Nezaželeno pasje vedenje

imam 6-letno psičko labradorko. po značaju je prijazna, je pa tudi zelo inteligentna in ima veliko energije. probleme imam, ker mi je ni uspelo odvaditi lajanja na druge pse in tudi ostale živali ter vlečanja, ki je prisotno le v takšnih situacijah. da se razumemo; lajanje nikakor ni napadalno, rada bi le pozdravila psa. S takim obnašanjem sicer nikomur ne škoduje vendar je zelo moteče in pri nekaterih psih zaradi njene  'nervoze' lahko pride do nevšečnosti in celo napadov. sama ne vem več, kaj naj storim. posvetovala sem se z nekaj pasjimi trenerjin, pa so mi rekli, da je tega pri tej sstarosti ni mogoče odvaditi.probleme imam tudi zaradi raznih aktivnosti, saj se boji vode in višine.

Upam, da mi lahko kdo da kakšen uporaben nasvet in se vam zanj že v naprej zahvaljujem.

sweet T

28. maj 2013 9:33

Mogoče bi povprašala tele: http://www.alfakan.si/

Pridejo tudi na dom in se ukvarjajo s prevzgojo psov in tudi lastnikov .  Sicer pa vse piše, preberi si.

Tudi jaz sem imela labradorko, ki je postala nezaupljiva do drugih psov po tem, ko jo je ugriznila druga psica. Težave so bile samo s tistimi psi, ki so bili napadalni. Nič kaj prijetno.

Dobiva pa novega psa, upam, da se bomo lepo učili.

28. maj 2013 12:58

Oprosti, ampak sem se od srca nasmejala, ko sem prebrala, da se labradorec boji vode.

Kolikor poznam to pasmo je precej "požeruške sorte", tako, da bi jaz na tvojem mestu to izkoristila za preobrnitev pozornosti s psa na katerega laja, nase in sicer tako, da bi ji že pred "stikom" ponudila kakšen briket.

Sicer pa moram reči, da mi gredo strašno na živce lastniki, ki svojemu psu ne dovolijo, da bi se povohal z nekim drugim psom ( npr. na sprehodu) in mu to z vlečenjem povodca na vsak način hočejo preprečiti.

In ne, ne pravim, da si ti takšen lastnik.

lp

28. maj 2013 13:43

Če te vleče, torej ne uboga na tvoj ukaz, da nečesa sme, pomeni samo to, da pri vzgoji niste bili dovolj vztrajni in dosledni. Naš pes se sicer na trenutke ves trese, ko gredo drugi psi mimo ali lajajo izza ograje, a le pogleduje gospodarja oziroma tistega, ki je z njim na sprehodu, in  niti ne trzne. Mimo drugih psov gre, kot da jih ni. A mi smo ga tega, s čemer imaš ti težave, odvajali že kot mladiča.

Stopi do kakšne pasje šole, morda pa se da pomagat.

 www.sola-psa.si - tule poglej, morda bo kaj uporabnega.

28. maj 2013 13:52

Hvala za vaše odgovore. Seveda se popolnoma zavedam, da je krivda naša. to je naš prvi pes tako da nismo imeli izkošenj za vzgojo. ne spomnim se prav dobro, kdaj se je takšno vedenje začelo, ampak mislim d pri približno pol leta. zelo pomaga, če se pred srečanjem z ostalimo živalni utrudi,a je to včesih težavno, saj niti po 2-urnem sprehodu ne pokaže niti najmanjše utrujenosti.

vanjatanjšek : vode se ni bala od vedno. enkrat se je čuvala nekje in je (nevem zakaj) kar potonila. kar pa se hrane tiče pa sploh ni nič požrešna in ima veliko raje družbo, pa če je še tako lačna...

Bom pregledala linke, ki ste mi jih posredovali in upam, da bom našla kaj uporabnega.

28. maj 2013 14:01

katti: hvala za zgornjo povezavo. pogedala sem, tako da bom kasneje poklicala. ;)

28. maj 2013 17:16

Sweet T najverjetneje se je to obnašanje začelo v pasji puberteti (kot si napisala, tam pri pol leta jih ponavadi začne zmetavati), problem je, če se to obdobje ne prebrodi uspešno in so potem težave tudi po koncu pubrtete.

Ko si napisala, da se pes ne utrudi. Nekateri psi potrebujejo bolj aktivne sprehode, s tem ni mišljeno samo fizično, pomembno je tudi mentalno zaposliti psa. To so mišljeni razni zabavni trikci in vaje, prinašanje žogice, vlečke itd... za doma prav pridejo tudi takšne igrače za napenjanje možganov:

http://www.nina-ottosson.com/

Pa mogoče za kakšen nasvet pobrskaj še na : http://www.mojpes.net/forum/index.php in http://www.pesjanar.si/forum/

In ne sikiraj se zaradi besed trenerjev, da se pri tej starosti ne da odvaditi, ne drži. Vse se da če se hoče in vztraja, pa da si pri tem dosleden. Pa veliko uspehov vam želim 

28. maj 2013 17:39

Zanimivo, našega labradorca je bilo treba naučiti lajati, ko smo ga dobili, ni dal od sebe niti glasu, v vodo smo ga postavili takoj prvi dan, ko je bil pri nas... Še vedno je najbolje z vsakim psom, ne glede na poreklo, v pasjo šolo, vsaj prva stopnja je zaželena. Naš nemški ovčar je bil tudi malce nevzgojene sorte, ker ravno takrat ni bilo v kraju nobene pasje šole, vozniškega izpita pa s sestro še nisva imeli, ga je pa kasneje brat vzel v roke. Se da tudi pozneje marsikaj priučiti ali pa česa odvaditi.

28. maj 2013 22:11

Kako ste se pa tega lotili??????

lp

28. maj 2013 23:16

sweet T, psa se da vsega odvadit, samo če smo dost vztrajni. Tako da samo pogum. 

Tudi midva imava psa z ogromno energije (lovski mešanec) in to, da je nekaj zaporednih dni na dolgih sprehodih, kjer se lahko res utrudi, dela čudeže. 

Je pa tole en primer, kako pasma včasih bolj malo vpliva na posameznega psa oz. ji pripisujemo preveč pomena. Po mojem je velik več, kot si navadno priznamo, odvisno od karakterja posameznega psa ...

Sicer je pa tudi tale varianta dobra in ugodna za individualno delo s psom na domu: http://www.superpes.si/. Odvisno tud, od kod si. Alfakan so bazirani v MB, Superpes je v LJ ...

29. maj 2013 2:36

Draga sweet T, tole zgoraj je pa največja neumnost, kar so ti jo lahko rekli! (pa ne obtožujem tebe, da ne bo narobe razumljeno)

Nikakor ne verjemi vsega, kar ti razni "trenerji" naložijo. S tem si nekateri "umijejo roke", ker se jim je preprosto lažje ubadati z mladimi, še "nenarejenimi" mladiči kot pa se resno posvetiti vodniku in psu, ki si je v letih že precej utrdil slabe navade.

Ne obupaj, nič ni nemogoče, sploh pa problemi vlečenja in lajanja niso nič kaj posebnega, s tem se ubada ogromno vodnikov in vse to se da z veliko potrpežljivosti in predvsem posluhom za psa in opazovanjem njegovih reakcij lepo rešiti.

Vse šole oz. programi, ki so ti jih že drugi predlagali, so s strani dostih vodnikov zelo pohvaljene, predvsem zato, ker je prispop individualen in ni usmerjen zgolj na "drilanje" za BBH izpit na poligonu, kar je bistvena dejavnost kar dosti pasjih šol, kjer potem dobiš "nasvete", kot si ga ti dobila.

Vsekakor pa je obisk dobre pasje šole na terenu (ne samo inštruktor na domu) zelo priporočljiv, saj lahko tam v kontroliranih situacijah psa soočaš z drugimi psi in ti inštruktor pomaga pri teh stikih. Prisotnost drugih psov je v pasjih šolah pač neizogibna, zato se pes tako ali drugače privaja na druge pse in se uči pristopati do njih na umirjen način - predvsem pa se ti kot vodnica naučiš pravilnega vedenja. Pes namreč ne ve, kaj bi radi od njega, če mu tega ne znamo prav predstaviti.

Za pogum in za lažjo odločitev, poglej tale video. Veteranček Chico, posvojenec iz zavetišča , se je v pičlih 6 mesecih naučil 40 trikov! Pa še naj kdo reče, da starega psa ni mogoče naučiti nečesa novega :)
http://www.youtube.com/watch?v=vNrvNFCgH2M

Kar se tiče srečevanja drugih psov, vlečenja in lajanja - potrebno bo umirjanje in postopno zviševanje kriterijev. Psa ne smemo pustiti "direkt v žrelo", najprej začnemo vaditi tako, da se psom gibljemo tam, kjer so drugi psi toliko oddaljeni, da pes še ne postane nervozen in ne začenja reagirati na svoj običajen način. Fino je, če imaš možnost prositi kake znance s psi, da to pomagajo, da se mirno sprehajajo na drugi strani travnika, ti pa si svojo psičko hodiš po svoje. Postopoma se približuješ. Dokler je psička mirna, jo veselo hvališ, nagradiš s priboljškom, da spozna, kaj želiš od nje (za zaželjeno vedenje je nagrajena). Če opaziš, da ni več osredotočena nate, preprosto spustiš kriterij, se obrneš v drugo smer, narediš krog, psičko spet pridobiš "na svojo stran", ko je pozorna nate, jo nagradiš in greš počasi vedno bližje motnje.

Čudež se ne bo zgodil v enem popoldnevu, tega se moreš zavedati. Če pa si boš to zadala za "projekt" in vsak popoldan vadila deset, petnajst minut, takrat, ko boš ti sproščena in spočita, da strahov in živčnosti ne prenašaš na psa!!!, boš videla, čez nekaj tednov bo rezultat viden. Verjemi, vztrajnost, potrpežljivost in potrjevanje zaželenega vedenja je ključ do odpravljanja takih "napak". Če se odločiš, da bi nekaj rada spremenila, ti bo z pridnim delom uspelo, jaz že zdaj verjamem vate in držim pesti, da ti bo ... ker se zavedaš, da ste v preteklosti delali napake ali pač niste "nič delali", saj ni važno. Iz tvojega pisanja je razbrati, da si pač v stiski in da si se pripravljena učiti in delati. Zato - bo šlo, boš videla!

Morda ti bo kdo svetoval, da psa, ko se začne "šopiriti" proti drugemu psu, grobo prekineš s "fuj" ali pocukaš proč ali kaj takega. Saj ... mogoče bi delovalo, mogoče pa ne. Zakaj? Ker psa, ki ob neki motnji že itak postane vznemirjen (zato pa potem laja, skače, cuka) s kričanjem, cukanjem in razburjenostjo še bolj vznemiriš. Pri zelo "reaktivnih" psih pa je potrebno situacijo umirjati, zato je bistveno bolje delovati praktično brez velikih besed, samo z dejanji, ki pa morajo biti taka, da psu pomagaš k pravilni odločitvi.

Torej - namesto, da s psom na zategnjenem povodcu marširaš direktno proti drugemu psu in zraven vpiješ "Fuuuuj, ne smeš", poskusi raje drugo taktiko. Naredi rahel ovinek okoli drugega psa, pri tem bodi umirjena, povodec naj bo sproščen, poskusi svojo psičko pripraviti do tega, da sledi magari tvoji roki, v kateri bo slasten košček hrane (kar za pravega labradorca ne bi smel biti problem ali njeni priljubljeni igrački, ki jo imaš s sabo. Naredi vse, da ji boš bolj zanimiva kot drugi pes ali ljudje, ko bo pozorna nate, pa jo pohvali, kot da je najboljša na svetu (no, saj vem, da je zate že itak najboljša)!

Počasi, počasi ... na vsakem treningu se poskušaj malo bolj približati motnji, dokler je psička umirjena in osredotočena nate, super, pohvali, nagradi. Kmalu bo spoznala, da se približevanje drugim psom bolj "splača" izvajati tako, kot ti želiš in ne na njen nači. Če namreč začne vleči po svoje, se obrneš, ignoriraš, greš v drugo smer - psička srečanja z drugim psom sploh ne bo deležna! Kazen je tukaj odsotnost tistega, kar bi pes sicer rad (torej pozdravit se z drugim psom) in ne dodatno vznemirjenje v obliki "klasične kazni" kot je zategovanje povodca in glasne besede "neeee, ne smeeeš".

Za začetek si lahko pogledaš tudi nekaj filmčkov, kjer pokažejo ravnanje, kot ti ga opisujem. Upam, da ti angleščina ne bo delala težav:

- Tole velja tudi za odrasle pse!
- Lajanje na sprehodih

- Ne vleci na povodcu!

- kako vzpostaviti pozornost nase, prekiniti neko neželeno vedenje

S pomočjo dobrega inštriktorja ti bo zagotovo uspelo! Alfakan, "priden.si", ŠKD Bajka ... odvisno kje živiš, pozanimaj se malo.

Pa kako slikico tvoje labradorke bi lahko prilepila, prooosim (to je namreč ena od pasem, ki mi je zelo všeč)

Vsega tega ti ne govorim na pamet. Tudi sama imam namreč nekako "histeričnega" psa, je precej preplašen in dela "kažin", ko pridejo k hiši tuji ljudje. Laja, se zaganja, tudi v hlače se je že zapodil ... potem pa prestrašeno proč. Psa je strah tujih stvari, ljudi, pokov, raznih zvokov itd.

Dokler smo to njegovo "paničarjenje" pripisovali agresivnemu čuvanju teritorija in reagirali s kričanjem in kreganjem, je bilo vedno slabše ... vsak obisk je bil bolj stresen.

Potem s smo se spomočjo nekoga, ki zna s psi, seznanili s pravim vzrokom,  njegovo plašnostjo. Prej je pes "skakal v luft" in "šavsal "po zraku, ker ga je bilo tako zelo strah! In mi smo z dretjem in cukanjem in podobnimu "fuuuuuj" metodami ta njegov strah in vznemirjenje samo še povečali - kakopak - pes je začel noreti, jaz pa še bolj, pes je smatral, da je zdaj res nekaj hudo narobe in norel še dvakrat bolj. Mene je bilo strah, da bo pes res nekoga vgriznil, psa je bilo strah tujca in še mojega paničarjenja zraven. Super začaran krog!

Potem pa sem stvar obrnila za 180 stopinj. Ko pride nekdo k hiši in bi pes začel noreti, ga čimbolj mirno pospremim v kuhinjo, kjer ima svojo "varno hišo" (hišni boks, kletko). Tja res nihče ne more in tam se počuti varnega. V odprti kletki tudi sicer spi, dobiva priboljške, se umakne vanjo, kadar želi mir - skratka to je njegova "kuča". Ko gostje vstopajo, še kaj "pokomentira", vendar ni panike. En odločen "bašta" zadostuje, da utihne. Ko ljudje vstopijo in se posedejo in je pes res čisto miren, ga spustim iz kletke (če se gostje seveda ne bojijo psov). Če želi, jih gre lahko pogledat in povohat, če ne pač ne. Ker je miren, dobi zmeraj kak priboljšek ali cartanje od ljudi, ki imajo pse radi Ko vse "počekira", gre navadno nazaj v svojo "varno hišo". Če se do gostov lepo obnaša je nagrajen z njihovo pozornostjo, če pač kaže da bi renčal ali jih odganjal, pa ne more do njih in ne dobi niti moje pozornosti v obliki grobosti ali kričanja, še manj pa tolaženja - ignoriram ga za tako vedenje ... in itak kmalu utihne in sproščeno zaspi. V njegovi "kuči" ga namreč nihče ne ogroža, hkrati pa se tudi on mora sprijazniti, da k nam ljudje bodo hodili in jih bo moral prenašati v istem prostoru. Nihče ga ne sili, da se z njimi neposredno sooča in nihče se ne razburja hkrati z njim (kot smo to počeli poprej, ko smo kričali nanj in se jezili) ...

No, primer ni enak tvojemu, je samo ilustracija, kako se tudi da.

Smo šele na pol poti, zmagali bomo, ko bo pes postopoma sam od sebe (tudi brez svoje ljube "kuče", varnega zavetja sproščen tudi ob naših obiskih. Ampak smo na dobri poti - zaupam vanj