Kulinarika.net - blog: Prihaja Božiček

Prihaja Božiček

blog: razmišljanja / ostalo, avtor: ultranova 

Bliža se čas,ki se ga veselijo skoraj vsi ljudje. Božič. Kje so tisti časi, ko je bil Božič dan, na katerega sem čakala skoraj od poletja naprej.

 Vse, kar sem naredila, no, skoraj vse, je bilo vezano na to, da Božiček vse vidi. V šoli sem se trudila za lepe ocene, bila sem pridna punčka, od vseh petih otrok sem bila, vsaj zdaj, ko razmišljam in povezujem dogodke za nazaj, nekje tista, ki sem bila deležna veliko pozornosti in nežnosti staršev, pa tudi mojih  velikih  bratov.

Božič v naši družini je bil nekaj posebnega. Peklo se je pecivo, piškoti, okrasili smo celo hišo, oče je naredil razsvetljavo, kolikor je bilo za tisti čas mogoče. Drevešček je dišal po smoli,vonj iglic še danes čutim v nosnicah.

Najbolj v spominu od okrasov mi je ostal velik zvonček, ki je med pravimi svečkami visel na dreveščku. Bil je poseben zvonček. Mama ga je obesila tja s posebnim namenom in sicer, za BOŽIČKA. Razložila nam je, da je Božiček plašen, da se ne upa vsakemu pokazati in zato takrat, ko prinese darila, najraje vidi, da je kje pri roki zanj pripravljen zvonček, da lahko z njim pozvoni in nam s tem da znak, da je prišel.

Na sam Božični večer,ko je bilo že vse postorjeno,ko smo povečerjali v krogu družine-pridružile so se nam razne tete in strici,ki so ostali sami in so straši želeli,da ta večer preživijo z nami. Nam otrokom je bilo to čisto fino, saj imam na vse te ljudi same lepe spomine. Spomnim se mamine sestre, ki je zelo rada prepevala božične pesmi, pa smo ji otroci kar radi pomagali peti.

Po kratkem in prijetnem klepetu,ki je prinašal krasno toplino v naš dom, je mama predlagala, da gremo v malo dnevno sobo, da se malce umaknemo, če je že božiček kje blizu, pa da ga ne splašimo.

Z veseljem smo šli, pesem o sveti noči je čisto tiho prihajala iz naših ust, ker je bilo pričakovanje preveliko. Srce mi je razbijalo od pričakovanja, od nečesa, kar sploh zdaj ne znam opisati, vem samo, da je bilo čudovito. Leto preden sem potem izvedela, da dragi mož naj ne bi bil resničen, sem mu pisala, če mi prinese smučke in vse, kar spada zraven.

Smuči, ki so bile takrat, so danes res samo še na ogled kje pri kakem zbiratelju.

Tisto leto, ko sem prosila za smučke, je bilo še posebej napeto, ker sem vedela, da potrebuje božiček za to vseeno kar veliko denarja.

Pocingljalo je. Njprej sem obstala, skoraj nisem mogla dihati od napetosti, niti premaknila se nisem. Ko sem videla, da gresta brata proti vratom, sem prijela enega za roko in šla počasi z njim, v skupno, veliko dnevno.

Tam so na smrekici gorele svečke, mama in oče sta sedela v naslanjaču, tete so tiho nekaj kimale v kotu. Spet je bilo slišati "stille nacht,heilige  nacht" (takrat pesmi  še ni bilo v  slovenskem jeziku) velike oči  pa so bile prilepljene na smučke. Prinesel je, uslišal me je.

Prišla sem bliže, nisem vedela, česa se lahko dotaknem, saj je bilo smučk več, ne samo ene. Potem so bratje strokovno ugotovili, da so ja najmanjše moje. O, kako srečna sem bila. Svet se je ustavil, samo sveta noč, lučke in moje smučke, ki sem jih tako srčno želela. Objela sem mamo, očeta in jima kazala, kaj sem dobila. Mama me je pobožala po glavi in rekla, vidiš, božiček nas spremlja in vidi naša dobra dela, kakšno nagajivost pa  tudi on spregleda.

Takšnih let je bilo kar nekaj, to so bilia zelo lepa  leta mojega življenja.

Ko sem sama postala mama, sem tradicijo držala naprej, želela sem tako veselje narediti tudi mojim otrokom. Nekaj let je ratovalo,potem so se začeli spreminjati tudi časi.Ali pa jaz, ne vem.

Potem so prišli vnuki. Ti so mi dal spet zagona, da  te lepe predbožične dneve spet oživim, ker vem, kako lepo je komu pričarati srečo v srček. Malo pa sem v vseh teh zadnjih letih pozabila nase. Nič več nisem pisala božičku in mi je zadnja leta nosil kar nekaj, kar pravzaprav niti ne potrebujem, niti mi ne naredi posebnega veselja, čeprav vem, da je bilo dano z najboljšim namenom.

Tako sem se letos odločila, da pišem božičku, po dolgih, dolgih letih. Listek bom nastavila tako,kot sem ga včasih.Na krožnik in okensko polico.

Letos ne želim skoraj nobenega darila.

Božička bom prosila, da naj v zelo veliki vreči prinese zdravja mojim vnučkom,... pa ogromno vrečo zdravja moji predragi hčerki, da bo lahko še veliko let gledala, kako raste njeno dete, da se ji ne bo treba boriti z  boleznijo dan na dan. Vem in trdno sem prepričana,da božiček to zmore. Meni bo s tem istočasno podaril vse, kar si v tem času najbolj želim. Miru,zdravja.

Lep in miren Božič želim vsem ljudem na svetu

Blogi istega avtorja

Mnenja o blogu

zeta  

kuha že od: 21.5.2009

Št. objav: 1353

Objavljeno 22.12.2011 ob 14:25

Ultranova, tako lepo si podoživela in opisala te čudovite daljne spomine iz otroštva, da so se mi kar malce orosile oči. K temu je pripomogla še tale čudovita glasba in pa že kar tapravo predpraznično vzdušje, ki prežema moj dom.

Upam, da si krožniček nastavila na Božičku dosegljivo mesto, pa da si se potrudila pri pisanju. Saj veš, treba je čitljivo napisati in če si vse to skrbno opravila in si pri tem močno zaželela zdravja svojim najdražjim in sebi, se ti bo želja sigurno izpolnila. Božiček bo to opravil z levo roko in rade volje.

Smo v nekem obdobju svojega življenja, ko so naše želje zreducirane predvsem na željo po zdravju, miru, pa da bi bili naši otroci zdravi in zadovoljni... Naj bo tako!

jernej  

kuha že od: 30.8.2001

Št. objav: 4828

Objavljeno 22.12.2011 ob 18:56

Hvala za izvrsten zapis, od vas pričakujem še kakšen blog, ker imate smisel za lepo besedo ;-)))

mamaF  

kuha že od: 21.1.2008

Št. objav: 3340

Objavljeno 26.12.2011 ob 22:27

Ultranova, ob tvojem zapisu sem ganjena. S kakšnim občutkom znaš opisovati velika in majhna hrepenenja!

Hvala, da to deliš z nami.

Bom izkoristila priložnost in ti zaželela, da se tvoje želje izpolnijo! Srečno tebi in tvoji dragi družini!

ultranova  

kuha že od: 30.11.2010

Št. objav: 512

Objavljeno 28.12.2011 ob 11:25

iskrena hvala vsem

naor  

kuha že od: 4.3.2010

Št. objav: 7559

Objavljeno 29.12.2011 ob 11:03

Sprejmi najboljše želje tudi od mene!

mali kuhar  

kuha že od: 14.10.2011

Št. objav: 748

Objavljeno 16.6.2012 ob 13:15

Ob prebiranju tega bloga mi je kar nostalgično, ko se spominjam sebe pred leti ko sem komaj čakal, da odprem darila in prelepo Božično vzdušje, zdej pa mi Božič pomeni samo praznik katerega preživim z družino... Nažalost starejši kot si, bolj stvari izgubljajo svojo posebnost ( vsaj pri meni je tako).

nickMax  

kuha že od: 1.2.2012

Št. objav: 71

Objavljeno 4.12.2013 ob 12:23

Ravno v pravem času sem naletel na ta blog. Ultranova,kako lepo napisano.Ni me sram priznati,da me je branje ganilo do solz.Tudi jaz ti želim vse najlepše in zdravja vsem tvojim

testeninca  

kuha že od: 19.2.2013

Št. objav: 717

Objavljeno 4.12.2013 ob 12:59

Vs4em dobrim željam se pridružujem tudi jaz. Pa tudi meni so se orosile oči. Jaz se sedaj trudim ko imam sinčka, da se zopet začuti ta praznični duh, da se malo umirimo in začutimo december, ki je zadnjih nekaj let kar šel mimo mene. jaz se celo leto trudim da slišim želje najbljižjih in jih potem poskušam uresničiti. Res pa je da sem lani nase pozabila, tako so vsi imeli darilo, razen mene, ki sem imela največje darilo da sem videla ko srečni so vsi skupaj.

katrin11  

kuha že od: 3.1.2010

Št. objav: 2039

Objavljeno 4.12.2013 ob 21:25

Vesel

Tako lep zapis, da ga je vredno vsako leto znova prebrati.

julčika  

kuha že od: 14.10.2012

Št. objav: 7

Objavljeno 11.12.2013 ob 18:18

Vsak bi ga moral prebrati. Uspelo ti je napisati tisto, kar vsi čutimo. Kar solze so prišle na dan.

syu  

kuha že od: 10.9.2009

Št. objav: 480

Objavljeno 28.12.2013 ob 20:08

Upam srčno, da vam bo Božiček izpolnil največjo željo.

Meni jo žal ne more.

Riddle  

kuha že od: 15.1.2009

Št. objav: 418

Objavljeno 6.12.2014 ob 16:04

Čudovit zapis, ki obuja spomine...

Mene popelje v praznične dni, ko sem imela nekje 7 let. Božička pri nas ni bilo, bil pa je Dedek Mraz. Na Silvestrovo sem opazovala prazno podnožje naše smrečice, a hkrati uživala v bleščečih okraskih in pisanih lučkah. Oče je takrat kupil nove lučke, ki so utripale v ritmu božičnih melodij.

Prvega januarja zjutraj je prišel čas za odpiranje daril. Sestra je vzela paket izpod smreke in mi ga položila v naročje. Bil je lepo zavit, mehek in po otipu sem vedela, da ne vsebuje igrač. Potrgala sem papir in zagledala nove hlače in srajco. V oči so mi privrele solze, ki pa jih nisem spustila na plan, a so jih domači kljub temu opazili. Mama mi je hitro podala novo darilo, da bi me potolažila. Bilo je polno zvezkov, svinčnikov, blokcev in sladkarij. Normalno, bila sem vesela. A še do danes, tega je že skoraj 25 let, nihče ne ve, da so bile solzice ob prvem darilu solze sreče in veselja. Vedela sem, da mi je hlače z ljubeznijo ukrojila in sešila sestra, bile so nove, ustvarjene samo zame, v komplet pa je spadala nova srajčka. Tega darila ne bi zamenjala za tisoč igrač in sladkarij.

Takrat sem bila najsrečnejši otrok na svetu.

mamamia  

kuha že od: 9.11.2004

Št. objav: 15489

Objavljeno 7.12.2014 ob 21:49

Pri nas je bil Dedek Mraz, ko sem se poročila, je pred njim prišel še Božiček. Otroka sta tako najprej dobila darilo od Božička (tast in tašča), potem pa še od dedka Mraza (pri mojih starših). Prav ljubki so bili otroci, ko so se pred nami delali, da verjamejo, da božiček in dedek mraz nosita darila, ne da jih mi kupimo. Kasneje so povedali, da je bilo prav hecno, ko so nas opazovali (naša dva ter nečak in nečakinja) kako skrivaj nosimo darila pod smrečico in jih skušamo zamotiti v tem času, pred nami pa so se delali, da verjamejo v skrivnostna moža ...

Še danes, ko so odrasli, ne želijo vedeti, kaj bo pod smrečico, pravijo da je veselo pričakovanje nekaj, kar jim je ostalo v spominu, in da jim je bilo prav nenavadno, ko so sošolci pripovedovali, da jih starši odpeljejo v trgovino in jim kupijo, kar si izberejo.

Ultranova je res lepo, doživeto napisala.

katrin11  

kuha že od: 3.1.2010

Št. objav: 2039

Objavljeno 11.12.2014 ob 19:20

Moj Miklavž se je krepko postaral. Vnuki so seveda dobili darila, to je nespremenljivo dejstvo. A po stari navadi sem postavila na mizo dva krožnika, enega zame in enega za moža. Spekla sem parkeljne in putke, pa orehi in jabolka so morali biti na krožniku, pa darilo. Ni važno kaj je tisto, pomembna je le drobna pozornost. Ja, možev krožnik je bil lepo kopato poln, moj pa? Če ne bi bilo gor parkeljna , bi bil bolj prazen kot mačkova skleda.

Mojega Miklavža je zgleda že skleroza srečala,pa je pozabil name, a svojih daril je bil prav po otroško vesel.

mamamia  

kuha že od: 9.11.2004

Št. objav: 15489

Objavljeno 12.12.2014 ob 9:47

No, pri nas je bil letos upor, ker smo pozabili na adventne koledarčke .... 26-letna hči je iz Ljubljane klicala, ali jo čaka doma, 29-letni sin je glasno protestiral, ker ga ni dobil 1. decembra, tudi mož se je nekaj kujal, da je brez čokoladic ostal ... Pa smo morali nadoknadit zamujeno.

tejča  

kuha že od: 25.3.2002

Št. objav: 243

Objavljeno 20.12.2014 ob 8:09

jokam... ganjena sem... no comment...

ultranova  

kuha že od: 30.11.2010

Št. objav: 512

Objavljeno 21.12.2014 ob 19:33

hvala dekleta,za lepe komentarje. Spet imam pripravljen rdeč papir,zlato pisalo. Do zdaj me je uslišal,verjamem,da me bo tudi v bodoče.Sicer pa vsak od nas v nekaj verjame.Velikokrat se ob misli na Božička,spomnim na to besedilo,čeprav mene bolj asociira na to,da v nekaj moraš verjeti

Nekoga moraš imeti rad

Nekoga moraš imeti rad,

pa ceprav trave, reko, drevo ali kamen,

nekomu moraš nasloniti roko na ramo,

da se, lacna, nasiti bližine,

nekomu moraš, moraš,

to je kot kruh, kot požirek vode,

moraš dati svoje bele oblake,

svoje drzne ptice sanj,

svoje plašne ptice nemoci

- nekje vendar mora biti zanje

gnezdo miru in nežnosti -,

nekoga moraš imeti rad,

pa ceprav trave, reko, drevo ali kamen

ker drevesa in trave vedo za samoto

- kajti koraki vselej odidejo dalje,

pa ceprav se za hip ustavijo -,

ker reka ve za žalost

- ce se le nagne nad svojo globino -,

ker kamen pozna bolecino

- koliko težkih nog

je že šlo cez njegovo nemo srce -,

nekoga moraš imeti rad,

nekoga moraš imeti rad,

z nekom moraš v korak,

v isto sled -

o trave, reka, kamen, drevo,

molceci spremljevalci samotnežev in cudakov,

dobra, velika bitja,

ki spregovore samo,

kadar umolknejo ljudje.

Trixi  

kuha že od: 23.9.2003

Št. objav: 13185

Objavljeno 22.12.2014 ob 17:58

Ultranova, lepo si obudila spomine tudi na mojo mladost. Ko sem bila majhna smo imeli samo Miklavža. Vedno je nosil skromna darila -Božička nismo imeli. Spomnim se obiskov Miklavža in parkeljnov na domu, bilo je zelo pristno. Za Božič smo bili od smrekci- sveži iz gozda in jaslicah. Velikokrat sem tudi babici pomagala pri okraševanju, jaslice je imela na šiviljskem stroju. Pa njena krušna peč in suhi krhlji, lepo je bilo.

Ko sem odrasla pa se je Miklavžu pridružil še Božiček in kar naenkrat sem imela poleg svojih hčera še kup želja nečakov in nečakinj.... Namesto preprostih stvari se je vse spreobrnilo v darila, dokler nisem predlagala, da ostanemo pri pozornosti.

Sedaj mi največ pomeni, da se zberemo na Božični večer, seveda ne manjka skromnih daril, za sorodnike domači piškoti, ampak najlepše je, da smo skupaj.

Seveda sta odrasli hčerki letos protestirali zakaj ni Miklavž nič prinesel. Ni, čas se je spremenil, jaz sem se. Morda bo spet nosil vnukom, vnukinjam, ki s svojimi nedolžnimi učkami še verjamejo v dobrega moža.

Tudi jaz sem letos napisala pismo po ene 35 letih, pa mu tudi narisala risbico( zraven pa tudi sin) in si zaželela lepega vzdušja z otroci na Božični večer pa trdnega zdravja vsem....pa napisala sem mu, da ga čaka topel čaj in piškoti .....isto je ponovil sin v pismu....

Komaj čakam na čarobni večer....

Za pošiljanje mnenj je potreben vpis ali prijava!

Število ogledov strani: 24024

Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?sandrak
MOJ vrtSUZANAZ
malo za hecVrana
Kaj danes za zajtrkŠpelais
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti