Potreba po...

tunna, naj ti prišepnem..... ne bomo mislili "poglej, spet se bo basala", ampak "no, se vsaj ne bom samo jaz basal(a)". Ampak tega seveda nihče ne bo priznal. albert keksi pa super grejo dol tudi z marmelado ali blazinico čokolade. Sonja

haha, ja, saj vem, da ima večina planeta podobne težave, ko iz neznanih razlogov pričnemo mlatit po hrani. nekoč sem nekje prebrala da je nekdo napisal, da zelo rad je. hm, a obstajajo kakšni, ki ne marajo jest?? ali še večji fenomen (vsaj zame), ljudje, ki ne marajo sladkega!! :D tunna http://titabota.blogspot.com/

obstajajo takšni, ki jim hrana ne pomeni več kot samo sredstvo za preživetje. na kulinariki je najbrž bolj malo takšnih uporabnikov.. ;)

www.mojalbum.com/naredilaana

Desanka je napisal/a:

čipsu. Da ohranjam vsaj približno žensko postavo (boki, pas, prsi) moram paziti na to, kaj dam v usta. In s kilogrami niham...4 gor, 4 dol...; potem pa pride dan, kot je današnji. Prav bolestna potreba po čipsu. Ni mi bilo težko nadeti jakne, trenirke, v avto, na 10 km oddaljeno bencinsko pumpo in si kupiti čips. Seveda sem ga takoj (200 g) zmazala. Sedaj mi je žal. Najprej; ker bi ga ne smela, zaradi preobilice soli. Potem; ker redi. Potem; ker bom jutri vsa zabuhla. Ali ima še kdo takšen "napad" da ti pamet stane in ne oziraje na vse argumente storiš tisto, kar veš, da je napak in da v nobeni, ampak res v nobeni točki zate ni dobro! Desanka

No, kot si že prebrala, imamo zgleda vsi take napade. Nekateri jim včasih podležejo, nekateri nikoli. Veliko je odvisno od trdne volje, ampak zase vem, da me od vrečke čipsa ne bo pobralo, od koprnenja po njej me pa lahko ;) Pri sebi sem opazila, da so ti napadi hormonskega značaja. V določenem delu ciklusa sem čist mahnjena na slano. To je že en dober razlog, da podležem napadu, ker telo to takrat res zahteva. Če moram izbirati med dolgim življenjem s hrano, ki mi ne tekne in krajšim, s hrano, v kateri uživam, bom izbrala slednje. Sem pač iz mesa in krvi;) JanisJoplin

Jaz sem imela fazo neustavljive želje po Nutelli. Nisem mogla videti kozarca, ne da bi pojedla eno žlico. Ko sem tako večkrat krožila okoli in si dopovedovala, kako je to nepotrebno in kako redi itd... sem porabila ogromno časa za razmišljanje o tem, ali mogoče vseeno ne bi...

Potem sem imela dovolj. Ker je bilo to obdobje velikega stresa (zaradi drugih stvari), sem se odločila, da bom jedla Nutello vsakič, ko si jo bom zaželela. Doma je vedno na zalogi, še pred kratkim sem si jo mazala na palačinke, kruh, piškote... pa z žlico... Toliko sem si je privoščila, da je zdaj več ne morem niti videt. Včeraj sem jo poskusila v palačinki-kar želodec se mi je obrnil. končno!

Čipsa pa ne maram, sem se ga parkrat najedla tako, da mi je bilo slabo- in je zaleglo. Že več let ga skoraj ne poskusim.

Saj ne, da bi nekontrolirano nažiranje priporočala kot "protistrup"

Ampak pri meni deluje!

čoko

Jaz sem enkrat ob sedmih zjutraj v manjšem kraju na SV Slovenije (kjer sem bila po sl. dožnosti) tolkla na vrata ene slaščičarne, da so mi odprli in sem pograbila enega indijančka od včeraj - pa če bolje pomislim, bil je od predvčerajšnjim - ker sem se kar tresla zaradi pomanjkanja čokolade in sladkega.  Sicer sem si potem našla olajševalno okoliščino in sicer to, da sem imela prvi dan menstuacije in takrat pa lahko, a  ne?

Od takrat tudi slučajno ne zmorem več pojesti indijančka. Tisti okus po starem preveč sladkem snegu....ne hvala.

 

Drugače so pa čipsi, bobi palčke in te slane stvari strašna stvar - ko odpreš vrečko, je hudičevo težko nehati.  Meni to na srečo ne paše velikokrat.

Za nedajbože situacijo pa sem ugotovila, da mi ga ni čez najbolj temno čokolado. Tisti kakav te nabije z magnezijem in potem nimaš več potrebe, da bi se basal s čim drugim

 

Drugače pa, Desanka, s kilažo nihamo vsi. Čeprav amplituda 8 kil se mi zdi pa že malo velika.

Vendelina jr.

točno to. če si zaželite čokolado, vzamite v roko temno. čimbolj! mene nasiti veliko bolj, pa še manj maščob in sladkorja ima kot mlečna. pa še zdrava bi naj bila ;)

www.mojalbum.com/naredilaana

Tudi jaz ne morem brez sladkega.Ko sem živela še pri starših,sem pekla mašinske kekse.Jedla surovo testo,potem še vroče iz pekača.In čez čas je bilo mojemu želodčku dovolj in je šlo vse v kontra smer.In od tistega časa,Renata več ne je keksov,jih ne morem več videt. renata69 http://renata69.moj-album.com/

limnol je napisal/a:

Lord Henry Wotton (no, Oscar Wilde) je rekel, da se skušnjavi najlaže izogneš tako, da se ji vdaš. Pa še kako prav je imel, cinik stari. Če se vsega lotiš z zdravo mero - tako samopremagovanja kot vdajanja potrebam po...., že ne more biti nič narobe (razen če imaš zelo zelo hudo smolo - ampak saj te pa tudi nimaš kar naprej). Lep pozdrav, Sonja

 

Prvi stavek me spominja na nekaj podobnega: Grešiti je človeško, občutek pa božanski  (velja za vsa področja življenja ...), za sladkarije še prav posebej.

 

Mamamia

mamamia

Jaz pa od sladkega pojem zgolj kakšen res dober piškot ali bombon ali pa krhko sadno pito z čimbolj kislim sadjem... Ne maram ne čokolade, ne sladke smetane, ne torte, brrrr....Ko spečem torto za moje najdražje je tudi poskusit ne morem.. Pa nisem bila vedno takšna, svoje so naredile diete zaradi zdravstvenih razlogov... Mi je bližje slano ali pa oreški...