9. sep 2010 12:02
Letos sem imela srečo, da sem se poleti malo potepala po domovini pice. V Neaplju in okolici, pa tudi povsod po Siciliji dobiš tako pico "z loparja", torej okroglo pico, kjer je testo na tenko raztegnjeno in na preobilno posuto z nadevom, pečeno v krušni peči, kot tudi pico "na kos" (pizza al taglio).
Pica "na kos" je pečena v velikih "plehnatih" pekačih v električnih pečeh, testo je debelejše (tako, kot je verjetno všeč Sereju C). Pico "na kos" lahko kupiš kadarkoli - tudi zgodaj dopoldan, željeni kos ti praviloma pogrejejo, po želji postrežejo na mizico, če želiš, sicer pa je ta vrsta pice namenjena za "na pot". Ker je debelejša, jo zlahka držiš v roki in poješ kar stoje.
"Klasična" pica pa je nekaj drugega. Prvo pravilo, ki sem ga na jugu Italije opazila je, da je praviloma ne pečejo pred četrto uro popoldan! Le redki lokali (pa še to bolj v turističnih središčih) so imeli posebej označeno, da se da dobiti pico tudi za kosilo (čas kosila je pri njih omejen nekako med 12 in 15. uro).
Te pice so po strukturi testa precej drugačne kot tiste "na kos", kot ste že zgoraj ugotovili, testo je zelo na tanko raztegnjeno v krog, le rob je nekoliko dvignjen. Zaradi tankega testa in pečenja pri zelo visoki temperaturi je rob na zunaj hrustljavo zapečen, znotraj pa mehak in luknjičaste strukture. Pri količini nadeva nikjer ne pretiravajo, tudi zato, ker se zadeva peče le par minut in je pomembno, da so vse sestavine nadeva ravno prav pečene.
Kaj je zdaj "prava" pica - tu smo verjetno spet pri vprašanju o kokoši in jajcu
Seveda so v zgodovini imeli najprej krušne peči, tako lahko mirne duše trdimo, da je bila prva "originalna" pica pečena prav na ta način, brez pekača, v krušni peči.
Ker pa so Italijani po mojem mnenju umetniki v ustvarjanju testenih zadev (nikjer namreč še nisem jedla tako okusnega kruha in drugih pekovskih izdelkov), so si seveda izmišljevali najrazličnejše različice tovrstne hrane. Ena od teh je tudi "fokača" (focaccia). To je ploščata krušna "pogača" oz. na 2 - 3 cm raztegnjeno krušno testo, pomazano z olivnim oljem in potreseno z zelišči ali obogateno z oljkami, drobnimi paradižniki ... Domšljija je imela prosto pot in danes dobiš "fokače", potresene s praženo čebulo, pršutom, kockicami sira ali pa samo pomazane z oljen in potresene z rožmarinom ... - kar je po mojem samo korak do prej omenjene "pice na kos".
Po mojem opazovanju in preizkušanju teh dobrot sem tako prišla do zaključka, da je debelejša "pizza al taglio" nekakšna izpeljanka iz "klasične pice" in "fokače", izumljena zato, da jo človek, ki se mu mudi, lahko poje kar po poti.
Kakorkoli že, sem velika ljubiteljica pice in vseh krušnih dobrot, pogosto jo pripravljam tudi doma, je pa moja "idealna" pica tanka, ne premočno obložena in pečena v krušni peči. Tako imam najraje in seveda sem najboljše jedla prav na jugu Italije.
Mojca