Ali res mora otrok zaspati sam? Moje doživetje - razodetje.
Pa kaj že ne boš zaspal?! Pa kaj te spet muči?! Daj že zaspi, da lahko grem še kaj zase naredit!! Takšne in podobne misli me včasih obhajajo, ko se trudim uspavati mojega šestmesečnika. In ko sem že vsega sita in bi ga najraje pustila kar samega, me pogleda v oči in se mi nasmehne. Takrat me prevzame ljubezen do tega malega bitja, ki je del mene in moškega, ki ga ljubim. Stisnem ga k sebi, poljubim in občutim srečo, ker ga imam. Zavem se, da nočem početi nič drugega, kot ležati tukaj z njim in poskrbeti, da bo podrl kupčka in končno zaspal. Ostale stvari lahko počakajo, saj nič ni bolj pomembno kot moj otrok.
Vse se je začelo že prej, s tistim nosečniškim testom, ki je dokončno potrdil najino skrito željo. Dojenčka bova dobila!! Jupi. Čeprav imam kup nečakov in nečakinj (dva sta živela pod isto streho kot jaz), nimam praktičnih izkušenj o materinstvu. Kaj pa zdaj? Otroka bom dobila, jaz pa nič ne vem. Hitro, v knjigarno po kakšno knjigo o dojenčkih. Da se bom nekaj naučila preden se nam pridruži. Izbrala sem Veliko knjigo o dojenčkih in jo seveda pridno prebrala. V drugem mesecu nosečnosti sem brala o dojenčkih in njihovem razvoju vse do prvega leta. Vse me je zanimalo in vse sem si poskušala zapomniti, da bi ja vedela, kako se obnašati, ko bo to bitje enkrat z nama. Pa to lahko, tega ne, to je potrebno narediti tak in ne drugače. Uh, polna glava informacij. Ampak to še ni vse. Sodelavka mi je prinesla cel kup starih revij Mama in Moj malček. Tudi to sem vse pregledala in skoraj vse članke tudi prebrala. Da ne govorim o raznih forumih. Do približno petega meseca nosečnosti sem bila že prava izvedenka za dojenčke. Oziroma vsaj domišljala sem si tako.
Začel se je bližati dan D: oprema je že bila pri hiši, podedovana oblačila so bila oprana, zlikana in pospravljena v predalnik oz. previjalno mizo, voziček je bil kupljen. Pa je prišel dan D in odšel, dete pa še nič. No, deveti dan po dnevu D pa se le odloči, da je čas. Porod je bil normalen in naenkrat sem imela v rokah svojega sina, ki sva ga tako željno pričakovala. Čustva, ki te ob tem obhajajo, lahko razumejo samo tiste, ki so to že doživele.
V porodnišnici so sestre svetovale naj bo dojenček čimveč z mamo/mano, tudi ponoči, naj ga kar pogosto dojim, da se navadima na dojenje itd. Meni pa je bilo vse novo. Bila sem srečna, bila sem utrujena, bila sem vzhičena in začudena. Gledala sem to malo bitjece in kar nisem mogla verjeti, da je moje. Da je to otrok, ki me je zadnjih nekaj mesecev brcal po trebuhu in se v meni premikal. A bil je z mano in delil je mojo bolniško posteljo, ozko bolniško posteljo. Kako sem takrat spala mi ni več jasno, a nekako je šlo.
Prva noč doma je bila zanimiva, strašno zanimiva. Otrok je bil jokav, saj ni bil navajen okolice. In ni hotel zaspati sam. Pa kaj je tu problem? Oooo, pa še kako velik. V tisti knjigi o dojenčkih piše, da se morajo naučiti sami zaspati. V svoji posteljici. Brez pomoči. Naj se navadijo. In ker tam tako piše, mora biti res. In tega se je potrebno držati. Na koncu sem obupala in, ko nisem imela več moči poslušat jokanja, sem si ga dala k sebi in ga pustila pri sebi tudi, ko je zaspal.
Zjutraj je prišla patronažna sestra. Sinko je še vedno spal na moji postelji, očitno ga je dolga noč zdelala. Patronažna je to videla in takoj dejala: "Samo na posteljo si ga ne navadit!" Prestrašeno sem jo pogledala, ona pa mi je vljudno razložila, kako bo otrok hotel potem nonstop spati zraven mene, pa da bom morala dolga leta deliti posteljo in spati čisto na robu - skoraj že na tleh. V glavnem položila mi je na srce, da se to ne dela in naj kar spi v svoji košari.
Teh nasvetov sem se sveto držala. Otroka sem še budnega dala v košaro, da bi se ja naučil naj sam spi, da mora sam zaspati, da je to pač kruti svet, kjer se moraš znajti sam. Pa ne čisto sam, imel je dudo za tolažbo. Dejansko je nekako to steklo. Bila sem ponosna na sebe, ker sem tak dobro to izpeljala in ga navadila na samostojno spanje v košari. Kar po hrbtu bi se trpljala, če bi se spomnila.
Po slabih dveh mesecih je sinko je že toliko zrastel, da smo morali postaviti kinderpet in ga iz košare preseliti. Tista noč je bila spet burna. Moj dragi je plaho predlagal, če ga ne bi raje dala nazaj v košaro, na katero je navajen. Jaz pa neomajno, da se mora navaditi na novo posteljo. Vztrajati je treba. Nič ga ne bova razvajala. Ubogi otrok je končno nekako zaspal. To se je potem tako ponavljalo; pripravila sem ga za posteljo, ga podojila in dala (budnega) v njegovo posteljo, da bi sam zaspal. In odšla iz sobe. Naj se navadi. Pa je bilo stokanje, včasih tudi jok. Sem pravkar pogledala, ampak na srečo se na parketu ne vidi sled, kolikokrat sem morala iti iz dnevne v spalnico, da sem ga malo pobožala, pa dala dudo v usta, pa ga podojila, ker je bil še lačen. Seveda sem ga dojila na stolu, sede, da se ja ne bi razvadil v postelji. Bila sem živčna jaz, bil je razjokan moj otrok, moj dragi je hotel dati nasvete, ki jih nisem želela poslušat. Ja, kaj pa on ve. Saj ni strokovnjak, kot tista avtorica knjige o dojenčku. Kljub vsemu je rutina nekako stekla in moj sin se je navadil sam zaspati. Včasih prej, včasih kasneje. Bila sem že vsa srečna, da mi je uspelo, ko smo imeli prvo cepljenje.
Po cepljenju ga tisti dan več niti odložiti nisem smela, kaj šele da bi ga dala spat v njegovo posteljico. Bila sem že vsa razrvana, ker ni hotel sam zaspati, ker mi je spodletelo. Tisto noč je prespal pri meni. Naslednjo noč enako. Ni hotel sam zaspat, jaz živčna, otrok razjokan, moj se je raje zaprl v računalniško in se pripravljal za službo. Za znoret. Pa saj tako ne gre več naprej. Dokler nisem ugotovila,...
...da niti ni tako zelo narobe, če dete zaspi zraven mene na moji postelji in ga potem preložim v njegovo. Morala sem priznati delni poraz, ni mi uspelo, da bi se sam uspaval. Moral je zaspati poleg mene. Skoraj en mesec je trajalo, da sem končno prišla do enega lepših spoznanj. Kaj je pa bolj luštnega kot to, da se otrok poln zaupanja stisne k meni in mirno zaspi, ker mi zaupa. Od takrat naprej se ga ne branim več v svoji postelji. Mirno zaspi zraven mene (razen takrat, ko ga kaj muči in sledi na začetku opisan scenarij), ko grem sama spat, ga dam v njegovo posteljo, da imam vsaj par ur posteljo samo zase; ko se sredi noči prebudi, pa ga dam k sebi in potem skupaj spiva do jutra. Vsako jutro je posebno, a najlepši je vikend, ko se zbudimo vsi trije in se skupaj cartamo na naši veliki postelji.
Ne glede na vse "pametne" predloge raznih avtorjev, da otrok ne sme spati s starši. Ne glede na prepoved patronažne sestre, naj si ga ne navadim na svojo posteljo. Ne glede na razne komentarje na forumih, naj otrok spi sam in se sam uspava. Ne glede na vse to, jaz se imam prav fajn, ko lahko svojega otroka stisnem k sebi in mu dam vedeti, da mu bom vedno stala ob strani. Tudi ko se gre spat.
