Davki, ah ti davki...

Saj pri svečah ni dosti drugačna zgodba, kot tudi ne pri ostalih stvareh. Le, da hlače vsaj služijo nekemu namenu. Še huje je, da je pri hlačah za 150€ nabavna cena enaka.

Domače ustvarjanje mkII, iz mila na hlače...

,   .....  - presneti.

Limnol, pa pusti nam malo veselja. 

Kar se čuta do sočloveka tiče, brez skrbi, mi je bil položen že v zibelko. 

Me pa ta trenutek bolj skrbi za Babko - ne duha ne sluha od nje. Glede moje včerajšnje replike na njen zadnji post. Oh, ja.

Mamamija, tvoj zadnji zapis o slovesu na odprtem morju, pa mi je prebudil bolečino in solze, ki se kar niso hotele ustaviti...

Me pa pri teh notarskih pogodbah bega, kako to izpeljejo, če sorodniki niso seznanjeni s poslednjo željo pokojnika, sklenitelja takšne pogodbe. Kje se pravzaprav hrani?

Če sorodniki niso seznanjeni s to željo pokojnika, potem verjetno opravijo običajen pogreb. Po moje je za tako reč potrebno pravi čas poskrbeti - saj ni treba, da se oporoka hrani pri notarju, pri notarju ali odvetniku se le napiše, da ni težav z veljavnostjo. Prošnjo za raztros zunaj pokopališča pa napišejo svojci in jo obravnava upravna enota.

Vse podrobnosti imaš na menjenem protalu - www.pogrebi.info, ali pa vpršaj na pogrebno podjetje, ti vse povedo.

Hvala, mamamia. Samo firbčna sem. Ostajam kar pri tradicionalnem pokopu - edino kakšnemu organu pa bi se z veseljem odpovedala, če bi komu koristil...

Johannca, najprej hvala za čestitko

Ja časa nisem imela, da pridem do tega mojega Fonzi-ja, je pa mamamia že vse prav usmerila

Za raztros v morje se nisem odločila zaradi rizika, ker če na dogovorjeni dan veter piha, potem je gotovo - nič ne bo z raztrosom.

Saj bi se odločila, da iz mene naredijo spominski diamant, če bi imela zadost denarja, ampak brez veze, nobeden ga nebi nosil, kaj šele, da bi ga kdo kupil

O raztrosu je pa tako, za mojo željo vedo, kako bodo pa naredili, me pa prav malo briga...

Bolj strašljivo je, da po zadnjem ukrepu naše bistre vlade, lahko pride do tega, da se bodo smrti skrivale in bodo ljudje imeli trupla kar doma, kot vemo, se v svetu to že danes dogaja.

Morda mi bo kdo očital, da se iz smrti norca delam, pa sploh ne gre za to. Po vseh težkih preizkušnjah v življenju, sem žalovanje začela sprejemati in razumeti drugače: kot plima in oseka - pridemo, malo postojimo, sledi pustimo in odidemo.....

Vmes je pa fino, če se lhko tudi smejimo

Jaz pa si želim, da me klasično pokopljejo v krsti.Upam, da bodo upoštevali mojo željo. 

Meni je pravzaprav vseeno, kaj bo z mano po smrti. Želim si, da ne bi bilo žalovanja, poberejo naj vse organe, kar je uporabnih, tudi kožo naj mi olupijo, kako me bodo pokopali mi je pa gladko vseeno. Le upepeljena želim biti, razen če se odločim in telo dam za vaje študentom medicine.

Mož sicer pravi, da me bo dal v pivski kozarec, da bom lahko nenehno skozi steklo gledala ... 

malo mimo teme, kako organiziraš, da lahko po smrti postaneš darovalec organov?a kdo ve?kje se to ureja? Moja družina sicer misli, da sem glede tega nora, meni se zdi to moja najbolj idealna ideja...

To urediš preko kartice zdravstvenega zavarovanja, ali pa poiščeš podatke na internetu, Eurotransplant je dovolj za začetek iskanja.

Ne vem, zakaj bi bila nora, če želiš po smrti darovati organe. Meni je to eno najbolj plemenitih dejanj.

Vprašaj tiste, ki ti pravijo, da si nora, kako bi se počutili, če bi jim bilo življenje odvisno od presaditve enega organa, darovalca pa od nikoder? 

Jaz sem uredila na najbližjem Ozrk (Rdeči križ). Potem sem pa dobila nek kup dokumentov iz Lj, ne ljubi se  mi iti gledat, kaj gor piše. Menda je pa zabeleženo tudi na zdravstveni kartici, ampak o tem pa nisem prepričana. To imam urejeno pa že veliko let, tako da ne vem, a se je v tem času že kaj spremenilo. Pokliči na najbližji RK, tule imaš link.

http://www.rks.si/sl/Kje_smo/

Če ne drugega, svaj svetovali ti bodo, kam se naj obrneš.

Nič slabega o tvoji družini, ampak vprašaj jih, kako bi se počutili, če bi kdo od vas nujno potreboval kak organ, kje bi ga dobili, če smo vsi "nori", ki jih želimo darovati.

In če nihče ne bi doniral telesa študentom? Kje bi se učili in kakšne zdravnike bi posledično imeli???

Bres skrbi, zelo pametno si se odločila. . Ko bi nas le bilo čim več. Čakalne vrste so ogromne.

Pa ko že smetimo: krvodajalsvo drastično upada, zmeraj manj nas je, odkar ni več nagradnega dopusta.