Slovenske beznice

Zabeljena svinjska reberca

Sonce je pripekalo z najvišje točke na nebu. Vročina in sopara sta onemogočala trezno razmišljanje, da je bilo nujno prekiniti delo na terenu, čeprav normalnemu človeku v teh nemogočih pogojih ni moglo biti do kosila. V takem stanju sem se nahajal tistega usodnega dne.

Obstal sem med vrati gostilne, zastal za hip, kajti takoj mi je bilo jasno, da gre za hudo beznico. Kaj dosti izbire pa tudi ni bilo v tem obdravskem mestecu. Pot mi je drsel s čela in se ustavil v obrveh, ki so težke delale senco očem pred slepečim soncem. Srajca se mi je lepila na znojni život, da me je vezala, ko sem sedal za staro z mastnim prtom pogrnjeno mizo. Ko sem razmišljal s čim bi si privezal dušo, se je pred menoj pojavila postava natakarja. Pogled sem počasi dvignil z njegovega mastnega sukjiča in ustavil v njegovih očeh, ki so krasile rdečelični obraz čokatega možiclja. Takoj mi je bilo jasno, da ga ima možakar precej pod kapo. »Ka bote jedo?, me je v narečju vprašal. »Kosilo prosim«, sem odvrnil, čeprav mi je tek minil že med podbojem gostilniških vrat. »Ka bote pile«? »Brizganec«, sem s težavo izdavil, zaradi suhega grla. »Svijska reberca pa špricer, a?« Brez besed je odšel jaz pa sem opazoval gospoda trobastega izgleda, ki je pri sosednji mizi enakomerno pozvanjal z žlico ob krožnik in mlatil kislo juho.Verjetno gre za okorelega pisarniškega molja, ki ima kislo juho na prvem mestu svojega železnega repertoarja. Pogled mi je zakrival cigaretni dim v zatohlem prostoru. Ravno ko sem opazoval veščo, ki se je mrtva cvrla na leščerbi je z negotovim korakom prihajal natakar. Brcnil je ob nogo mize, da je komaj ustavil reberca na robu krožnika. Pri tem si je pomagal z rokavom, ki je bil že tako popackan do popolne impregnacije. Brez besed je postavil na mizo svinjska reberca in špricer. Med jedjo me je zmotila tišina, ki je zapolnila smrdljiv prostor, saj je uradnik prenehal z zvonenjem. Poravnal sem račun za kosilo o katerem ne želim zgubljati besed. Ko sem zapuščal prostor se mi je v glavi vrtelo, verjetno zaradi preobilice zaužite maščobe in nadihanega cigaretnega dima.

Dan sem imel kulinarično začinjen. Sedel sem pod kužno znamenje in bridko zajokal. Vsemogočni me je zabodeno gledal, rekel pa nič. Pa saj ga razumem, sam ima dela z denacionalizacijo več kot dovolj.

9. okt 2001 13:16

Vampi po rižansko Bližal sem se svoji ciljni točki, spuščal sem se proti Rižani. Bilo je še dokaj zgodaj, kave pa tudi še nisem pil, zato sem se namenil zaviti proti gostilni. Pred nekaj leti, se spomnim, je bila bog ve zaradi česa v offu. Začuda je bila odprta, zunjaj pa je na avtomobilskem prepihu ob cesti sedelo že nekaj osvinčenih zgodnježev. Hladno in megleno poletno jutro mi je vzbudilo tek, ko sem s pogledom oplazil menu na tabli pred vhodom. Zamišljen sem počasi in negotovo stopal skozi gostilniška vrata in brskal po spominu, kaj sem pravzaprav videl na tabli. Vampi po tržaško? Ne hvala. Jota je že itak po pravilu. Ja, ja, njoki. Golaž. Pa verjetno še kak pasulj. Da bi se mu zlomila kreda, kdor je že to pisal. Kaj kreda, roka. Malica mi je že dišala iz kuhinje, vendar sem si mislil, da se bom raje držal vsakdanjega ritma in malical nekaj ur kasneje. Glasno sem pozdravil, ko sem vstopil v lokal, ker se mi je pač v danem trnutku to zdelo več kot potrebno. Natakar za šankom, ki je verjetno tudi lastnik lokala, je deloval popolnoma odsotno in brezbrižno, ošinil me je z očmi, pa še to zgolj naključno in ne bu, ne mu. Zakajen, plesnivo vlažen prostor mi je ponujal slikovit pogled v najbolj oddaljen kot, kjer sta, dva ravno prebujena delirična prepiteža že srebala svoje jutranje pivo. Vse skupaj me je vedno bolj navdajalo z občutkom iz Jurčičevega Desetega brata, dasiravno je gostilna na primorskem. Potegnil sem se skozi sobo in se vsedel za mizo s pogledom na kuhinjska vrata na koncu šanka. Ignorantskemu odnosu do strank ni bilo ne konca ne kraja. Morda pa sem krivičen, na strežbo se namreč ne spoznam preveč. Oseba za šankom je potrebovala petnajst minut, da je zmašila skupaj tisti špricar. Naposled pa le dočakam svečan prihod strežbe. Naročil sem sok in tisto črno brozgo, kot se je izkazalo kasneje. Previdno in počasi srebam kavo in zamišljen strmim predse. Gospodinja v vlogi kuharice živčno dirja sem ter tja in ustvarja nepotreben nemir. Naposled se umiri v kuhinji, od koder pa za šank švigne preplašena miš. Izgleda, da jo je kuharica presenetila, ko je svoje dolge brke pregloboko pomočila v moko. Ali pa si doživeto lahko razlagam kako drugače, saj sta se mi gospodar in gospodarica, bolj ko sem ju gledal, zdela podobna miši. Vstanem in grem.

15. okt 2001 15:05

Gostilniška posrana polomija Vesel sem, da se najde kakšna kritična beseda čez naše vrle oštirje. Naj povem tudi sam neprijeten dogodek v zvezi s slovenskimi gostilnami. Včasih človeka prime, da bi opravil kako drugo potrebo v gostinskem lokalu, kot pa da bi jedel ali pil. Tega dne je tako bilo. Prijelo me je, da bi veliko potrebo opravil- po domače me je srat prijelo. Vgalopu sem vletel v gostilno in to prav v sekret. Zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi. Res da ob spremljavi zvočnih efektov, vendar za to so bila kriva čreva, ki so od zadovoljstva prepevala. Možakar ob pisoarju je na glas bemtil, a se nisem kaj dosti menil zanj. Že tako sem imel dosti preglavic s svojo zadnjo trobljo, ki je kar lepo ofrajhala sanitarije. Papirja pa nikjer. Nič hujšega, kot z usrano ritjo vrteti se v sekretu, kot mačka okoli vroče kaše. Bil sem »usran za voglom«. S spuščenimi hlačami sem prosil papirja, oštir pa je samo preklinjal in spraševal če sem gost lokala. Ja ***** vam materina, seveda sem gost lokala, kaj me ne vidite? Pač usran gost, pa kaj ? Vsi nažalost ne moremo biti dobičkonosni. Eni prinašajo denar, drugi govna... Z grenkobo se spominjam tistega usranega dne in gostilničarji se mi od tedaj upirajo, ker ne najdejo razumevanja za take vrste gostov. Sem terenec in večkrat potrebujem gostinske usluge.

16. okt 2001 11:50

Halooo?! Oprosti, Milan, saj je res zadrega, če si ti to zgodi, ampak mislim, da ni treba o tem na ves glas razglašati, posebej ne na kulinarični strani. Ko človek bere tvoj (kar preveč) nazorni opis, ga mine, da bi sploh še kdaj kaj jedel! Fajn je vsaj to, da so taki članki na KulSlo izjema, ne pravilo!

16. okt 2001 12:01

Milan, strinjam se z maco. Preveč nazoren opis. Najprej sem misila, da boste napisali, se kaj o jedaci, ali nasplosno o gostilni, pa nic. LP

16. okt 2001 12:54

Milan, to ste pa napisali v naturalističnem slogu! Tudi sama menim, da podobne zgodbice niso primerne za to stran. Sicer pa se lahko tudi najboljšim gostilnam zgodi, da jim na stranišču zmanjka papirja... In zmanjka jim ga prav zaradi takih kot ste vi... takih, ki imajo take ali drugačne prebavne motnje... Beti

16. okt 2001 12:56

Še dobro, da se je tole znašlo med pismi bralcev in ne med recepti! Ali pa bi morali ustanoviti kategorijo "literarnih prispevkov". Ker zdi se mi, da so imeli pisci literarne ambicije... In slog, ki so ga izbrali, je naturalizem.

16. okt 2001 19:49

Kaj pa zdaj bemtite čez človeka in njegov slog? Čist lepo je napisal. Tudi to je produkt kulinarike. In pri ocenjevnju lokalov ocenjujemo tudi sanitarije. Nikogar pa ni zmotilo nekaj drugega: Milan NI BIl gost lokala. Sanitarije lokala so namenjene tistim, ki tam jedo in pijejo, z zaslužkom na postrežbi si potem lastniki lahko privoščijo rihtat skrete. Javni skreti pa zaračunavajo svoje usluge. Logika, ne? Vsi smo se že kdaj ušunjali na WC v lokal, vendar je to nekako tako, kot če bi s sabo v gostilno prinesli sendviče, a ne? Vsekakor potem ne tuliš naokoli, naj ti dajo papir. Sploh pa vsebnost papirja najprej preveriš. Če bi bil Milan večkrat gost v lokalih, bi že vedel, da ga pogosto manjka.

17. okt 2001 13:14

Pozdravljeni prijatelji Sem nekoliko starejši obiskovalec vaših strani in vse se mi dokaj dopade. Sploh, če govorimo o hrani. Imam tudi kar dober želodec, vendar pa ni ravno iz rostfreia. Prispevkov v forumu ne prebiram še neveliko časa, evo pa ko mi ravno postane všeč pa tole. Gre mi na bruhanje. Tale Boris je en navaden houdre (oprostite izrazu), tegale Marjana pa bi tudi najraje po nosu. A se imajo takile izmečki sploh pravico takole obnašati, saj to je ja kulinarika, svetinja našega posvetnega življenja. ... Ja krščen Matiček, Perliča, bolj verjetno pa Perlića pa sploh ne omenjam!!!!! Lepo pozdravlja vaš Franc. Spremenil(a) - Franc Murko dne 17 okt 2001 13:19:35

17. okt 2001 14:54

Pozdravljeni prijatelji in tudi Vi g.Franc Murko (Murkić?) Franc! Verjetno ste fenomen človeštva. Čestitam! Ali pa le imate tudi prebavni trakt, kot vsi smrtniki. Svetujem, da obiščite osebnega zdravnika. In nimam več namena izgubljati besed. Maca, Hana in Beti, z vami bi se raje srečal na kakšni vodni postelji in ne na sanitarijah pri opravljanju potrebnih potreb. Bojan, ti pa ne lupaj. Sedaj pa malo o mojem prispevku. Ni kulinarika samo natepavati klobase in jih nato hvaliti. Ne vem zakaj tako ogorčenje, ko pa gre za najosnovnejšo elementarijo človekovega telesa. Končni produkt kulinarike je izloček, katerega se ne smemo sramovati. Ali ne veste, da še tako fina dama prdne, da ne rečem glasno poprdeva. Največkrat pa ga inkognito spusti, potem pa grdo gleda okoli sebe in išče kivca... Tovariši, roko na srce. Namenoma sem zamolčal podatek, da sem nebrojkrat koristil usluge z jedilnega lista v taisti gostilni. Pojedel sem cca : 20 kg krompirja, 40 šniclov, 32 solat, 16 parov klobas, več litrov kislih juh, vampov, jot..., več deset litrov vina, piva, tu pa tam kakšen štamprle žganja... Ko pa se enkrat znajdem v prebavni zagati je pa vse narobe. Takoj sem bombardiran preko interneta. Hvala! Bil sem fer in nisem omenjal lokala. Morda za vas obstaja pravilo, da na toliko in toliko zapravljenega denarja lahko urinirate, na toliko opravite veliko potrebo in pri večji vsoti lahko celo bruhate na sanitarijah. Koliko naj zapijem, da bom lahko kozlal kar pri šanku? Franc, vpišite www.franc.murko.wasarrested.com Hvala za razumevanje.

17. okt 2001 15:42

Ja, Milan, saj je res iztrebljanje ena od lastnosti, ki kaže, da je nekaj živo (čisto biološka definicija), ampak, kakšen pomp pa ti delaš iz tvojego iztrebljanja, je pa že prav neverjetno! Saj ti verjamemo, da se znaš pokakat, tega nam ni treba na vse pretege dokazovat. Strinjam se, da ni dolžnost gostilničarja priskrbeti papir, če nisi gost lokala, tega ne moreš oporekat. Če vzamem drugače, pa si prava popestritev na KulSlo. Po mojem, se je začel vsak na glas krohotat, ko je bral tvoj prispevek. To je moje mnenje.