član od 20041569 sporočil
Hojla!
Prav imaš,Marjanca,življenje gre dalje!Kaj se bi toliko sekirali zaradi ene neumnosti!Važno je,da se zavedaš svojega nažiranja in da se spet vzameš v roke.
Ja,malo pred tvojim sinočnjim nažiranjem pa sem jaz z mlajšo hčerko izgubljena tavala po gozdu.
Ob pol osmih sva šli mal hodit(Sem hotla najprej sama,pa je mala na vsak način hotla zraven),toda nedolžen sprehod se je spremenil v pravo adrenalinsko pustolovščino.Okrog našega kraja imamo speljano sprehajalno pot.Včeraj sem hotela prehoditi samo en del poti,pa sem zgrešila eno stezo in začeli sva hoditi v krogu in tonili globje in globje v gozd.Pa ko bi bil to tak navadn gozd,ma kaki,prava džungla,vmes pa speljanih toliko stezic,da nisem več vedla,po kateri sem že hodila in po kateri ne.Nazadnje me je pa že zares panika zagrabla!Hčerkica se je pa zelo pogumno držala in jo tako šibala,da sem komaj držala tempo z njo.Jo je bilo zelo strah,sploh,ko se je začelo temnit.Uuuuuuu,kar naenkrat je bilo temno!
Ampak sreča je bila na moji strani in kar naenkrat sva naleteli na cesto,lepo belo široko cesto,ki naju je pripeljala do doma.Ampak,ko sem videla,kje sem prišla iz gozda,me je skoraj kap.Šele takrat sem se zavedla,v kakšem krogu sem hodila in da sem čisto izgubila orientacijo.Namesto,da bi hodila proti našem domu,sem hodila proč od njega.Ne morš verjet,kaj se ti lahko mimograde pripeti!
Domov sva prišli ob pol enajstih zvečer,takšni,kot bi prišli iz fronte,blatne,popraskane in prestrašene.
Mejte se lepo!Marjanca,drži se!
Marjetka cvetka