Bolgarija in Romunija 2017 (5.del)

Prvi večer nam je Bratranec prebral nekaj Šalamunovih pesmi. Drugi in tretji večer smo prebirali Romunske zgodbe različnih avtorjev. Včeraj pa sem sopotnikom prebrala odlomek iz knjige romunskega vileniškega nagrajenca Mircea Cartarescu: Zakaj ljubimo ženske, poglavje Intimnost. Mene je ta odlomek že doma navdušil, mislim pa, da je tudi moje popotnike. Vredno branja. Pisatelj razmišlja o spolnosti z moškimi očmi, o tem, kako ima vrednost le  takrat, ko sta moški in ženska tudi intimno povezana in kako brez vrednosti je, kadar gre le za živalsko potešitev.

Kmalu zaslišim vedno več globokega dihanja v naši mobilni hiški. Postopoma vsi pozaspijo. Zunaj piha veter in tu in tam sunek vetra zaziba naš avtodom. Kljub temu se počutimo varno. Malo še berem, potem pa se jim tudi jaz pridružim.

Zjutraj smo vsi že pred sedmo uro pokonci. Pžlahtni je vstal prvi, kljub osvežujočemu hladu visokogorja, saj je želel ujeti vzhajajoče sonce za gorami in sveže osončene vrhove. Ne vem, kakšne posnetke mu je uspelo ujeti. Nas je pa presenetil z novico o svežih medvedjih stopinjah. In nas motiviral za kratek radovedni pohod do stopinj. Še na lastne oči smo se prepričali, kakšna je medvedja šapa. Ponoči so opazili medvedko z mladičema v bližini našega parkirišča, smo uspeli izvedeti. Z lažnimi poki so jo preganjali. Te poke pa smo slišali tudi mi in sedaj smo jih razumeli.

Spust v dolino je bil veličasten. Po serpentinasti cesti, v objemu gora in s spremljajočimi slapovi  smo se poslovili od romunskih Karpatov.

Potujemo proti Sighisoari.

Levo in desno videvamo velike črede ovc. S pastirji in s pastirskimi psi. Pozabili smo že na to realnost. Lepo jih je videti.

Nekam veliko videvamo policajev. Pa vojakov. Vedno več jih je. Sprašujemo se, kaj se dogaja.  Veliko je ob cesti parkiranih avtomobilov. Na levi vojašnica, na desni šotorišče vojakov. V zraku dva helikopterja. Malo naprej še ena vojašnica in še eno šotorišče. Pa angleška zastava. Aha, si mislimo, najverjetneje vojaške vaje NATA.

Še naprej se vozimo skozi tipično romsko vas. Vse ženske, ki jih opazimo, so oblečene v enaka pisana oblačila.

Pokrajina je večinoma obdelana. Tudi črede goveda se pasejo. Se pa zdi, da kmetijstvo tukaj še ni tako razvito. Modrujemo, da bi tukaj pa še lahko dobili kaj bio zelenjave in sadja.

Srečujemo in prehitevamo konjske vprege.

Vasice so slikovite, še žive. Nekoliko višji standard bi jim dal sijaj, ki so ga vredne. Causescujev režim in pretekli socializem se jim (preveč) poznata.

Srednjeveško mesto Sighisoara. Vsekakor je vredno ogleda. Za mnoge je to najbolj romantično mesto v Romuniji. Zelo je lepo, tudi precej urejeno (čeprav je v ozadju kar nekaj podrtij). Nekoč je bilo to zelo mogočno mesto, kar govori o nekdanji veličini, razvitosti in bogastvu pokrajine. Ogledamo si citadelo, ki je edina še naseljena citadela v Evropi. Se povzpnemo na vrh do Cerkve na hribu. Stopnice (200) so nas zasopihale. A splačalo se je. Trud se vedno poplača. Urni stolp, ostanki obzidja. Pogledamo še navzdol in smo zadovoljni ob krasnem razgledu po starem in novem delu mesta in po pokrajini.

Ogledali smo si še rojstno hišo Drakule, grofa Vlada Tepeša. Hm, kako naj rečem, motiti se je človeško. Tisti grad, o katerem sem pisala včeraj, ni bil njegov rojstni kraj, pač pa eden njegovih gradov. Moram priznati, da nič kaj veliko ne vem o njem. Filmov o Drakuli pač nisem gledala. Pa četudi bi jih, najbrž ne bi vedela nič več. Sklepam, da je moral biti tiran, ki je pospravil vse, ki so zgolj posumili vanj. Bil je samooklicani vladar, ki pa je s prebrisanostjo ušel Turkom.

Malo smo se tudi turistično obnašali in obiskali Drakulovo spominsko sobo. V temi smo vstopili v sobo, v kateri so gorele sveče ob krsti s človeško podobo. Ravno smo se začeli spraševati, ali je živa ali ne, pa je le ta vstala v sedeč položaj, zakrilila z rokami in zavpila: »Waaaaa!« Seveda smo se prestrašili in zakričali in se kmalu zatem smejali svoji naivnosti. Tako, malo drakulovskega vzdušja pa smo le doživeli.

Ob sestopu s starega mestnega jedra nas razveseli slovenska govorica. Srečamo dva simpatična in prijetna Ptujčana, ki potujeta po Romuniji s štajersko avtobusno skupino.

Po kosilu nadaljujemo pot v smeri proti Bukarešti. Vozimo po ravnini z  ogromnimi polji, obrobljenimi s hribi. Od enega gorovja proti drugemu. Skozi vasi, mesteca in mesta. Bolj ali manj urejena. Če jih pogledam z zastrtimi očmi in malo pogledam v prihodnost, ko bo standard porasel, bodo prelepa. Veliko je na podeželju, mi bi rekli »ciganskih«, naselij s prebivalci temnejše polti, ki se trudijo na vrtovih okoli hiš. Vsekakor je temnopoltih več v tem predelu, kjer se sedaj vozimo, kot pa jih je bilo na severozahodu, kjer smo vstopili v Romunijo. In več na vaseh, kot v mestih.

Pred iskanjem današnjega prenočišča se ustavimo v še enem srednjeveškem mestu Brasov. Imenujejo ga tudi »Vrata Transilvanije«. Sprehodimo se po njegovem starem mestnem jedru in si ogledamo znamenito gotsko Črno cerkev, ki je v svoji zgodovini doživljala številne pretrese. Pogorela je, zaradi tega ime črna, saj je kamen iz katerega je zidana, v tem požaru potemnel. Rušili so jo trije potresi. Pa še iz zvonika je zgrmel v globino najtežji od zvonov. Ne eni od sten je freska Marije z detetom, ki je oblečena v črno, ker naj bi žalovala za številnimi, ki so umrli ob oz v tej cerkvi.

Samo do kampa se še zapeljemo in poskrbimo za svoje številne telesne potrebe.