Bliža se čas,ki se ga veselijo skoraj vsi ljudje.
Božič. Kje so tisti časi, ko je bil Božič dan, na katerega sem čakala skoraj od poletja naprej.
Vse, kar sem naredila, no, skoraj vse, je bilo vezano na to, da Božiček vse vidi. V šoli sem se trudila za lepe ocene, bila sem pridna punčka, od vseh petih otrok sem bila, vsaj zdaj, ko razmišljam in povezujem dogodke za nazaj, nekje tista, ki sem bila deležna veliko pozornosti in nežnosti staršev, pa tudi mojih velikih bratov.
Božič v naši družini je bil nekaj posebnega. Peklo se je pecivo, piškoti, okrasili smo celo hišo, oče je naredil razsvetljavo, kolikor je bilo za tisti čas mogoče. Drevešček je dišal po smoli,vonj iglic še danes čutim v nosnicah.
Najbolj v spominu od okrasov mi je ostal velik zvonček, ki je med pravimi svečkami visel na dreveščku. Bil je poseben zvonček. Mama ga je obesila tja s posebnim namenom in sicer, za BOŽIČKA. Razložila nam je, da je Božiček plašen, da se ne upa vsakemu pokazati in zato takrat, ko prinese darila, najraje vidi, da je kje pri roki zanj pripravljen zvonček, da lahko z njim pozvoni in nam s tem da znak, da je prišel.
Na sam Božični večer,ko je bilo že vse postorjeno,ko smo povečerjali v krogu družine-pridružile so se nam razne tete in strici,ki so ostali sami in so straši želeli,da ta večer preživijo z nami. Nam otrokom je bilo to čisto fino, saj imam na vse te ljudi same lepe spomine. Spomnim se mamine sestre, ki je zelo rada prepevala božične pesmi, pa smo ji otroci kar radi pomagali peti.
Po kratkem in prijetnem klepetu,ki je prinašal krasno toplino v naš dom, je mama predlagala, da gremo v malo dnevno sobo, da se malce umaknemo, če je že božiček kje blizu, pa da ga ne splašimo.
Z veseljem smo šli, pesem o sveti noči je čisto tiho prihajala iz naših ust, ker je bilo pričakovanje preveliko. Srce mi je razbijalo od pričakovanja, od nečesa, kar sploh zdaj ne znam opisati, vem samo, da je bilo čudovito. Leto preden sem potem izvedela, da dragi mož naj ne bi bil resničen, sem mu pisala, če mi prinese smučke in vse, kar spada zraven.
Smuči, ki so bile takrat, so danes res samo še na ogled kje pri kakem zbiratelju.
Tisto leto, ko sem prosila za smučke, je bilo še posebej napeto, ker sem vedela, da potrebuje božiček za to vseeno kar veliko denarja.
Pocingljalo je. Njprej sem obstala, skoraj nisem mogla dihati od napetosti, niti premaknila se nisem. Ko sem videla, da gresta brata proti vratom, sem prijela enega za roko in šla počasi z njim, v skupno, veliko dnevno.
Tam so na smrekici gorele svečke, mama in oče sta sedela v naslanjaču, tete so tiho nekaj kimale v kotu. Spet je bilo slišati "stille nacht,heilige nacht" (takrat pesmi še ni bilo v slovenskem jeziku) velike oči pa so bile prilepljene na smučke. Prinesel je, uslišal me je.
Prišla sem bliže, nisem vedela, česa se lahko dotaknem, saj je bilo smučk več, ne samo ene. Potem so bratje strokovno ugotovili, da so ja najmanjše moje. O, kako srečna sem bila. Svet se je ustavil, samo sveta noč, lučke in moje smučke, ki sem jih tako srčno želela. Objela sem mamo, očeta in jima kazala, kaj sem dobila. Mama me je pobožala po glavi in rekla, vidiš, božiček nas spremlja in vidi naša dobra dela, kakšno nagajivost pa tudi on spregleda.
Takšnih let je bilo kar nekaj, to so bilia zelo lepa leta mojega življenja.
Ko sem sama postala mama, sem tradicijo držala naprej, želela sem tako veselje narediti tudi mojim otrokom. Nekaj let je ratovalo,potem so se začeli spreminjati tudi časi.Ali pa jaz, ne vem.
Potem so prišli vnuki. Ti so mi dal spet zagona, da te lepe predbožične dneve spet oživim, ker vem, kako lepo je komu pričarati srečo v srček. Malo pa sem v vseh teh zadnjih letih pozabila nase. Nič več nisem pisala božičku in mi je zadnja leta nosil kar nekaj, kar pravzaprav niti ne potrebujem, niti mi ne naredi posebnega veselja, čeprav vem, da je bilo dano z najboljšim namenom.
Tako sem se letos odločila, da pišem božičku, po dolgih, dolgih letih. Listek bom nastavila tako,kot sem ga včasih.Na krožnik in okensko polico.
Letos ne želim skoraj nobenega darila.
Božička bom prosila, da naj v zelo veliki vreči prinese zdravja mojim vnučkom,... pa ogromno vrečo zdravja moji predragi hčerki, da bo lahko še veliko let gledala, kako raste njeno dete, da se ji ne bo treba boriti z boleznijo dan na dan. Vem in trdno sem prepričana,da božiček to zmore. Meni bo s tem istočasno podaril vse, kar si v tem času najbolj želim. Miru,zdravja.
Lep in miren Božič želim vsem ljudem na svetu
