Tradicionalno nedeljsko kosilo

Obožujem nedeljska kosila. Tista tipična, z juho, tenstanim krompirjem, govedino in solato. Pripravljala ga je moja stara mama, mami in sedaj ga pogosto tudi jaz. Goveja juha je vedno, ostalo pa glede na trenutni navdih in razpoložljivost sestavin. Prejšnjo nedeljo je bil pečen zajec, danes zrezki v omaki in pečen krompir. Sladic pri nas navadno ni bilo, jih pa jaz sedaj skoraj vsako nedeljo pripravim. Za nedeljsko kosilo si rada stvari že prej pripravim, da imam prosto dopoldne za potepanje po okoliških hribih. 

Tudi jaz Lopatka, goveja juha z rezanci ali z zdrobomovi žličniki, kuhana govedina z juhe samo s soljo in hrenom s kislo smetano na krožniku, pa tenstan krompir in pozimi še endivja in radič s krompirjem...ko je poleg še pečenka, pohanje...pa govedina z juhe ali v solati ali pa za naslednji dan z juhe. Je pa res...to je žal redko pri nas, veliko preveč kalorij namreč. Na Šmarno goro al pa ostale okoliške vzpetine se mi pa pa ne da več hodit.

Kot je ena napisala, tudi pri nas je bil nedeljski imenik zabetoniran (goveja juha z zakuho, restan krompir, neko pečeno meso, solata in puding), sama pa tega nisem nikoli prakticirala.  Še posebej od selitve čez lužo, ko je vsaj nekdo vedno delal ob nedeljah, nam nedeljsko kosilo ne pomeni čisto nič več, kot vsako drugo kosilo (oz. večerja) v tednu. Vedno je pogrinjek, vedno je porcelan "za boljše priložnosti", ker drugega pač nimam, nikoli ni bil restan kromprir in goveje juhe tudi nihče ne pogreša. Mislim, da sem radovednici mojezlato odgovorila na vsa vprašanja.  

Matr, Vanja, poetična pa nisi čisto nič!!!!

lp

Pri nas doma pa se trudim, da je običajno nedeljsko kosilo ob nedeljah pa še za v ponedeljek običajno ostane. Smo kar nekako navajeni in nismo ljubitelji drugih kuhinj. Trudim se da jemo sezonsko in rahlo tradicionalno slovensko. Se mi zdi, da je potrebno tudi otroke spoznati s slovensko hrano. Predvsem pa kuham tako, da sestavine uporabimo kar je doma zraslo.

No in ob kakšnem nedeljskem kosilu ko povabim še žlahto in kaj praznujemo je približno takle jedilnik: obvezno goveja juha z domačimi rezanci, tenstan krompir na ocvirkih in čebuli zraven še ajdova kaša in riž. Kot priloga še korenje iz juhe pa cvetača in brokoli pa vinska omaka po dolenjskem receptu in smetanovo sirova omaka z gobami. Od mesa pa filana rebra, kakšen pohan zrezek, pa kakšen košček pečenega piščanca aja pa obvezno bučni polpeti. Pa solata – endivija, radič ali zelje. Če pa ni sveže solate več pa pride na mizo kar je vložene srpska ali rdeča pesa ali stročji fižol. Pa vsaj ene tri vrste peciva pa nekaj sladkega za na žlico oz. torta. Solate in zelenjave ter vloženih stvari ne kupujemo, jemo kar imamo doma. In verjemite, da pridemo čez zimo skozi. No ja vsak pač ima svoj sistem in okus. Ga pa ni ga čez dobro domačo pečenico oz. krvavico in domačo repo ali zeljem. Se mi zdi, da je fajn otrokom pokazat kako so včasih delali pa so preživeli. Še dobro, da so otroci pripravljeni tudi pri vseh teh opravilih pomagati in tako se bodo spomnili kako je bilo včasih. Pa fajn je če jaz nimam časa pa pol sine reče če mamo kaj sladkega doma pa jaz pravim da ne in on gre in speče torto.

Tako mi – mi je pa zanimivo brati kako drugi.

Lera mislim da mojezlato povprašuje po tipičnem nedeljskem kosilu ne pa kosilu za kakšno praznovanje.

Da pa vse to kuhaš vsako nedeljo ti pa ne verjamem.

Pri nas je bilo včasih zabetonirano: Goveja juha, govedina iz juhe, hren, tenstan krompir (zame krompir na solato dokler je bila še prababica živa, potem se je nehalo z mojimi izmišljotinami...), zelena solata, sladica redko ampak nikoli ob kosilu. Potem se je skozi čas dopolnjevalo z različnimi oblikami krompirhja in vrstami mesa...

Sedaj se povabimo k mami ali tašči na kosilo, nič ni več tradicionalno. Tudi ljubitelji juh nismo, zato jo pojemo drugje, sama pa je ne kuham. Drugače pa več vrst mesa na različne načine, isto zelenjave in različne priloge (krompirja ne kuham skoraj nikoli, mogoče 5x na leto za krompirjeve svaljke). Poleti pogosto podpeka.  Solate na 1001 način in pa sladica po kosilu, redko tudi ob kosilu.

Meni na kraj pameti ne pade da bi zabijala čas z kuhanjem ko pa lahko uživam s svojim sinkom zunaj...

Ob kakih praznovanjih si pa dam duška in izživim svojo kuharsko žilico.

Nedelje se spominjam... mama je vsak dan šla na tržnico (ni se kupovalo na zalogo, ker ni bilo hladilnika, kaj šele zmrzovalnika). V nedeljo smo šle (sestre) ob 10. uri na matineo (v kino), doma nas je pričakalo dobro kosilo – obvezno juha. Bila je kostna (ker za govedino verjetno ni bilo denarja) ali pa kurja juhica. Seveda z domačimi rezanci, ki so se delali to jutro. Nekako se najbolj spominjam pohanega piščanca, krompirja... Dostikrat sem premišljevala zakaj je bil velikokrat pohan piščanec? Menda, zato ker je iz piščeta prišlo največ kosom. Tam nekje pri mojih 12-13-ih letih sem rezance morala delat jaz. Uf, kako sem to sovražila, ko mi je testo šlo med nohte. (Mama, hvala ti.)
V mojem gospodinjstvu gledam, da je nedeljsko kosilo (pa tudi sobotno) drugačno od tedenskega. Takrat je bilo več časa za kuhat, ni bilo šole - otroci so bili doma... Sladico sem večinoma delala v soboto po kosilu. Tipično nedeljsko kosilo je pač – juhica (obvezno), ni važno kakšna, glavna jed pa nekako času prilagojeno. Rada vidim, da je raznoliko, da se ne ponavljam prevečkrat.
Ob nedeljah na mizo postavim »novi« prt in po dva krožnika... (Enkrat me je vnukinja, ko je postavljala mizo, vprašala, zakaj samo v nedeljo in za praznike postavim dva krožnika? Odgovorila sem ji, da se mora vedeti, kdaj »je petek in kdaj je svetek«. Malo me je čukovo gledala, ampak sem ji razložila in sedaj razume.
Vedno mi je veliko pomenilo (ko so otroci bili še doma), da se od enkrat usedemo za mizo. Tudi danes, ko sva sama, je kosilo pravi mali ritual. Da ne govorim o kosilu, ko se zbere moja 10-članska družinica.

Lepo bodite!

 testeninca

Da pa vse to kuhaš vsako nedeljo ti pa ne verjamem.

Testeninca, pa saj je napisala, da več kuha, ko gre za praznovanje. In da pripravi vse to, ji jaz verjamem, ker je pri nas podobno. Ko se v nedeljo dogovorimo za skupno kosilo, deset se nas zbere pri mizi, so tudi vsaj tri ralične jedi kot glavne in vsaj tri vrste solat. Saj to je vse hitro gotovo, če se malo organiziraš.

Me, ki imamo  večje, že odrasle otroke, pač lahko več časa kakšno nedeljo preživimo v kuhinji, zakaj pa ne, če nam to dobro dene in vemo, da bomo potem še kar sedeli pri mizi in se pogovarjali, smejali itd ...

Sicer pa kakšno nedeljo delam po tri tazlične jedi za nas štiri, ker se ve, da ob koncu tedna izpolnjujem želje. Če se mi ni, pa to jasno in glasno povem.

testeninca, ne ne kuham vsega vsako nedeljo.

Je pa res, da si ne znam predstavljati nedelje brez goveje juhe in domačih rezancev pa govedine pa tenstanega krompirja pa solate pa obvezno ene domače sladice aja pa kakšna zelenjavna priloga more bit pa omaka tudi. Jaz pač rada kuham za družino itak otroka še spita ko imam jaz že pripravljeno skoraj vse. Radi imamo zgodnje kosilo potem si pa popoldne frej in greš lahko na izlet ali pa spat sploh nima veze.

Ja pa tako kot je rekla mamamia, če se malo organiziraš in ti ni odveč sploh ni panike.

Nedeljska kosila moje mame so še vedno aktualna. Juha je vedno goveja, kokošja ali juha iz svinjskega mesa.

Kuhana svinjina je potem postrežena s paradižnikovo ali česnovo omako in pire krompirjem. K rižu ali krompirju je poleg kakšna pečenka, dunajski zrezek ali mesne kroglice, pečene v pečici. Zraven še včasih kuhano kislo zelje s prekajenim mesom ali pohana cvetača. Včasih zna biti za nedeljsko kosilo kruhov narastek in pečen piščanec. Vedno pa je tudi solata: zelena (kar pač raste na vrtu skoz vse leto), mešana s poletnimi vrtninami, fižolova, zeljna ali iz kitajskega zelja (no, ta je edino iz trgovine).

Po kosilo sledi pospravljanje kuhinje in po tem še kava in sladica. Vedno je kako pecivo, včasih iz kake revije, da se preizkusi nov recept.

Testenine so med tednom, večinoma pa v soboto.

Pri meni doma pa je že vse pomešano. Nedeljska kosila pripravljam že med tednom, v nedeljo pa se zna jesti kakšno hitro narejeno kosilo. Edino ribe jemo vedno ob sobotah ali nedeljah, odvisno kako smo vsi doma.

Dandanes se že vse dobi v trgovini, tako da ni treba veliko razmišljat, kaj prišparat za bolj posebne dneve, ko je vsa družina doma.