Kako smo velikonočevali

blog: razmišljanja / o življenju, avtor: vid 

Na velikonočne praznike smo se začeli pripravljati že na Cvetno nedeljo. Spočetka smo si sami izdelovali butare. V gozdu smo nabrali palice z zelenilom, dodali iglavce, nato še velike ostružke, ki smo jih dobili pri bližnjem tesarju. Pobarvali smo jih v pisane barve.

Spomnim se, kako smo zaman iskali zlato barvo. Ker je zlato kovina, se ga ne da barvati s čopičem, a tega takrat nisem vedel. Nabrano gradivo smo tesno povili in povezali z drobno vrvico. Na butaro smo privezali pomaranče. Ker nas je bilo pet otrok v družini, smo si jih natančno razdelili. Ta večji otroci so dobili štiri, jaz in mlajša sestrica pa po tri pomaranče. Zraven smo privezali še nekaj jabolk. V revnih družinah so privezovali samo jabolka.

Za Veliki petek smo jedli ribo, pravzaprav drobne girice, pečene na masti. Z velikim užitkom smo jih pojedli. Sicer pa je bilo meso na mizi samo ob nedeljah. Meso, ki je ostalo od goveje juhe.
Zvečer smo molili rožni venec. Vnaprej ga je mrmrala sestra Alenka, mi pa smo za njo ponavljali: »Ki je za nas krvavi pot potil, ki je za nas bičan bil,« itd.

V soboto smo barvali pirhe. Mati jih je skuhala v velikem loncu, nakar smo jih ohladili, posušili in barvali s kupljenimi barvicami. Barvasti prašek smo namočili v vodi in ko je bila dovolj gosta, smo se lotili dela. Ko smo končali, smo imeli pobarvane tudi roke, obraz, obleke in celo copate. Včasih smo barvali z naravnimi barvami. Uporabljali smo kuhano rdečo peso, čebulo, enkrat smo zakopali jajca v gozdno mravljišče, a smo dobili ven samo umazane lupine. »Kar sam jih pojej,« mi je dejala sestra Alenka. Razveselile pa so nas kupljene sličice, ki smo jih lepili po jajcih. Večinoma so kazale verske prizore. Brat Smiljan je narisal na jajčni olupek sliko prsatega dekleta, na drugo stran pa napisal: »Ich liebe dich!«, zato ga je oče okregal.

V nedeljo smo zložili jajca, šunko in hren v peharčke in nesli v cerkev, kjer jih je župnik blagoslovil. Doma smo ugotovili, da so žegnana jajca okusnejša od navadnih. Posebno sestra Ančica je trdila, da »imajo povsem drug okus.« Tudi meni so se zdela okusnejša.

V ponedeljek pa smo imeli velik praznik. Očetov stric, kanonik in prelat dr. Gregorij Pečjak, nas je povabil na gostijo. Veselili smo se je že dolgo. S tramvajem smo se odpeljali iz Šentvida v župnišče cerkve svetega Jakoba, kjer so že hodniki vabljivo dišali. Tam so stregli za nas najboljše jedi: napolitanke, kekse, čokolado, torte, bonbone.., seveda tudi šunko in pirhe, suho meso in kokošjo juho...jedli smo kot volkovi, stric pa je sedel na čelu mize in nas samo prijazno gledal. Pred seboj je imel prazen krožnik. Ko smo se najedli, smo šli na telefon. Bil je edini človek v mestu, ki je imel telefon, vsaj za nas. Telefonirali smo zdravniku Justinu v Št.Vid, ker drugih oseb s telefonom nismo poznali. Pogovarjal sem s sošolkama Marico in Milko, čeprav ju nisem pesebej maral, ker sta radi "špecali" sošolce.

Domov smo odšli prijetno siti. S tramvajem smo se odpeljali do Občinskega doma, kjer smo stanovali. Spomnim se, da sem zjutraj, brž ko sem se prebudil, vprašal mamo: »Ali nas bo stric kmalu spet povabil na gostijo?« Vsako leto nas je povabil dvakrat: za Božič in za Veliko noč. Še zdaj mi ne gre v glavo, da pri njem nismo molili ali se prekrižali.

Vse, kar je ostalo, smo odnesli domov, poleg tega pa še košarico pirhov. Doma smo jih »fucali« in trkali. Poklicali smo tudi sosedove otroke. Trkali smo tako, da smo trčili dve jajci, komur je počilo, je izgubil igro in ti prepustil pirh. »Fucali« pa smo tako, da smo s kovanci poskušali zadeti jajce na tleh. Če si ga zadel, je bilo jajce tvoje, če ga nisi, pa si izgubil kovanec. 

Blogi istega avtorja

Mnenja o blogu

Za pošiljanje mnenj je potreben vpis ali prijava!

Število ogledov strani: 6159

Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?Trixi
MOJ vrtMiriBon
Kaj danes za zajtrkCinnamon Stick
malo za hecbabka1951
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti