takrat sem bila hvaležna mami, da me je tako premeteno naučila reda - zlasti, ko sem gledala, s kakimi težavami so se ubadali sošolci, ki so jim starši popuščali tam, kjer ne bi bilo treba. Vendelina jr.

Vendelina, ne strinjam se s teboj. Verjetno je odvisno tudi od otroka in od spola. Tudi jaz sem študirala kakšno torbo naj kupim sinu za prvi razred, vendar so otroci precej neučakani, da dobijo ta pravo torbo. In če imajo že vsi ostali, se tudi njemu fajn zdi, da ima ta pravo torbo, ne pa kakšen manjši ruzak. Ta sicer pride v poštev od ponedeljka do četrtka, v petek, ko pa vse stvari prinesejo domov pa rabi orng torbo. Ti rečem, da je tako težka, da jo še jaz komaj nosim. Moja dva fanta sta imela prve 3 razrede Schneidersove torbe in so zdržale vse hokejske igre ipd. Pravzaprav so tako kvalitetne, da bi zdržale še kakšno leto vendar sta bila že prevelika za takšno torbo tako, da sem jima kupila ruzak od iste firme (ne delam reklame, ampak kar je res, je res...) Znanka je svoji hčerki kupila 3 torbe v prvem razredu, dve v drugem in eno v tretjem. Malo zaradi slabe kvalitete, malo zaradi otrokove izbirčnosti. Pa tudi punčke raje vidijo, če imajo večkrat kaj novega. Fantje po navadi niso tako mahnjeni na to. V četrtem razredu imajo tako težko torbo, cc 10 kg (pa nosijo vsak dan v šolo samo tisto kar rabijo, z izjemo kakšne malenkosti), da je res pomembno kakšno torbo ima otrok. Kvalitetna torba ima ojačan hrbtni del, široke mehke naramnice in precej olajša otroku breme na hrbtu. Pri starejšem sinu smo prišli skozi osnovno šolo z dvema torbama, mlajši je zdaj pri drugi. Bomo videli, kok časa bo zdržala. Rajši dam malo več denarja za kvalitetno torbo, denar pa prišparam kje drugje (npr. ne kupujem peciva ampak ga sama pečem ) stana

meni sploh na misel ne pride da bi krščencu kupila tisto plastično torbo ker je ta pač kao dovolj za prvošolčke. če si želi ninja želve ker so pač frajerske in če imajo na srečo tako torbo še primerne oblike in velikosti potem ju mo bom vzela. ne more pa imet otrok v šolo ta majhne torbice kot jo ima za izlet ali kaj podobnega. nektarina

Če starši otroku kupijo lepo torbo, tako, kot si jo želi, je vse lepo in prav. Samo v prvem razredu res ne potrebuje torbe, kakršno bo potreboval kasneje. Na žalost je pa v višjih razredih z nošenjem težke torbe ponavadi takole - otroci imajo možnost vse učbenike in zvezke, ki jih ne potrebujejo naslednji dan ali za nalogo, puščati v šoli. Ampak, še vedno se najde kdo, ki pravi, da ima otrok tako težko torbo, kot bi notri nosil kamne. In če takrat pogledaš v tako torbo, vidiš, da ima otrok notri potrebščine za vse predmete, tudi tiste, ki sploh niso na urniku. Zakaj? Ker enostavno ne zna pripraviti torbe tako, kot bi bilo potrebno. Ne govorim, da je tako z vsemi otroki. Sploh ne. Ampak mnogo učiteljev ima tak sistem, kot sem zgoraj napisala - da otroci tisto, česar ne potrebujejo, pustijo v šoli. In potem mi res ni jasno, kako so torbe lahko še vedno tako težke. Sicer pa, če ostanem pri prvotni temi; prvošolec res ne potrebuje nevemkakšne torbe. Ampak, če si jo želi in mu to veliko pomeni ob vstopu v osnovno šolo - zakaj pa ne? lp Dana

Stana.r podpišem se pod tvoje mnenje. Tudi pri nas smo v 1. razredu v petkih tovorili domov kot mule in ne razumem mam, ki pravijo, da je dovolj le majhen nahrbtnik. Obe hčeri sta imeli Schneiderjevi torbi in sta prestali "mučenje" brez težav in sta po treh letih nošenja kot novi. Nato pa smo prešli na Porentove nahrbtnike s katerimi smo tudi zelo zadovoljni.

pozdravljene, v zadnji številki revije Otrok In Družina je bil en dokaj obširen članek na to temo. Precej zanimivih stvari, pa tudi dilema o torbici na kolesa. Lahko pobrskam, če potrebujete podrobnosti. nika loncarka

Lani sem kupila torbo na koleščke malemu in to pri sosedu za 10 e,samo evo da ima dve torbi za (presnete akcije)tako !!!Morem trditi da je služila in še si velika sestra izposodi!! senka

velikost je odvisna tudi od potreb nekateri prvarji imajo samo zvezek in nekaj pisal nekateri pa tako težko da jo komaj dvigneš vse je odvisno od učnega načrta prvošolske učiteljice moji so hodili na isto šolo k različnim učiteljicam če je imel sin samo zvezek in peresnico,sta imela frajlici tako težko torbo,da je sami nista zmogli prinesti domov,žalostno vendar preizkušeno anaeva

"vse je odvisno od učnega načrta prvošolske učiteljice" - učni načrt je enak za vse učence in s tem tudi učitelje. Najbrž misliš na različne zahteve različnih učiteljev. Dana