Superseptiku !
Bravo, bravo bravo. Superseptiku vsa podpora. Človek se velikokrat znajde v kočlijvih situacijah. Še dobro, da so ob poti tudi gostilne, da se v sili lahko zatečeš tja, kajti nemalokrat se zgodi, da moraš reagirati hipoma in se zavlečeš v kak cestni prepust ali pa s stisnjeno ritjo odlomastiš v koruzo.
Človek je na koncu koncev le človek ( tudi ženske), pravijo pa tudi, da je njegov organizem zelo podoben svinjskemu. Pa se čudite in vpijete, da je to fuj, kot se je izrazil tisti Riko iz ribnice s stisnjeno ritjo, da mu kaj ne zleze noter še takrat, ko tega noče. Sploh pa kaj pa pravi na to njegov fant? Maci ali Mici pa povem, da je po nejno iztrebljanje ravno tako pomembno kot hranjenje, zakaj torej ne bi govorili o tem. Vsak laik ve, da dohtar najprej vpraša, kako si se podelal, če hoče izvedeti a si zdrav al` ne. Seveda govorim o telesu in ne o glavi s katero imajo probleme tako Špela kot Sara pa tudi hana in analfaBeti, ki jih veže skupna lastnost. Toje zafrustrirnst kot posledica krščanske tradicije, ki temelji na sramovanju svojega telesa.
Jedli bi še, srali in prdeli pa nikakor. Sam sem imel tudi neko neprijetnost. Veste, bil sem v gostinskem lokalu, ki ga ne bom po nepotrebnem imenoval, kjer sem se dodobra pogostil z domačimi specialitetami (pečenica z zelejem, krompir v oblicah in karameliziran in flambiran kostanj z mladim vinom). Pa tako sedim v lokalu ob poobedku in uživam v dobri mladi domači kapljici, črevesje pa je jelo na vso moč prebavljati. Nič nenavadnega za normalnega človeka. Moram reči, da mi do sranja takrat še zdaleč ni bilo, čutil pa sem kako se pripravlja na tornado. Dobro, ta stvar enkrat pride do konca pa užgem kot svinja (o tem smo že govorili). V lokalu kajpada nisem bil sam, kelnar pa je tudi nenehno skakal okoli. Malo sem pogledal naokoli, ker sem bil tudi sam kar nekam presenečen nad glasnim grmenejem. Ni bilo reakcije pa sem si kar oddahnil. Jasno je, da se stvar ni ustavila pri tem, pa sem ga osmodil še enkrat enako silovito. Kelnar, ki se je nenehno motal samo okoli moje mize, me je že čudno gledal, prej eleganten korak pa se je spremenil v korak opotekajočega se pijanca, zaletavajočega se v stole in mize. Svoje početje sem ponavljal do odhoda, gostje pa so se že tudi močno vznemirili. Na streljajoče in zgražajoče poglede sem le skomigal z rameni. Naposled je tudi meni postalo neprijetno pa sem iz tega sranja našel izhod. Obrnil sem h obilnejši gospej in ne prav zaupno rekel: »Nič hudega, tudi meni se to kdaj zgodi. Bo že, bo že. Pa adijo.« Vsa gostilna se je mahoma obrnila proti debelajsi, jaz pa sem jo neomadeževan stisnil iz gostilne.
Lep pozdrav.