Kako sem doživljal decembrske praznike kot otrok

blog: razmišljanja / o življenju, avtor: vid 

Pred 70 in več leti smo proslavljali decembrske praznike čisto drugače. Nismo poznali blestečih okraskov (krogel), plastičnih dodatkov, električnih kač in Božičkov. Večino okraskov in jestvin smo izdelali ali spekli sami.

Trume ljudi se niso zgrinjale po cestah, prepolnih lučk in svetlečih se zvezdic. Vedno smo imeli veliko snega. 

Opisal bom, kako sem sam doživljal te praznike, kaj je ostalo v mojih spominih, čeprav jih je marsikdo gotovo doživljal drugače.

Moj oče in mati sta bila učitelja, kljub temu pa sta težko preživljala družino s petimi otroki (dolga leta je živel z nami tudi bratranec). Imeli smo služkinjo Marijo. Živeli smo v šolskih poslopjih. Otroci smo decembrske praznike nestrpno pričakovali, kajti to so bili za nas vznemirljivi dnevi, imeli smo dovolj potic, dobili smo nekaj igrač, povrhu vsega nam je odpadel tudi šolski pouk.

Začelo se je z miklavževanjem. Dan pred tem smo napisali Miklavžu pismo, v katerem smo povedali, kaj želimo. Ko še nisem pisal, mi je pomagala sestra. Spominjam se, da sem ga prosil za mladega žrebička, kakršnega sem videl na našem izletu na Kofce. Zvečer smo mu nastavili k postelji velik krožnik s pismom, zjutraj pa smo odkrili v njem najrazličnejše slaščice, nekaj pomaranč in rožičev, ki smo jih potem hrustali ves dan. Redko tudi kakšno igračo, npr. lesenega konjička, ki je zapiskal, ko si mu pihnil v zadnjico.

Spominjam se, kako sem skušal bedeti, da bi Miklavža videl, toda vedno sem prezgodaj zaspal.

Na Miklavžev dan smo odšli v prosvetni dom, kjer je bila velika dvorana. Na oder so prišli Miklavž z nekaj angeli ter parkeljni. Klical nas je k sebi na oder ter spraševal, npr. »Ali si napisal domačo nalogo? Ali pomagaš staršem?« Preplašeni smo odgovarjali »sem«, Miklavž pa nam je ponudil palico in dejal: »Poljubi palico!« Sledilo je darilo. Kot sem kasneje izvedel, nam je darila dajal naš prijatelj, vaški zdravnik, moji starši pa njegovim otrokom. Darila so bile kakšne slaščice in kakšna lesena igračka.

V dvorani so bili tudi mladinci in mladinke, ki niso hoteli odgovarjati ali pa so odgovarjali narobe. Hudiči so zatulili in jih odnesli skozi odprtino v podnu. Posebno dekleta so imeli na piki. Otroci pa smo se tresli od strahu in se oklepali staršev. Kasneje sem videl eno od deklet, ki so jo odnesli vragi, med gledalci, in sem se čudil, kako je prišla nazaj, ko so jo vendarle odnesli v pekel.

Sledil je tepežni dan. Fantje smo nabrali šibe in z njimi tolkli sošolke po zadnjicah, da so cvilile in bežale, kolikor so mogle. Ko pa sem ošvrknil svojo sestro, mi je primazala klofuto, ki je še sedaj nisem pozabil. 
Glavni praznik je bil Božič. Že več dni pred tem je mati skupaj z nami pekla potice in piškote za na božično drevo (kekse in beljakove kolobarčke), mi pa smo navezovali nanje zankice iz sukanca.

Božička tedaj še nismo poznali. Ponoči nas je obiskal Jezušček in položil v krožnik razna darila, ki pa so bila skromnejša od Miklavževih.

Na sveti večer smo jedli kokošjo juho ter svinjsko ali kokošjo pečenko. Marija je že prej prinesla iz Bele Krajine nekaj kokoši. Pred Božičem jih je zaklala. Tedaj smo otroci stekli k oknu in gledali, kaj se dogaja na dvorišču. Običajno jim je odsekala glavo, enkrat pa smo videli, da je kokoš kljub temu naredila nekaj korakov, preden je padla. Brat je dejal, da tudi brez glav živijo še nekaj trenutkov, mlajša sestrica pa je jokala. Mrtve kokoši je Marija polila z vrelo vodo, jih oskubila in jim izvlekla drobovino.

Mati je spekla tri potice: orehovo, rozinovo in rožičevo ter mlečni kruh. Zaklenila jih je v omaro, da jih ne bi odščipnili. Ko je skozi okno videla, da prihaja njena sestra, je položila na mizo orehovo, ko pa je prišla njena svakinja, je položila manj cenjeno rožičevo potico.

Na sveti večer smo prekadili stanovanje z dišečim kadilom. V železno ponev smo vložili nekaj žerjavice in nanjo posuli kadilo ter šli od prostora do prostora.

Najbolj svečano je bilo postavljanje božičnega drevesa in jaslic. Drevo smo dobili od mlekarice, stojalo pa je izrezal oče iz debla ter zvrtal vanj luknjo. Okrasili smo ga s slaščicami (v glavnem keksi in zavitimi bonboni), zvezdo pa je izrezal brat iz aluminijaste folije. Tudi svetle okrogle obeske smo naredili sami iz folije, ki smo jo zbirali vse leto. Kupljeni so bili zelo lomljivi, že ko si jih prijel, ti je ostala le lupina v roki.

Takrat električnih lučk nismo poznali in smo prižigali svečke. Večino smo imeli še od prejšnjega leta, nekaj pa smo jih dokupili. Po smrekci smo razgrnili vato, ki naj bi pomenila sneg. Prižiganje lučk pa je bilo zelo nevarno početje, ker je pri sosedih že večkrat povzročilo požar. Zato nas je oče skrbno nadzoroval.

Postavili smo jaslice. Mah smo nabrali sami v gozdu. Najboljši je bil s skal ali velikih kamnov. V prvih letih, ki se jih spomnim, smo izrezali slikice iz lepenke, ki smo jih nato vtaknili v razklane paličice in nato zapičili v mah. Kasneje smo kupovali figurice iz gipsa. Rade so se razbile, zato smo jih vsako leto nekaj dokupili. Potem je sestra zmolila rožni venec. Drdrala je: »Ki je za nas bičan bil,« mi pa smo odgovarjali: »Prosi za nas ali »usmili se nas.« Pri tem smo gledali na obloženo mizo in cedili sline.

Sledila je slavnostna večerja: goveja juha, svinjska ali kokošja pečenka, pečen krompir ali »matevž« in kislo zelje ali repa z majhnim koščkom klobase, na koncu pa še sadje (vsak otrok je dobil eno pomarančo) in kakšen piškot. Najedli smo se do sitega.

Nato smo zapeli cerkvene pesmi: Sveta noč, Prišla je sveta noč in Glej zvezdice božje migljajo lepo.  
Malo pred polnočjo so moji domači odšli k polnočnici, le jaz in sestrica sva ostala doma in gledala temne postave, ki so odhajale proti cerkvi. Bilo nama je žal, da nisva smela z njimi. Kasneje, ko sem bil starejši, sem smel z njimi in tamkajšnja ceremonija me je zelo očarala.

Naslednjega dne smo odšli v Ljubljano na obed k očetovemu stricu Gregoriju. Stric je bil kanonik ljubljanske škofije in nas je vsako leto povabil na slavnostni obed, ki smo mu rekli »gostija«. Tisti dan nismo jedli, da bi bili bolj lačni. Tam je bilo vsega dovolj. Jedli smo napolitanke, tortice, piškote, le stric ni jedel ničesar in nas je samo gledal.

Po obedu smo planili k telefonom. Telefoni so bili tedaj zelo redki in stric je imel dva, pripeta na zid. Klicali smo zdravnikove otroke in se pogovarjali o vsem mogočem.

Novo leto in silvestrovo sta bila vsaj za nas otroke manj svečana praznika. Morali smo zgodaj v posteljo, medtem ko sta starša praznovala z družbo prijateljev v sosednji sobi. Ko so mi zadnje leto pred vojno (tik pred očetovo smrtjo) dovolili praznovati silvestrovo, sem bil nadvse srečen. Plesal sem s sestrami in teto Franico, ki se je vrtela kot vrtavka in ji nisem mogel slediti.

Zadnji praznik je bil dan svetih treh kraljev v januarju. Otroci smo si naredili iz »škrnicljev« krone in jih pobarvali z zlato barvo ter se oblekli v nočne srajce. Hodili smo od stranke do stranke in zapeli pesem o treh kraljih, ki so obiskali Jezuščka. Dobili smo tudi kakšen bonbon ali pest orehov.

Vsem nam je bilo žal, ko so se prazniki končali.

Danes so praznovanja povsem drugačna. Hiše in ceste so okinčane z lučkami, po dimnikih plezajo plastični Božički, ceste so polne ljudi, ki pritiskajo mobitele k ušesu. Božič smo praznovali v krogu družine in ne na razsvetljenem Prešernovem trgu. Kljub temu pa mislim, da so bila moja praznovanja pred 70 leti lepša. 

Vid Pečjak

Blogi istega avtorja

Mnenja o blogu

naor  

kuha že od: 4.3.2010

Št. objav: 7553

Objavljeno 17.10.2011 ob 19:20

Spoštovani gospod Pečjak, zelo lepo ste to napisali. Presenečena sem prebrala podpis. Drznem si vas prositi, da napišete še kaj, npr. o svojih doživetjih na Havajih.

Lepo pozdravljeni!

JanisJoplin  

kuha že od: 20.1.2011

Št. objav: 1953

Objavljeno 11.11.2011 ob 15:15

Ob prebiranju vaše zgodbe so mi v oči stopile solze. Malo zaradi prisrčnega načina opisovanja, predvsem pa zaradi tega, ker so bili včasih prazniki res praznični in nekaj posebnega.

blažkaa  

kuha že od: 8.5.2007

Št. objav: 775

Objavljeno 30.11.2011 ob 8:20

Tudi ob tokratnem zapisu se mi je milo storilo.

Lep pozdrav.

Za pošiljanje mnenj je potreben vpis ali prijava!

Število ogledov strani: 10993

Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?Trixi
MOJ vrtMiriBon
Kaj danes za zajtrkCinnamon Stick
malo za hecbabka1951
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti