Prihaja Božiček

Ultranova, tako lepo si podoživela in opisala te čudovite daljne spomine iz otroštva, da so se mi kar malce orosile oči. K temu je pripomogla še tale čudovita glasba in pa že kar tapravo predpraznično vzdušje, ki prežema moj dom.

Upam, da si krožniček nastavila na Božičku dosegljivo mesto, pa da si se potrudila pri pisanju. Saj veš, treba je čitljivo napisati in če si vse to skrbno opravila in si pri tem močno zaželela zdravja svojim najdražjim in sebi, se ti bo želja sigurno izpolnila. Božiček bo to opravil z levo roko in rade volje.

Smo v nekem obdobju svojega življenja, ko so naše želje zreducirane predvsem na željo po zdravju, miru, pa da bi bili naši otroci zdravi in zadovoljni... Naj bo tako!

Hvala za izvrsten zapis, od vas pričakujem še kakšen blog, ker imate smisel za lepo besedo ;-)))

Ultranova, ob tvojem zapisu sem ganjena. S kakšnim občutkom znaš opisovati velika in majhna hrepenenja!

Hvala, da to deliš z nami.

Bom izkoristila priložnost in ti zaželela, da se tvoje želje izpolnijo! Srečno tebi in tvoji dragi družini!

iskrena hvala vsem

Sprejmi najboljše želje tudi od mene!

Ob prebiranju tega bloga mi je kar nostalgično, ko se spominjam sebe pred leti ko sem komaj čakal, da odprem darila in prelepo Božično vzdušje, zdej pa mi Božič pomeni samo praznik katerega preživim z družino... Nažalost starejši kot si, bolj stvari izgubljajo svojo posebnost ( vsaj pri meni je tako).

Ravno v pravem času sem naletel na ta blog. Ultranova,kako lepo napisano.Ni me sram priznati,da me je branje ganilo do solz.Tudi jaz ti želim vse najlepše in zdravja vsem tvojim

Vs4em dobrim željam se pridružujem tudi jaz. Pa tudi meni so se orosile oči. Jaz se sedaj trudim ko imam sinčka, da se zopet začuti ta praznični duh, da se malo umirimo in začutimo december, ki je zadnjih nekaj let kar šel mimo mene. jaz se celo leto trudim da slišim želje najbljižjih in jih potem poskušam uresničiti. Res pa je da sem lani nase pozabila, tako so vsi imeli darilo, razen mene, ki sem imela največje darilo da sem videla ko srečni so vsi skupaj.

Tako lep zapis, da ga je vredno vsako leto znova prebrati.

Vsak bi ga moral prebrati. Uspelo ti je napisati tisto, kar vsi čutimo. Kar solze so prišle na dan.

Upam srčno, da vam bo Božiček izpolnil največjo željo.

Meni jo žal ne more.

Čudovit zapis, ki obuja spomine...

Mene popelje v praznične dni, ko sem imela nekje 7 let. Božička pri nas ni bilo, bil pa je Dedek Mraz. Na Silvestrovo sem opazovala prazno podnožje naše smrečice, a hkrati uživala v bleščečih okraskih in pisanih lučkah. Oče je takrat kupil nove lučke, ki so utripale v ritmu božičnih melodij.

Prvega januarja zjutraj je prišel čas za odpiranje daril. Sestra je vzela paket izpod smreke in mi ga položila v naročje. Bil je lepo zavit, mehek in po otipu sem vedela, da ne vsebuje igrač. Potrgala sem papir in zagledala nove hlače in srajco. V oči so mi privrele solze, ki pa jih nisem spustila na plan, a so jih domači kljub temu opazili. Mama mi je hitro podala novo darilo, da bi me potolažila. Bilo je polno zvezkov, svinčnikov, blokcev in sladkarij. Normalno, bila sem vesela. A še do danes, tega je že skoraj 25 let, nihče ne ve, da so bile solzice ob prvem darilu solze sreče in veselja. Vedela sem, da mi je hlače z ljubeznijo ukrojila in sešila sestra, bile so nove, ustvarjene samo zame, v komplet pa je spadala nova srajčka. Tega darila ne bi zamenjala za tisoč igrač in sladkarij.

Takrat sem bila najsrečnejši otrok na svetu.

Pri nas je bil Dedek Mraz, ko sem se poročila, je pred njim prišel še Božiček. Otroka sta tako najprej dobila darilo od Božička (tast in tašča), potem pa še od dedka Mraza (pri mojih starših). Prav ljubki so bili otroci, ko so se pred nami delali, da verjamejo, da božiček in dedek mraz nosita darila, ne da jih mi kupimo. Kasneje so povedali, da je bilo prav hecno, ko so nas opazovali (naša dva ter nečak in nečakinja) kako skrivaj nosimo darila pod smrečico in jih skušamo zamotiti v tem času, pred nami pa so se delali, da verjamejo v skrivnostna moža ...

Še danes, ko so odrasli, ne želijo vedeti, kaj bo pod smrečico, pravijo da je veselo pričakovanje nekaj, kar jim je ostalo v spominu, in da jim je bilo prav nenavadno, ko so sošolci pripovedovali, da jih starši odpeljejo v trgovino in jim kupijo, kar si izberejo.

Ultranova je res lepo, doživeto napisala.

Moj Miklavž se je krepko postaral. Vnuki so seveda dobili darila, to je nespremenljivo dejstvo. A po stari navadi sem postavila na mizo dva krožnika, enega zame in enega za moža. Spekla sem parkeljne in putke, pa orehi in jabolka so morali biti na krožniku, pa darilo. Ni važno kaj je tisto, pomembna je le drobna pozornost. Ja, možev krožnik je bil lepo kopato poln, moj pa? Če ne bi bilo gor parkeljna , bi bil bolj prazen kot mačkova skleda.

Mojega Miklavža je zgleda že skleroza srečala,pa je pozabil name, a svojih daril je bil prav po otroško vesel.

No, pri nas je bil letos upor, ker smo pozabili na adventne koledarčke .... 26-letna hči je iz Ljubljane klicala, ali jo čaka doma, 29-letni sin je glasno protestiral, ker ga ni dobil 1. decembra, tudi mož se je nekaj kujal, da je brez čokoladic ostal ... Pa smo morali nadoknadit zamujeno.

jokam... ganjena sem... no comment...

hvala dekleta,za lepe komentarje. Spet imam pripravljen rdeč papir,zlato pisalo. Do zdaj me je uslišal,verjamem,da me bo tudi v bodoče.Sicer pa vsak od nas v nekaj verjame.Velikokrat se ob misli na Božička,spomnim na to besedilo,čeprav mene bolj asociira na to,da v nekaj moraš verjeti

Nekoga moraš imeti rad

Nekoga moraš imeti rad,

pa ceprav trave, reko, drevo ali kamen,

nekomu moraš nasloniti roko na ramo,

da se, lacna, nasiti bližine,

nekomu moraš, moraš,

to je kot kruh, kot požirek vode,

moraš dati svoje bele oblake,

svoje drzne ptice sanj,

svoje plašne ptice nemoci

- nekje vendar mora biti zanje

gnezdo miru in nežnosti -,

nekoga moraš imeti rad,

pa ceprav trave, reko, drevo ali kamen

ker drevesa in trave vedo za samoto

- kajti koraki vselej odidejo dalje,

pa ceprav se za hip ustavijo -,

ker reka ve za žalost

- ce se le nagne nad svojo globino -,

ker kamen pozna bolecino

- koliko težkih nog

je že šlo cez njegovo nemo srce -,

nekoga moraš imeti rad,

nekoga moraš imeti rad,

z nekom moraš v korak,

v isto sled -

o trave, reka, kamen, drevo,

molceci spremljevalci samotnežev in cudakov,

dobra, velika bitja,

ki spregovore samo,

kadar umolknejo ljudje.

Ultranova, lepo si obudila spomine tudi na mojo mladost. Ko sem bila majhna smo imeli samo Miklavža. Vedno je nosil skromna darila -Božička nismo imeli. Spomnim se obiskov Miklavža in parkeljnov na domu, bilo je zelo pristno. Za Božič smo bili od smrekci- sveži iz gozda in jaslicah. Velikokrat sem tudi babici pomagala pri okraševanju, jaslice je imela na šiviljskem stroju. Pa njena krušna peč in suhi krhlji, lepo je bilo.

Ko sem odrasla pa se je Miklavžu pridružil še Božiček in kar naenkrat sem imela poleg svojih hčera še kup želja nečakov in nečakinj.... Namesto preprostih stvari se je vse spreobrnilo v darila, dokler nisem predlagala, da ostanemo pri pozornosti.

Sedaj mi največ pomeni, da se zberemo na Božični večer, seveda ne manjka skromnih daril, za sorodnike domači piškoti, ampak najlepše je, da smo skupaj.

Seveda sta odrasli hčerki letos protestirali zakaj ni Miklavž nič prinesel. Ni, čas se je spremenil, jaz sem se. Morda bo spet nosil vnukom, vnukinjam, ki s svojimi nedolžnimi učkami še verjamejo v dobrega moža.

Tudi jaz sem letos napisala pismo po ene 35 letih, pa mu tudi narisala risbico( zraven pa tudi sin) in si zaželela lepega vzdušja z otroci na Božični večer pa trdnega zdravja vsem....pa napisala sem mu, da ga čaka topel čaj in piškoti .....isto je ponovil sin v pismu....

Komaj čakam na čarobni večer....